Plezalni profil: Janez Gregorin (1911 – 1942)

Janez Gregorin z vsemi svojimi psevdonimi je bil ena najizrazitejših osebnosti slovenskega alpinizma med obema vojnama. Njegova pot je bila samotna, iskalna in globoko prežeta z notranjo nujo po preseganju – tako v gorah kot v duhu. Bil je alpinist, pisatelj, mislec in človek, ki je gore doživljal kot prostor svobode, preizkušnje in razodetja.

Alpinistični pionir Grintovcev
Kot šestnajstletni študent je že leta 1927 sam ponovil Szalay-Gerinov greben v Turski gori in odprl vrsto novih pristopov v Grintovcih. Njegovi samotni vzponi v Turski gori, Kamniškem sedlu, Dolgem hrbtu in vzhodni steni Grintovca so bili izraz izjemne samoiniciative in poguma. Čeprav je plezal sam, ni bil samohodec iz izbire, temveč iz nuje – primernega tovariša ni bilo.

V letih 1927–1938 je opravil več prvenstvenih vzponov, med njimi:
1927 – Vzhodna stena Kalškega Grebena, zahodna stena vrha Jermanovih vrat, jugovzhodna stena Kokrske Kočne, jugovzhodna stena Grintovca, jugovzhodna stena Dolgega hrbta, vzhodna stena Grintovca.
1928 – Severovzhodna stena Turske gore
1929 – Vzhodna stena Male Rinke (južni del), stena Križa, zahodna stena Križa, severni greben Križa
1932 – Severovzhodni raz Turske gore (M. Gregorin), severni steber Male Kalške gore (M. Gregorin), severozahodna stena Velike Kalške gore (M. Gregorin), severna stena Male Rinke (M. Gregorin), severni raz vrha Jermanovih vrat (M. Gregorin), severna stena Bab (Jermanova vrata) (Igor Omersa, France Ogrin).
1933 – Zahodna stena Konja (M. Gregorin).
1934 – Jugozahodna stena Štruce (Ivan Rihar).
1937 – Južna stena Kogla (Karl Tarter).
1938 – Severovzhodni raz Kompotele (M. Gregorin), jugovzhodni raz Štruce (Karl Tarter)
Njegovi vzponi so bili tehnično zahtevni, pogosto izvedeni brez opreme in v popolni samoti. V navezi z bratom Mirom Gregorinom je kasneje posegel v plezalsko zaključevanje Grintovcev in se uvrstil med vodilne osebnosti svojega časa.

Boris Režek: Vmes, ko so tovariši odhajali v dolino je spet plezal sam; prehajal je iz krnice v krnico, čez stene in grebene, saj je skoraj vse poletje ostajal v goráh. Poznal je vsa zakotja, slednjo samotnih globeli pod stenami. Ponoči je žarel njegov ogenj v zavetju pod previsno skalo, zjutraj pa je bil spet visoko v robéh.
Dan za dnem je tako potoval. Ne le v Grintovcih; po Triglavu, v Kotu in v Krmi. Za Akom v Martuljku, v Krnici, Pišenci in Planici. Neprestano je plezal.
Veliki uspehi teh let, ko sta bili v Triglavski steni dognani Skalaška in Gorenjska smer in v Grintovcih severna stena Štajerske Rinke, so bili merodajni za njegovo odločitev, da se trajno priključi kakšni navezi.
V družbi z Rudolfom Fritschem z Dunaja in še dvema tovarišema se je poleti 1931 lotil severozahodnega raza Špika. Ni uspel. Po dveh težavnih bivakih so se morali vrniti. Toda najvišji klin v oni grmadi previsov in grezečih platí je bil nekaj časa njegov.
Tako je mogel pisati o goráh in o ljudeh z gorá le človek, ki se je dolgo zamujal v njih, posedal ob ognjiščih v pastirskih stanovih in drvarskih bajtah in ob zori blestečih dni vedno znova zatezal zanko vrvi za pas; vedno znova pod stenami in grebeni.
Med vršanjem dežja po kočah in v bivakih, pod previsno skalo ali v šotoru ob knjigi in v pogovorih o mnogokaterih stvareh sveta.
Z njim se je dalo pogovarjati. Poznal je vse, kar so napisali največji gorníki zgodovine o svojih gorskih popotovanjih. Vsakogar, ki je kdaj zastavil pero v izročila skušenj ali doživljanj; vsakogar, ki je kdaj vihtel cepin na lednih strmalih Zahodnih Alp, ali se preplezaval po rjavih zidovih Dolomitov, po stenah Kaiserja, Wettersteina, Karwendla in po svetlih platéh v domačih goráh.

