Zvonko Čemažar

Planinski vestnik 2010/07

Zvonko Čemažar (1927–2010)

Veselo po planinah

Radoživega pesnika in ljubitelja gora ni več med nami. Spomnimo se ga z njegovimi spomini, ki jih je pripovedoval s tolikšnim veseljem, prav tako pa tudi z besedami, ki so mu jih namenili njegovi številni prijatelji.
Odličen pisec besedil priljubljenih melodij ansamblov bratov Avsenik, Toneta Žagarja in drugih, v katerih je še posebej veliko ljubezni do gora in narave sploh, se je rodil 18. oktobra 1927 v Novem mestu. Po dveh letih so se preselili v Ljubljano, kjer je potem hodil v osnovno šolo. Tudi gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in leta 1947 maturiral. Študiral je slavistiko, potem pa ga je pritegnil novinarski poklic. Nekaj časa je pisal v Slovenskega poročevalca, nato je delal kot bančni uradnik, knjižničar in statistik na Republiškem zavodu za statistiko. Po sedmih letih se je ustalil pri Zavarovalnici Triglav, kjer je bil polnih triintrideset let, vse do upokojitve leta 1991. “Prvo pesem sem napisal v času petošolske ljubezni. Ko so za to izvedela dekleta, jih je bilo na mah precej okoli mene in moral sem jim pisati take verze, kot bi jih one pisale fantom. Ti fantje so bili potem prepričani, da je res tako. Dekleta se niso izdala, jaz pa tudi ne, vendar sem bil sam v marsikatero dekle zaljubljen do groba, pa čeprav je ljubezen trajala le nekaj dni.”
Precej prvih pesmi je napisal kot brigadir na mladinskih delovnih akcijah. Bil je v brigadi na progi Šamac – Sarajevo, v drugi, ki je gradila Novi Beograd, in potem še v Novi Gorici.
“Kar sem spesnil tam, je bila bolj ‘lopatarsko-kramparska poezija’ in še te zapiske mi je požrla neka krava. Ob drugi priložnosti so mi v neki bolnišnici ukradli pesmi. Za te mi je že bolj hudo, saj so bile kar posrečene. V Novi Gorici sva se spoznala z Andrejem Kurentom. Bila sva skupaj v dramski sekciji Kajuh. Takrat sem igral prvič, zadnjič in nikoli več. Andrej Kurent je potem postal ugleden slovenski dramski igralec, jaz pa gledalec. Rasel sem v urejenem družinskem okolju. Oče je bil profesor matematike in fizike. Rad je hodil v gore in na turne smuke. Še pred vojno smo bili med počitnicami dva meseca pod Ratitovcem, kasneje pa nad Uskovnico. Prebivali smo v planšarski koči. Mati, ki je bila odlična gospodinja, je kuhala, z očetom pa sva hodila na krajše ali daljše ture. Oče me je prvi navdušil za gore. Med vojno je bil interniran v Dachauu in drugih nemških taboriščih. Po vrnitvi iz nemške internacije je ravnateljeval na učiteljišču in potem na prvi in tretji državni gimnaziji.”
Njegova sošolca sta bila znana alpinista in gorska reševalca Miha Verovšek in Rado Kočevar. S Kočevarjem sta leto po vojni naredila prvo turo na Brano. Tam sta tudi malo plezala, kar mu je ostalo v lepem spominu, čeprav si je takrat strgal hlače. Verovšek ga je potem kot načelnik ljubljanske postaje Gorske reševalne službe pritegnil k alpinistom in gorskim reševalcem. Pri plezanju je vedno predvsem užival in se v zelo težavne plezarije ni spuščal. Spominja se, kako sta s Sandijem Blažino v lepem vremenu preplezala Brojanov raz v Stenarju. Z Marijo Pipanovo in Matjažem Deržajem je nekoč plezal v znamenitem Iksu v Planjavi. Baje se je takrat slišalo do same Kamniške Bistrice, kako je klel, ko je skušal izbiti trdno zabit klin, a nikakor ni šlo.
