Bazni tabor pod Manaslujem je letos (spet) postal mini‑mesto pod osemtisočakom. Po daljšem času tudi s slovensko zasedbo (17. septembra so napisali: »Po osmih dneh od doma smo prispeli v bazni tabor na 4800 m. V naslednjih treh dneh smo že prespali na višini 6300 m, torej v taboru 2. Počutimo se močne, čez dva dni načrtujemo naslednjo aklimatizacijo«). Prvi zavoji so tudi že narejeni …
Jesenska sezona 2026 je ena najmočnejših v zadnjem desetletju, kar potrjuje tudi uradna statistika nepalskega Department of Tourism: za Manaslu je bilo prvotno izdanih 219 dovoljenj, zdaj pa je številka že večja kot 500 (zadnja, ki smo jo našli je 539, inflacija pač deluje povsod).
V taboru je prisotnih več kot 40 držav, od velikih komercialnih ekip do manjših športnih odprav. Največja skupina je kitajska, sledijo Francija, Združeno kraljestvo, ZDA in Kanada. Tabor je razdeljen na jasne cone: komercialni sektor (velike agencije, večje jedilnice, generatorji, satelitski internet), športni sektor (manjše ekipe, minimalistična logistika), lokalne ekipe Šerp, ki skrbijo za vrvi, transport in varnost.
V BC je letos izjemno živahno – vsak dan prihajajo nove ekipe, helikopterji so pogosti, vreme pa je nestabilno, kar povzroča zamude pri aklimatizaciji.
V prvih tednih sezone je bilo več dogodkov: plaz nad C3, ki je zajel območje fiksnih vrvi, svež sneg, ki je otežil prehode med C2 in C3, močan veter, ki je večkrat ustavil napredovanje ekip, nepredvidljivi seraki nad zgornjim delom normalne smeri.
Šerpe so morali večkrat prelagati delo, ker so razmere postale preveč nevarne. V BC se zato čuti določena napetost – vsi čakajo na stabilno okno.
Tabor je živ, glasen, poln kontrastov – od minimalističnih športnih ekip do luksuznih komercialnih odprav, ko kdo umre ga odpeljejo in karavana gre dalje.
Če se vreme umiri, bo vrh v nekaj dneh dosegljiv. Če se razmere poslabšajo, se lahko sezona zavleče – ali celo prekine.
Tudi dekleta ekipe EST nadaljujejo …
Pa še eno mnenje o komercializaciji osemtisočakov in načinu …