Pisatelj gorniške duše
Vzporedno z alpinizmom je Gregorin razvijal svoje pisateljsko delo. Njegove črtice, opisi tur in alpinistične razprave so nakazali nova pota v slovenskem gorskem slovstvu. Pisal je z občutkom za pokrajino, za človeka v gorah, za notranje stiske in razsvetljenja, ki jih gore prinašajo.
Bil je razgledan v tuji gorniški literaturi, prevajal je drobce za časopisje, občudoval Mummeryja, Welzenbacha in Charlesa Gosa. Njegovo pisanje je bilo prežeto z filozofskim razmislekom – ukvarjal se je z Nietzschejem, Bergsonom, Spenglerjem, a ostajal samosvoj.

Srečanja – Janez Gregorin
Vroči julijski dan je zatonil. Z obrobja nad planino je dišal gorski pelin. Zvonec je klopotnil, ko se je premaknila žival v staji.
Na planino se je spuščal shrli somrak gorske noči. Med temnimi obrisi smrek so se belile po ravní razsejane skale. S trat je vstajala meglica. Prasketaje se je svetlikal rdeči soj plamena. Vonjalo je po dimu in po toplem sopuhu živali.
Večer po dnevu v robéh. Prišli smo iz sten. S Križa, z Male Rinke in s Turske gore.
Na vrhu se je odmaknilo pogledu zevajoče, zamegljeno dno s sesutinami, v meléh nad rušjem, s tratami planine in gozdom v strmali, ki grezí v dno doline, kjer se po belem produ ovija modrikasta struga.
Vrv je ohlapnila po tleh. Utrujena roka je spustila kladivo, kline. Skrivljeni leže med vrvicami in zankami. Na njih so sledovi skale, bela, v prah zdrobljena kamenina po razah v živo ugrebeni kovini.
Vse te stvari, ki so imele še pravkar tako neprecenljivo vrednost, so v hipu izgubile vsak pomen.
Doživljanje se obnavlja, mogočnejše je v neposrednosti in zbledeva v množici drugih; kakor bo čez čas izgubila med listi v razcefrani zapisnici stisnjena murka svoj omamni vonj. Vendar se bodo ob tem usahlem cvetu vedno vzdramljale podobe izza dne, ko je bil utrgan v zelenici pod rezjó gre-bena v Mrzli gori.
Podoba gorá onstran doline nad melišči Okrešlja z obličji opoldanskih sencah, potopljena v tišino globin.
Kdo bi mogel pregledati vse lepe dni, ki so se preblisnili po naši mladosti, to kar bom pripovedoval more biti le odlomek vseh neštetih dni, ki so minili, odkar sem spoznal Janeza Gregorina.
Njegova pot se je začela v somračni globeli med slemeni hribovja. Takó leže Brezje v ronku nad tesno leho močvirne zemlje v samoti horjulske doline.
Po grapah v Ključu pritekajo studenci po strugah v rdeči lovici. V dnu pod strmimi bregovi z borovimi gozdi v gori, Kjer med šumenjem vode in dežja, med pišem in meglami nastajajo povodnji, se stiskajo domačije na zaplatah gozdu in vodi iztrgane zemlje.
Ljudje se sklanjajo k ogonom na njivah; na lisi sonca med motnim zelenjem gozdov …

Gore kot prostor bivanja
Poleti je ostajal v gorah. Plezal je sam, prehajal iz krnice v krnico, spal pod previsnimi skalami, zjutraj pa bil že visoko v robéh. Poznal je vse samotne globeli, posedal ob ognjiščih pastirskih stanov in drvarskih bajt. Gore so bile njegov dom, njegovo zatočišče in njegov svet.

Tragični konec in zapuščina
Janez Gregorin je umrl mlad, leta 1942, v času, ko bi lahko postal eden najvidnejših slovenskih alpinistov in pisateljev. Njegova duša je bila mračno svetla – polna sil, ki so iskale izraz, in bolečine, ki je iskala smisel. Njegova zapuščina ostaja v stenah, ki jih je preplezal, v besedah, ki jih je zapisal, in v občutju, ki ga je znal prenesti v svet.
Bil je človek, ki je prvi prijel skalo, kjer se je zgodila ena največjih tragedij v slovenskih gorah. Gore so ostale – in z njimi spomin na Janeza Gregorina. Prav tako se v teh zagrenjenih včasih s knjižne police vzame: Blagoslov gora, Zavetje v pečevju, …