“Najhuje je bilo v zahodni steni Planjave v navezi z Alenko Svetelovo in Marjanom Keršičem – Belačem. Sredi stene nas je zajela nevihta s točo. Bilo je obupno, ker smo morali sredi stene počakati, da se je unesla. Vsi premočeni smo priplezali na vrh in smo šele nato lahko odšli navzdol na Kamniško sedlo. Tam so se nam obiskovalci čudili, kako da smo premočeni, saj je že nekaj časa sijalo sonce. Pesem, ki bo spominjala na ta dogodek, še čaka rojstva.”
Nikoli ni stal na smučeh. Včasih je bil na zimskem tečaju edini brez smuči. Zgodilo se je, da so šli čez Komarčo na zimski tečaj k Triglavskim jezerom. Bilo je veliko snega in so najprej poskusili priti do vrha Tičarice, a so prišli le do Štapc. Ko so potem drugi s smučmi odšli s Triglavskih jezer proti Komni, jim je dejal: “Zame ni treba skrbeti!” Na Komno ga ni bilo. Planinski delavec in organizator Ivo Marsel je že organiziral reševalno akcijo. Takrat pa se je prikazal Zvonko. Gorski vodnik France Zupan ga je navdušeno pozdravil: “O, mož, ki se vedno vrne!” In kadar se srečata, ga France še vedno počasti s tem pozdravom. Tudi kasneje se je večkrat znašel v hudi zagati, vendar kljub temu ni nikoli bivakiral.
V lepem spominu ima novoletno turo po Ozebniku na Jalovec. Nazaj grede so se skozi Ozebnik in proti Tamarju vozili po zadnji plati. Spominja pa se, da sta bila takrat prvič skupaj Dušica in Aleš Kunaver, on pa je bil eden od botrov, da sta takrat začela hoditi skupaj.
Večkrat je pomagal pri reševanjih v gorah. Ko se je v triglavski severni steni hudo poškodovala Jožica Marn, je tekel čez Prag po vodo in nazaj pod steno. Ko se je spomladi leta 1957 v severni steni Ojstrice ponesrečil njegov prijatelj in tedanji najboljši alpinist Marko Dular, je bil na Kamniškem sedlu. Pomagal je v poletnem snežnem neurju leta 1957, ko so s Planjave reševali zmrznjeno Hedviko Vasle. Ko sta se v Travniku zaplezala hrvaška alpinista Hanzer in Verša, so z Vršiča sporočili v Tamar, naj gre nekdo pod steno in pride z njima v stik. V gosti megli je šel pod steno in ju klical na vso moč. Ni ju mogel priklicati, v tisti megli pa se je v nevarnem svetu skoraj izgubil, a se je spet srečno vrnil.
Ves čas je še naprej pisal pesmi. Niso nastajale kar takoj, ampak jih je nosil v sebi dneve, tedne, tudi mesece in celo leta. Ni pa bilo potrebno, da bi šel po navdih na zelo visok vrh ali da bi zanj potreboval kakšno izredno doživetje. “Navdih za besedila nosim zmeraj s seboj. Daje mi ga vsaka rožica, drevo, skala, oblaki. Največji navdih so mi dale gore s svojimi tisočerimi obrazi in kontrasti. Upam, da bo še naprej tako.”

Prvo pravo besedilo je napisal pred davnimi leti na glasbo Livingstona in sicer Tisoč violin za pevca Staneta Mancinija, ki tedaj še ni bil poročen in mu je pesem prišla prav, ker je bil grozno zaljubljen. “Moja pot glede besedil za popevke je šla potem navzdol. Le še za prvi festival Slovenska popevka na Bledu sem napisal dve besedili.”
Pač pa je začel pisati za Avsenike. Prva je bila pesem Klic z gora, za katero je bil sprva prepričan, da je zanič, v resnici pa je postala izredno poznana in je skoraj ponarodela.
