Je v veseli družbi rajal okrog, med tem ko so ga iskale ekspedicije.
Ljubljana, 14. julija.
Kakor blisk se je včeraj raznesla po Ljubljani vest, da se je na Korošici ponesrečil nek Zagrebčan. Nesreča naj bi se pripetila zadnjo nedeljo, ali pa kak dan prej — tako so pravile informacije. Kaj točnega nihče ni znal povedati, mi pa smo morali priti na jasno.
Na vse zgodaj smo danes začeli vrtati po telefonih: Kamnik — nič, Celje — poklicani še spi, na pošti ne vedo nič. Začelo se je po Logarski dolini navzgor. Zopet nič, na koncu pa se le javi nekje iz Ljubnega moški glas, iz Solčave pa blagodoneč ženski glas, ki je na mah razjasnil vso skrivnost pogrešanca. Nežen glas je pripovedoval: »Pri nas je dalje časa stanoval nek jurist iz Zagreba. Piše se Radko — tu je malo zabrenčalo in se ime ni dobro slišalo — Ta je pred nedavnim odšel na Korošico, še prej pa je dejal, da se vrne drugi, najpozneje tretji dan. Radkota pa ni bilo ne tretji, ne četrti, ne peti dan. Pri nas pa za svoje letoviščarje skrbimo in smo zato obvestili SPD, da Radkota ni. Takoj so se odpravile v hribe ekspedicije, ki so preiskale vse terene, kjer bi utegnil Radko hoditi. Pa ga niso našli in niso. Vsakdo je bil po teh okoliščinah prepričan, da se je Radko ponesrečil. No, včeraj pa se je Radko naenkrat vrnil čil in vesel v Ljubno. Sploh ni utegnil pripovedovati kako je našel prijetno družbo in kje vse je bil: na Korošici, na Planini, na Planjavi, v Kamniški Bistrici, na Cojzovi koči, na Češki koči, na Jezerskem, na Grintovcu, potem pa zopet po vseh mogočih grebenih nazaj v Ljubno. O tem, da bi ga kdo iskal, se mlademu turistu ni niti sanjalo …«
Taka je bila zgodba o pogrešanem turistu. Ekspedicija, ki ga je iskala v nedeljo na Korošici, je prišla v stik s turisti in jih seveda povpraševala, če je kdo videl takega in takega turista, ki niti v planinskih knjigah ni bil vpisan. Ti turisti so seveda takoj razširjali vest o iskanem turistu naprej in tako je prirajžala vest tudi v Ljubljano. Na stvari torej v končnem efektu ni nič resnega. Je pa naravnost obsodbe vredno brezglavo ponašanje mladega jurista, da kot tujec odide v hribe ter prej trdi, da se vrne najpozneje v dveh ali treh dneh, potem pa ga kratkomalo ni. V takih slučajih si pač ne moremo misliti drugega, kakor da hoče mlad fante postati — popularen, ker ga morajo iskati planinske ekspedicije in ker na ta način ves svet zve, da je prehodil vse Kamniške planine. V interesu pravilnega reševanja in neizrabljanja naporov s strani planinskih ekspedicij bi bilo, da se za take slučaje zakonitim potom normirajo prav občutne sankcije.
Slovenec, 14. julij 1936
