Erjavčeva koča, Vršič, 5. in 6. oktobra 2007 – Letos 12 jubilantov
Kot je v pozdravnem nagovoru povedal France Zupan, predsednik odbora za srečanja veteranov pri PZS, jih je bilo povabljenih 81, kolikor jih je zdaj na seznamu, a se vsi niso mogli odzvati.
Ob skupinskem fotografiranju – “točno ob petih popoldan” – jih je bilo prisotnih nekaj manj kot petdeset (nekaj jih je bilo kot običajno prvič), pa so potem še prihajali … Po nepopolni evidenci (nekateri so ostali le krajši čas), se jih je zbralo vsaj šestdeset in še nekaj gostov ter spremljevalcev
Z minuto tišine so se spomnili treh v zadnjem letu preminulih: Mira Gregorina, Dušana Vodeba in Ljuba Zupančiča. Jubilantom pa je predsednik izročil spominsko darilo: knjigo dr. Mihe Potočnika Posušeni rožmarin(Planinska založba PZS).
Za 85 letnico jo je dobil Mitja Milovanovič; za 80 let: Zvonko Čemažar in Evgen Vavken; za 75 let: Janez Bratina, Cene Grilc, Roman Herlec in Jože Melanšek (ni bil prisoten); za 70 let pa: Pavle Dimitrov, Vanč Potrč, Marta Reissner, Anton Sazonov – Tonač in Tone Škarja (ki je ta čas v Nepalu).
Po večerji (in obujanju spominov pred in med njo) je srečanje popestrila Tina Di Batista s prikazom fotografij iz svoje bogate alpinistične aktivnosti. In – obujanje spominov se je nadaljevalo še pozno v noč, čeprav jih je zaradi napovedanega slabega vremena Erjavčevo kočo zapustilo prej kot običajno.
V soboto so le še redki čakali, da bi prenehal dež. In ko so pričeli prihajati vodniki lavinskih psov s svojimi varovanci, ki so imeli predvideno dvodnevno vajo na Vršiču, so počasi odhajali še zadnji.
Zvonko Čemažar, je srečanju posvetil pesem Čez zelene trate, ki jo je Manca Izmajlova že zapela ob spremljavi orkestra moskovske filharmonije za ploščo »Slovanska duša«.
Čez zelene trate
grem med hribe v svate;
že tam gozd šumi,
potok žubori
in pastirček vriska,
na piščalko piska;
srečen sem, vesel,
da bi ves svet objel.
Bele so planine,
v cvetju že doline;
spletel venec nov
s tisoč bom cvetov.
Tam na oknu beli
bodo že dehteli;
ko pa se ospo,
novi se razcveto.
Kaj bi ne prepeval,
svetu razodeval,
da res ljubim jo,
tole zemljico.
Živa je narava,
v vetru pesem plava;
sredi teh gora
sreča je res doma!