Ni pomembno od kod si, samo da hočeš pomagati! Si lahko predstavljate gašenje požara na težko dostopnih gorskih predelih, s katerimi je Zgornja Savinjska dolina posejana skoraj tako gosto kot Ljubljana z avtomobili? Verjetno težko, saj je stvar tudi za izkušene gasilce brez alpinističnega znanja že vnaprej izgubljena. Dva dni je tlelo, se vžigalo in grozilo s požarom velikih razsežnosti pred leti v Velikem vrhu nad Logarsko dolino. Z veliko truda in vneme so se poskušali prebiti solčavski gasilci in ostali domačini do mesta, kjer je udar strele povzročil požar. Vsej volji navkljub so ostali brez opreme in znanja nemočni. Dokler niso priskočili na pomoč lučki alpinisti, ki so istočasno tudi gasilci, sami stari izkušeni mački. Požar so uspeli lokalizirati, dokončno pa je z njim opravil odrešilni dež. Tako se spominja začetkov lučke gasilsko alpinistične enote njen poveljnik Vinko Moličnik. Združiti vrhunske alpiniste in usposobljene gasilce na kraju požara, nekje nad skalnimi previsi, je pač potrebno obvladati obe spretnosti. Seveda pa brez opreme vsa pripravljenost in dobra volja nič ne zaležeta. S pomočjo Alfreda Božiča, predsednika izvršnega sveta takratne občine Mozirje, so uspeli kupiti osnovno opremo – denar sta odstopili civilna zaščita in teritorialna obramba. Enota tudi po uvedbi lokalne samouprave ni ostala prepuščena sama sebi. S posredovanjem župana Mirka Zamernika jim je 400 tisočakov primaknila republiška uprava za zaščito in reševanje, tako da se lahko pohvalijo z zelo dobro opremo. Seveda je potrebno zadeve nenehno dopolnjevati, to pa jim uspeva v veliki meri tudi zaradi denarne pomoči gasilskega društva iz Luč.
Savinjske novice, 18. februar 2000
Gasilsko alpinistična enota Luče
Planinski vestnik 2000/04
Si lahko predstavljate gašenje požara na težko dostopnih gorskih predelih, s katerimi je Zgornja Savinjska dolina posejana skoraj tako gosto kot Ljubljana z avtomobili? Verjetno težko, saj je stvar tudi za izkušene gasilce brez alpinističnega znanja že vnaprej izgubljena. Dva dni je pred leti v Velikem vrhu nad Logarsko dolino tlelo, se vžigalo in grozilo s požarom velikih razsežnosti. Z veliko truda in vneme so se poskušali prebiti solčavski gasilci in ostali domačini do mesta, kjer je strela povzročila požar. Vsej volji navkljub so bili brez opreme in znanja nemočni, dokler niso priskočili na pomoč lučki alpinisti, ki so istočasno tudi gasilci – sami izkušeni stari mački. Požar jim je uspelo lokalizirati, dokončno je z njim opravil odrešilni dež.
Tako se spominja začetkov lučke gasilsko-alpinistične enote njen poveljnik Vinko Moličnik. Združiti vrhunske alpiniste in usposobljene gasilce na kraju požara – nekje nad skalnimi previsi je pač potrebno obvladati obe spretnosti. Seveda pa brez opreme vsa pripravljenost in dobra volja nič ne zaležeta. S pomočjo Alfreda Božiča, predsednika izvršnega sveta takratne občine Mozirje, jim je uspelo kupiti osnovno opremo – denar sta odstopili civilna zaščita in teritorialna obramba. Enota tudi po uvedbi lokalne samouprave ni ostala prepuščena sama sebi. S posredovanjem župana Mirka Zamernika jim je 400 tisočakov primaknila republiška uprava za zaščito in reševanje, tako da se lahko pohvalijo z zelo dobro opremo. Seveda je potrebno opremo nenehno dopolnjevati, to pa jim uspeva v veliki meri tudi z denarno pomočjo gasilskega društva iz Luč.
Fante družita predvsem volja in pripravljenost pomagati, pravi poveljnik Vinko Moličnik. Dva prihajata iz Solčave in iz Mozirja, večina je Lučanov, predvsem pa je pomembno, da so fantje iz Zgornje Savinjske doline in praktično v vsakem trenutku dosegljivi. V zadnjih letih so se izkazali pri gašenju požara na Raduhi, spet drugič so reševali živino s težko dostopnega območja. Za kmeta pomeni živina skoraj toliko kot človek, pomodruje Moličnik.
Nehote se zastavi vprašanje, kako je mogoče, da na tako težko dostopnem, vendar precej obljudenem območju ni sodelovanja z Gorsko reševalno službo. Tu so vrhunski alpinisti z vso opremo, ne nazadnje je tu dr. Tonč Žunter, izkušen himalajec, alpinist, letalec in reševalec. Če bi imela GRS svoj sedež v Lučah ali Solčavi, če bi imeli dr. Žunter in gasilsko-alpinistična enota pristojnosti, katerih žal nimajo, bi mogoče pred kratkim ponesrečeni alpinist Marko Čar še živel. Preveč časa je minilo do prihoda helikopterja, preveč je počasne organiziranosti in še česa, razmišlja Vinko Moličnik.
Edi Mavrič-Savinjčan