“Ko sva nekoč v šahovski sobi hotela Slon z Vilkom Avsenikom igrala šah in sva se v zgodnjih jutranjih urah vračala domov (takrat so naju vrgli ven), me je Vilko vprašal, ali bi bil pripravljen napisati kakšen tekst na njegovo in bratovo glasbo. Vabilo sem sprejel, vendar sem mu pojasnil, da ne poznam not. To težavo sva rešila tako, da mi je vsako skladbo toliko časa igral na klavir, da mi je prišla v ušesa. Nasploh pa so bile melodije bratov Avsenik tako lepe, da jim ni bilo težko napisati besedila. In tako se je začelo. Narodnozabavna glasba me je povsem zastrupila.”
Skladba Klic z gora je bila nekaj časa tako priljubljena, da je bila na radiu tudi po trikrat ali štirikrat na dan. Znanci so ga celo začeli spraševati, ali se je o tem sam domenil na radiu, neki škodoželjnež pa ga je celo vprašal, ali jih je podkupil. Njegovih besedil izredno priljubljenih melodij je poleg pesmi Klic z gora, Pri Sedmerih jezerih, Klic narave in drugih skupaj kar 43. Največ jih je napisal za Avsenike in Toneta Žagarja, nekaj pa na glasbo Alberta Podgornika, Borisa Kovačiča, Bogdana Čaterja, Borisa Franka, Miška Hočevarja in Pavla Kosca. Noben tekst ni bil pri komisijah nikoli zavrnjen, zato na delo komisij nikoli ni imel pripomb. Srečeval se je z glasbeniki Juretom Robežnikom, Danetom Škerlom in Miškom Hočevarjem. Za skladatelja in kritika Pavla Mihelčiča je napisal nekaj besedil za otroke. Običajno je napisal besedila na že komponirano glasbo oziroma melodijo, kar se mu zdi lažje kot obratno. “Dobra melodija kar vpije po besedilu in tako že kar vem, kakšno besedilo spada k njej.” Med njegovimi priznanji naj bo posebej omenjeno, da je bila skladba Toneta Žagarja in Zvonka Čemažarja Klic narave na javni oddaji Nove melodije v veliki dvorani Slovenske filharmonije izbrana za najboljšo. Poleg tega je bilo pohvaljeno tudi Čemažarjevo besedilo Nekoč se je dečku sanjalo. Največ pa mu pomeni nagrada za življenjsko delo, ki jo je prejel oktobra leta 1998. To nagrado Feryja Souvana sta mu takrat izročila sin dr. Souvana Tomaž Souvan in direktor združenja avtorjev SAZAS Iztok Žagar.
Nikoli mu ne zmanjka dobre volje in od njega sploh ni mogoče slišati kakšne žal besede. Včasih pa si ne more kaj, da ne bi potarnal: “Presenečen pa sem nad nekaterimi današnjimi besedili, da jih potrdijo, saj so mnoga polna primitivizma in prav škandalozna. Pri glasbenikih me moti to, da so premalo kritični do besedil, ki so namenjena njihovim melodijam. Glede objavljanja avtorstva pa zamerim medijem, da poleg avtorja glasbe ne navedejo tudi avtorja besedila.”
Še v mladih letih je sklenil, da ne bo nikoli več igral. Vendar se je zgodilo, da je enkrat v gorah le naredil izjemo.
