Reševanje na Tulovih gredah
Hrvaška gorska reševalna služba – 27. september 2026
Po slovesnosti ob 35-letnici Planinske satnije Velebit se je 26. septembra skupina osmih udeležencev povzpela proti vrhu Tulovih gred na južnem Velebitu. Med vzponom je enemu od njih nenadoma postalo slabo. Simptomi so kazali na resne srčne težave, zato je bila potrebna hitra intervencija.
Ob ponesrečencu sta bila že od začetka dva gorska reševalca HGSS iz Zagreba, ki sta mu nudila prvo pomoč in ob 14.25 sprožila reševalno akcijo. Ker hrvaški gorski reševalci trenutno ne morejo izvajati reševanja z vitlom iz helikopterja, so morali organizirati klasično reševanje.
V akcijo se je vključilo dvanajst reševalcev iz postaj Zadar, Istra, Osijek in Zagreb. Ponesrečenca so najprej več kot 100 metrov spuščali po steni z uporabo vrvne tehnike, nato pa ga v nosilih transportirali prek zahtevnega in težko dostopnega terena do mesta, kjer je lahko pristal helikopter nujne medicinske pomoči (HEMS). Ves čas so mu zagotavljali zdravstveno oskrbo, vključno s kisikom in avtomatskim defibrilatorjem.
Šele ob 18.09, skoraj štiri ure po prejemu klica na pomoč, so ga predali ekipi HEMS, ki ga je prepeljala v Klinični bolnišnični center Reka.
Ključna težava: ni več reševanja z vitlom
Primer je po oceni HGSS zelo nazorno pokazal razliko med helikopterskim reševanjem in helikopterskim medicinskim prevozom.
Če bi bila na voljo operativna zmogljivost reševanja z vitlom, bi lahko helikopter lebdel nad steno in ponesrečenca neposredno dvignil iz zahtevnega terena. S tem bi odpadla zamudna faza spuščanja po vrvi in dolgotrajnega prenosa do pristajalnega mesta.
HGSS opozarja, da je v preteklosti takšno zmogljivost imel, danes pa je nima več. Novi helikopterji sicer omogočajo prevoz reševalcev, vendar ne izvajajo operativnega reševanja z vitlom. Posledica so daljši odzivni časi in večja obremenitev reševalcev, predvsem pa lahko pri težko dostopnih poškodovancih ali bolnikih izgubljene minute odločajo o izidu zdravljenja.
Širši problem sistema
Pri HGSS že dlje časa opozarjajo, da Hrvaška nima celovitega sistema helikopterskega gorskega reševanja. Po njihovem mnenju ni dovolj zgolj opremljanje helikopterjev z vitlom, temveč je treba vzpostaviti: stalna skupna dežurstva, ustrezno usposobljene posadke in reševalce, standardne operativne postopke, jasne protokole aktiviranja in koordinacije, infrastrukturo za neprekinjeno delovanje sistema.
Reševalci poudarjajo, da je takšna zmogljivost nujna ne le zaradi številnih turistov v gorah, temveč predvsem zaradi varnosti domačega prebivalstva.
Če še dodamo, lahko navedemo, da je bil v Sloveniji zadnjič takšen problem, ko helikopterji niso leteli med osamosvojitvenim obdobjem, …(?)
