Glas, 5. avgust 1977
Kronike planinskih nesreč so od leta 1815 do letos v naših gorah zabeležile že srhljivo število, več kot 550 smrtno ponesrečenih ljubiteljev in obiskovalcev. Ta odstotek smrtno ponesrečenih gornikov je mnogo prevelik in meče dokaj temno luč in črno senco na šolanje in vzgojo naših planincev.
Zavedati se je treba, da je mnogo lažje in tudi ceneje preventivno preprečevati, lažje, težje in še posebno smrtne nesreče kakor pa naporno, nevarno in tvegano reševati lažje, težje in smrtno ponesrečene gornike izpod plazov, prevesnih in prepadnih sten.
Leta 1970 so morali požrtvovalni gorski reševalci rešiti iz sten in grebenov 13 smrtno ponesrečenih gornikov, leta 1971 se je to število povečalo na 16, leta 1972. pa smo v naših gorah zabeležili celo 22 smrtno ponesrečenih. Leto pozneje jih je bilo 15 in naslednje leto 17. Leta 1975 se je v naših gorah smrtno ponesrečilo 27 izletnikov, turistov, smučarjev, plezalcev, alpinistov, kar je izredno veliko. Tudi letošnje leto je že terjalo preveč smrtnih žrtev — 18. Gorski reševalci so morali reševati na Grintovcu, na Zelenici, na Kaninu, na Veliki planini, Paklenici, pod Mlinarskim sedlom ter drugod. Obiskovalci gora ne bi smeli precenjevati lastnih sposobnosti in podcenjevati številne velike nevarnosti, ki jih v gorah ni malo.
Žuro