“Bilo je že po Dularjevi nesreči, približno leta 1958, ko smo za vajo uprizorili navidezno nesrečo. Z Miho Verovškom sva splezala do Lope v severovzhodnem razu Male Kalške gore. Jaz sem igral ponesrečenca. Imel sem obvezano glavo. Z gledališko šminko, ki mi jo je posodila igralka in alpinistka Alenka Keršič – Svetel, sem imel narisane podplutbe po obrazu, kri pa je bila telečja. V dogovorjenem trenutku sem, da bi bil prizor bolj uspešen, začel kričati ‘Na pomoč!’ Neka planinka, ki je bila po naključju na poti pod steno, tega ni vedela in je odhitela v Bistrico po pomoč. Kamniški reševalci so res kmalu prišli, ne da bi vedeli kaj več. Prvi so bili Tine in Tone Štritof, Jurij Romšak in Miha Habjan – Mihol. Bilo jih je vsaj deset. Ko so zagledali, kako mi izpod obvez sili kri, je Mihol rekel: ‘Tega fanta pa ne bomo živega prinesli dol’. Iz stene so me spravili z reševalnim sedežem, v dolino pa z reševalno zibko. Vso pot do Bistrice sem moral za vsako stvar jamrati, da se nisem začel smejati. Akcija je uspela, zamere pa ni bilo. Z reševalci, ki so prišli pome, smo postali dobri prijatelji, celo z lovskim nadzornikom Jurijem Romšakom, ki je bil znan kot zelo strog in me je nekoč na lovski poti čez Žmavcarje proti Skuti kar obrnil, češ da je pot tamkaj Maček prepovedal. Kasneje sva bila v dolini dobra prijatelja, na lovskih poteh pa ne.”
Po gorah je večkrat vodil izlete planincev zavarovalnice. Nekoč je vodil takšno skupino iz Robanovega kota po plezalni poti proti Korošici, čez Ojstrico, Planjavo, na Kamniško sedlo, Okrešelj, čez Savinjsko sedlo, na Češko kočo in do Jezerskega. Že na začetku jih je zamedel sneg, vendar je po treh dneh vso skupino varno pripeljal na cilj. Nekoč so šli na Triglav, čez Planiko, mimo Doliča, Sedmerih jezer, čez Štapce in planino Dedno polje do Vogarja. Dva dni je snežilo, vendar jih je vseh 18 srečno prišlo na cilj. Naslednjič so šli proti Triglavu z Rudnega polja. Začeli so v obetajočem vremenu, zjutraj pa je zapadel sneg …
Domača glasba mu pomeni veliko sprostitev. Sicer pa je že od mladih nog zaljubljen v opero. Izredno rad hodi tjakaj in na koncerte in pravi, da sta klasična in operna glasba za njegovo dušo. Za opero ga je navdušil nastop slavnega italijanskega tenorista Beniamina Giglija na Kongresnem trgu leta 1941.
“Že naslednjega dne sem ga poslušal v ljubljanski Operi, kjer je pel Alfreda v Verdijevi operi Traviata v družbi z Mario Caniglio in Ginom Bechijem. Od takrat naprej sem bil skoraj vsak večer v Operi. Če sta bili na dan dve predstavi, sem šel na obe, kadar pa je bila matineja, sem bil tudi tam. Seveda sem bil vedno na stojišču, ker nisem imel dovolj denarja. Operi se nisem izneveril vse do danes. Oba z ženo sva že dolga leta člana Društva ljubiteljev baletne in operne umetnosti, s katerim sva obiskala že precej opernih hiš po Evropi. Bila sva tudi v Zagrebu, na Dunaju in v Salzburgu. Imava pa še eno samo veliko željo, da bi uspela dobiti vstopnice za milansko Scalo, a je težko, ker je vedno vse razprodano. Doslej sem videl že več kot 2000 predstav. Samo Traviato sem več kakor stokrat videl v živo, velikokrat pa potem še doma. Najljubša pa mi je še vedno Bizetova Carmen in prav zato sem svoji hčerki dal ime Karmen.
Moram poudariti, da so mi kolegi na Zavarovalnici Triglav ob odhodu v pokoj podarili lepo zbirko celotnih oper na videokasetah in tega ne bom nikoli pozabil. Doma imam približno sto videoposnetkov opernih predstav in ob obisku prijateljev skupaj uživamo v operni glasbi. Šalimo se, da imamo svoje lastno operno društvo.”
