AO Celje Matica – Katja Petrovec
Letos ponovno, v Savinjski dolini, le da tokrat v okolici Šmartnega v Rožni dolini in Celja, se je celjska alpinistična Matica podala na edinstveno tekmo pustolovcev – Adventure Race. V organizaciji Zdravka in Matjaža nas je čakala vrsta presenečenj, ki so se odpirala eno za drugo, zato je bilo praktično nemogoče vnaprej predvideti, kakšen bo razplet tekme. Idealno za kakšnega ljubitelja stav.
Bilo nas je pet navez tekmovalcev, žreb je določil dve moški navezi, eno mešano, eno žensko ter izven žreba oče-sin navezo. Plezalno smo se pomerili na bolderci telovadnice Lava, in sicer v prečki, razdeljeni na tri cone. Prva nam sploh ni delala težav in smo si rekli, piece of cake. V drugi je že bilo treba razmisliti, kateri grif bo manj spil, zato smo se posledično ob vstopu v tretjo cono počutili že skoraj plezalce. Nato pa so se v tretji coni začele tresti hlače. Ne glede na delne rezultate, se je na koncu prečke tekma v resnici šele začela.
Sledil je premik k Šmartinskemu jezeru, kjer je bil start kolesarsko-tekaško-spretnostne preizkušnje. Del tekmovalcev nas sicer ni našlo startne pozicije, toda prek GPS smo se nato vendarle usmerili na startno linijo in tako smo na skupni fotki prav vsi. Že takoj smo morali močno potisniti v breg in ker nihče ni bil star nad 45 let, žal nismo bili upravičeni do električnih koles. Nas pa zato niso hladile le meglene kapljice, temveč tudi lasten pot.
Na Matjaževi domačiji nas je čakal prvi izziv, pospravljanje drv. Verjetno Matjaž še nikoli ni gostil tako pridnih in predvsem hitrih delavcev. Nato smo se morali do gozda nekako prebiti čez ovire v obliki električnega pastirja, skupaj s kolesi, brez dotikov, kajpada. Za nekatere precej težka naloga, a naj pomirim tiste, katerim smo se že na tem mestu zasmilili: nekateri pastirji so bili garantirano brez elektrike.
Končno se nam je uspelo prebiti v gozd proti Kunigundi. A še prej nas je ustavil Zdravko, z alpinistično nalogo, kajpada, in to prepoznavanja vozlov. Da ne bi bilo prelahko, nam jo je Zdravko seveda zagodel in smo morali vozle prepoznati zgolj na dotik. Eni bolj, drugi manj uspešno, a na vrh je nato spustil slehernika.
Pot na vrh in z njega pa je bila, kot se je izkazalo, precejšen zalogaj. Nekaterim je uspelo najti označeno traso v dolino, drugim ne, zato jo je ena naveza ubrala kar po isti poti nazaj in si s tem prislužila pribitek časa – kar jo je mimogrede stalo zmage, druga naveza pa je malo po svoje odkrivala pobočja Kunigunde in ko ni več vedela, kje je, se je ponovno povzpela na vrh in od tam po znani poti nazaj v dolino. Kako stereotipno je bila izgubljena naveza prav ženska naveza.
Na Matjaževi domačiji je sledil v sklopu tekme še en miselni izziv, verjamem, da smo ga opravili vsi z odliko, nato pa le še prijetno druženje s hrano in pijačo, kjer so se nam pridružili tudi drugi člani.
Tekmovali smo (po vrstnem redu zmagovalcev): 1. Peter Burger-Sine Karlovšek, 2. Sašo Sotlar-Jan Meh, 3. Vasja Povše-Katja Podpečan, 4. Rok Dečman-Urh Dečman, Anja Ulaga-Katja Petrovec
V pustolovski tekmi je sodelovala tudi številčna podporna ekipa, ki pa ni bila le sodnik na progi, ampak nas je tudi podpirala in bodrila, ko ni in ni šlo. Hvala za pozitivo.
Na celotnem dogodku pa so sodelovali in ga pomagali narediti slastnega še drugi člani odseka. Tako smo se spet podružili v prijetnem vzdušju in glej ga zlomka, popoldan se je tudi megla dvignila v nebo.
Matjaž in Zdravko sta pripravila super tekmo s super izzivi, zato je res edina škoda, da se nas je uspelo zbrati le za pet navez. Adventure Race je namreč daleč od pravega tekmovanja, to je tekma, za katero potrebuješ le dobro voljo in pustolovski duh. Upam, da ta na odseku vendarle ne pojenja, ne glede na starost, spol, glas in stas.
Zatorej že ta trenutek vabljeni v čim večjem številu na naslednji Adventure Race, ki bo nekaj posebnega, zagotavljamo njegovi organizatorji. Že zato, ker bo peti po vrsti, leta 2025, in ker se vrača v osrčje Posavskega hribovja, pod posavski Triglav.
