Ko tura ni popolna, a jo vseeno z veseljem odkljukaš – Luka Luka je z osebo Goran Meašić na lokaciji Mala Mojstr…
Ne vsaka tura izgleda idealno, ko si sredi nje. Nekatere je pač treba preprosto oddelati.
Butinarjeva grapa je od daleč videti skoraj položna, nič posebnega. Potem pa stopiš pod njo, dvigneš pogled in ugotoviš, da te že v izhodišču boli vrat, ker poskušaš videti, kje se sploh konča. Perspektiva: 1, ego: 0.
Grapa, ki se spreminja iz dneva v dan
Butinarjeva je ena tistih smeri, ki se drastično spreminjajo glede na razmere.
Ima nekaj znanih skokov, več variant, pa tudi dovolj prostora za improvizacijo — kar smo danes dobro izkoristili.
Do vstopa v grapo je bil sneg odličen. Temperatura pa skoraj pretopla, veter tečen, a v sami grapi ga nismo več opazili. Tam je bil fokus samo na nogah, da ne zdrsnejo… in na iskanju 1500 načinov, kako reči: »tu fuking cepin ne prime ničesar«.
Ko cepin končno najde nekaj trdega
Na nekaj mestih smo doživeli tisti poseben trenutek sreče, ko cepin prebije sneg in se zapiči v travo ali zemljo. Neprocjenjivo — seveda ravno na najbolj nerodnem skoku.
Drugje sem izkopal pol metra ultra-mehkega snega in še vedno nisem našel ničesar trdnega. Ne snega, ne ledu, ne skale, ne (bog ne daj) trave. Takrat greš naprej na zaupanje in lepe želje. Ampak evo — pišem še en post.
Na enem mestu smo naleteli na zelo dobrodošlo rušje. Cepin se je tam prav lepo zataknil. Našli smo tudi staro zanko — nekdo je očitno tam abzajlal nazaj, verjetno zaradi slabih razmer. Nismo jih obsojali… samo smo šli naprej, vedno globlje v sneg.
Na vrhu pa še Mala Mojstrovka
Po vrhu in obveznem dance of joy smo se odločili, da nadaljujemo še na Malo Mojstrovko.
Spust po Pripravniški grapi je bil v boljšem stanju kot v petek, ko sem bil tam. Od izstopa grape do parkirišča pa… avtocesta. Idealno mehak sneg, da peta ravno prav tone. Ravno toliko, da se počutiš kot heroj, čeprav tega nisi ravno zaslužil.
Zaključek
Lep dan, dobra tura, super družba in še en cilj z bucket lista odkljukan.
Copilot