Na literarno-glasbenem večeru 23. marca 2001 v Vodnikovi domačiji je slovenski dramski igralec Andrej Kurent govoril o njegovih pesmih: “Čemažarjevi verzi so zvečine pisani v prvi osebi, čeprav se sam nima za ‘pesnika’, pač pa – kot pravi – ‘rad piše in išče rime’. Zanj ni značilen položaj, ki ga ravnodušna in škodoželjna javnost pripisuje pesnikom: ni izobčenec, ker bi bil neprilagojen, ni nerazumljen ali v sporu z družbo, v njem ni svetobolja in ne vizionarstva, pač pa se zdravo odziva na drugačne izzive. Njegove pesmi bi težko razmejili, saj imajo bolj ali manj enake prvine. Pač različno v istem. To je svojevrsten poetični dosežek. Avtor se ne obvezuje s strukturo, ki bi izkazovala faze v gradnji, kot so zasnova, stopnjevanje, vrh, obrat, razplet in podobno, pač pa se ves čas s polno intenziteto prepušča nenehnemu vibriranju čutnosti. Če Čemažar ni kot vzvišeni klasicist Pierre Corneille, je pa zato kot plemeniti Jean Racine. Prehaja od preprostega k poglobljenemu, od enostavnega k lepemu in včasih smo prav začudeni, da nekatere pesmi doslej še niso bile uglasbene.” “Ohranjenih imam okrog dvesto svojih pesmi, ki so bile objavljene v različnih knjigah in revijah, pesmi s planinsko tematiko pa v Gorskem popotniku, glasilu PD Integral, v Planinskem vestniku in drugod. Pozneje mi je Zavarovalnica Triglav, kjer sem bil zaposlen, omogočila izdajo zbirke Doživetja, v kateri so različne: planinske, zaljubljene, o naravi in druge.”
Z verzi sega tudi na druga področja, najbolj pri srcu pa mu je sonet. Od poroke naprej ženi vsako leto za silvestrovo sestavi sonet, ga da v ovojnico in na krožnik – to je začetek silvestrske večerje. Na določen dan v mesecu ji vedno da skromno darilce in tega nikoli ne pozabi. Temu pravi ‘obmesečnica’ poroke. Prepirata se nikoli, ker se z njim ni mogoče skregati.
Kot alpinist je za gore navdušil tudi njo. Žena je bila knjižničarka, najprej v Narodni in univerzitetni knjižnici, nato pa v Centralni tehniški knjižnici. Danes je aktivna članica bibliotekarskega društva. Sedaj, ko sta v pokoju, imata koledar izpolnjen bolj kot pred upokojitvijo, tako da jima nikoli ni dolgčas. Skoraj ni večera, da bi bila doma.
“Imava srečo, ker imava oba rada enake stvari: hodiva v opero, gledališče, na koncerte, v gore in na predavanja. Seveda pa imava rada tudi vnuke.”
Bil je predsednik komisije za kulturo pri Mestni zvezi upokojencev Ljubljana. Še vedno je podpredsednik Društva ljubiteljev operne in baletne umetnosti in član Društva pesnikov slovenske glasbe. To niso samo ‘funkcije’, predvsem je bilo z vsem tem zelo veliko dela. Ob dvestoletnici Prešernovega rojstva je v Cankarjevem domu organiziral predstavitev pesmi upokojencev, ki so jih recitirali dijaki viške gimnazije. V veliko zadoščenje mu je bilo, da je bila dvorana že pet dni prej razprodana in poslušalci kar niso mogli narazen. Oba se že več kot deset let izobražujeta na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Žena Maja obiskuje predavanja angleščine, Zvonko pa književnost.
“Ne hodiva samo zaradi učenja. V poseben užitek nama je srečevanje z enako mislečimi ljudmi najine generacije. Ta univerza je vredna zlata. Udeleženci se tam dobro počutimo in tudi naša predavateljica je rekla, da se je sama tam pomladila.”
