Med gorami, vero in imeni Himalaje
(1926 – 1978)
Švicarski misijonar, teolog, alpinist in tibetolog, Pierre Vittoz, ki je svoje življenje razdelil med gore in kulturo Himalaje. Znamenit je kot himalajski soplezalec Claude Koganove, kot pionir vzponov v Ladaku ter kot eden redkih himalaistov, ki se je posvetil tudi vprašanjem himalajske onomastike – poimenovanju gora in krajev.
Ko govorimo o himalajskih pionirjih, pogosto pomislimo na tiste, ki so iskali pristope na vrhove visokih gora. Pierre Samuel Vittoz pa je bil več kot le plezalec. Bil je misijonar, pisec, raziskovalec in eden redkih, ki je v Himalaji iskal ne le smeri na vrhove, temveč tudi pomen imen, zgodb in kultur, ki so se tam prepletale. Njegovo življenje je bilo preplet gora in besed, vzponov in molitev, raziskovanja in ponižnosti.
Pierre Samuel Vittoz se je rodil 16. februarja 1926 v francoski Švici, v družini protestantskega duhovnika. Že zgodaj je spoznal dvojno dediščino: očetovo duhovno poslanstvo in materino ljubezen do gora. Kot mladenič je v družbi profesorja Édmonda Pidouxa spoznaval poti na švicarske štiritisočake, a hkrati pisal prve članke za Les Alpes. Gore so mu bile šola vztrajnosti, pisanje pa način, da je izkušnjo prelil v besede.
Leta 1950 se je poročil s Catherine Gerber in se kot misijonar Moravske cerkve odpravil v Ladakh. Tam je živel šest let, medtem pa raziskoval gore in kulturo. Njegovi vzponi – Stok Kangri (1951), Mount Nun (1953), Matho Kangri (1954) – so bili pionirski, a zanj niso pomenili le športnega dosežka. Vsak vzpon je bil tudi srečanje s krajem, ljudmi in njihovimi zgodbami. Naučil se je tibetanščine, sodeloval pri prevodu evangelija in se poglabljal v tibetansko civilizacijo.
Vittoz je postal znan kot himalajski soplezalec francoske alpinistke Claude Kogan, ene najvidnejših ženskih himalajskih pionirk. Skupaj sta delila vizijo raziskovanja Himalaje, kjer je Vittoz poleg plezanja razvijal tudi onomastične študije – raziskoval pomen imen gora in dolin. V tem je bil edinstven: za njega Himalaja ni bila le prostor vzponov, temveč tudi prostor pomenov.
Pierre Vittoz je napisal pet knjig in več kot 140 člankov. Njegovo delo o tibetanski civilizaciji velja za temeljno. V svojih zapisih je združeval alpinistično prakso in kulturno raziskovanje, kar ga je postavilo med redke himalaistov, ki so gore razumeli kot celoto – naravno, duhovno in kulturno.
Smrt na Mont Blancu
Avgusta 1978 se je Pierre Vittoz, star 52 let, skupaj z zetom Philippom Staubom (32) in prijateljem Michelom Duportom (34), oba iz Lausanne, podal na vzpon po južni, italijanski strani Mont Blanca (4806 m) po smeri Major. Za alpinista, vajenega šest in sedemtisočakov v Himalaji, se je Mont Blanc morda zdel manj zahteven, a prav ta gora je pokazala svojo nepredvidljivo moč.
20. avgusta 1978 so se vsi trije med vzponom smrtno ponesrečili. Po različnih razlagah so bili bodisi žrtve padca serakov – velikih lednih blokov, ki se pogosto rušijo na tem območju – bodisi se je odlomila celotna stena, na katero so se oprijemali. Via Major je znana po nevarnosti padajočega ledu, zato je nesreča, kljub izkušenosti naveze, pretresla alpinistično skupnost.
Dejstvo, da je Vittoz, tudi nekdanji predsednik Groupe de Haute Montagne de Lausanne, vajen Himalaje in pionir vzponov v Ladaku, umrl v takšni nesreči, je sprožilo boleča vprašanja, ki ostajajo brez dokončnega odgovora. Njegova smrt je bila opomin, da so gore nepredvidljive in da izkušenost nikoli ne pomeni popolne varnosti.
Pogreb je potekal v Lausanni 25. avgusta 1978. »Gazette de Lausanne« je naslednji dan poročala, da se je slovesnosti udeležilo izjemno veliko ljudi. Dve kapeli v Montoieju nista zadostovali, da bi sprejeli vse, ki so želeli izkazati spoštovanje Vittozu, Staubu in Duportu … riseofthewest.net