Najraje vse obrne v šalo. Zato je bil zraven pri neštetih zabavnih dogodivščinah in o njem kroži veliko anekdot. Ko je peljal dve dekleti na izlet v gore, je v Robanovem kotu neki starejši domačin na Robanovi planini vprašal njegovi sopotnici: “Kaj sta mu pa naredili, da vaju žene tja gor?” Nekoč so šli z dvema mladoporočencema iz Stare Fužine do planine Blato. Na sredi poti so jima naredili šrango. Tam sta pozabila ves denar za pogostitev. Šla sta nazaj in ga seveda našla. Spet drugič so neki nevesti zamenjali prstan in ji podtaknili že obrabljenega. Med plezanjem iz Kotličev proti vrhu Turske gore v bližnjem naravnem oknu, imenovanem Sod brez dna, je pritrdil ploščico z vlaka z napisom Ne naginji se kroz prozor!. Na plezalni poti iz Robanovega kota je bila dolgo časa njegova tablica z napisom Dvigalo ne deluje.
Zelo je vesel, ker mu nihče ne reče: “Kdaj boš nehal?” Vsak ga vpraša: “Kdaj boš še kaj napisal?” Samo takrat pravi, da se počuti, kot da je zelo važen.
Ko ga vprašajo: “Zakaj ne pišeš več?”, se pošali: “Tisti, ki sem od njega prepisoval, je umrl.”
O načrtih hudomušno odvrne: “O tem ne bi govoril, kajti brez ciganke se nič ne ve.”
Ko je bil nekoč med množico poslušalcev in se je iz radia zaslišala skladba Klic z gora, je neka ženica na ves glas vzkliknila: “Tole je pa moja pesem.” Zvonko je stopil k njej in ji povedal: “Že prav, da vam je všeč, ampak pesem je moja, jaz sem jo napisal.” Bila je tako presenečena, da jo je skoraj kap. Ko je bila skladba Klic z gora kar naprej na sporedu, ga je eden od nevoščljivcev kar naglas vprašal: “Ti, koliko pa plačaš radiu, da te stalno vrtijo?”
V gorah se je srečal z znancem, ki nikakor ni prenesel narodnozabavne glasbe, vedel pa je, da Zvonko piše tudi zanjo. Ko bi se morala srečati na ozki polici, mu je znanec rekel: “Jaz se oslu ne umaknem.” “Jaz pa se mu,” mu je odvrnil Čemažar, nato pa je začel padati, padati, padati …
Potem se je ves prepoten prebudil. Kakšna sreča, da je le sanjal.
“Na literarnem večeru starejših v klubu Lili Novy me je igralec Jurij Souček vprašal: Kakšna je razlika med Prešernom in gospodom Zvonkom Čemažarjem?
1. Prešeren je napisal Slovo od mladosti, ko je bil star 31 let, Zvonko pa, ko je bil star 21 let.
2. Prešeren je napisal en Sonetni venec, Zvonko Čemažar pa tri.
3. Prešeren se je rodil v Vrbi, Zvonko Čemažar se je pa poročil v Vrbi.”

France Malešič

Viri
– Pogovori Zvonka Čemažarja s Francetom Malešičem.
– Literarno-glasbeni večer z Zvonkom Čemažarjem, Vodnikova domačija, 27. marca 2001 (s sodelovanjem Franceta Malešiča, Andreja Kurenta in Kamniških kolednikov, Janeza Majcenoviča, Roka Lapa in Tomaža Plahutnika).
– Ivan Sivec: Zvonko Čemažar. Ljubljana, Vsi najboljši muzikanti, str. 422.
– Zvonko Čemažar: Doživetja. Ljubljana, Zavarovalna skupnost Triglav, 1987. Spremna beseda Tone Pavček.
– Urša Matos: Starost ni na drugem planetu. Maja in Zvone. Mladina, 6. 3. 2000, str. 44.
– Maja Korošak: Nikoli ni prepozno za učenje. Ob upokojitvi nastopi čas za nove stvari. Naša žena, 1999, št. 5, str. 5.
– Društvo živih pesnikov. Slovenske Novice, 14. 10. 1998, str. 21.
– Souvanov nagrajenec. Slovenske Novice, 18. 10. 1998, str. 13.
– Ivan Sivec: Prva petletka slavčkov. Slovenske Novice, 26. 10. 1998.
– Slavko Krušnik: Pesem hoče biti luč. Gorski popotnik, str. 43–50.
– France Malešič in sodelavci: Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom. Ljubljana, PZS, 2002.