V trd(en) led okovana severna stena Pika Svobodna Koreja v dolini Ala Arča je znova pokazala, zakaj velja za eno najpomembnejših in najbolj »zgodovinsko obremenjenih« sten nekdanjega Sovjetske zveze. Pred nekaj dnevi je večja ekipa alpinistov dosegla pomemben zimski cilj: uspešen vzpon po Ručkinovi direktni smeri (6A*), eni najstrmejših in najčistejših linij v desnem delu stene.
Kot je zapisano v prvem poročilu ekipe, je bil »zimski cilj zaključen«, ko je 14. marca ob 6:40 zjutraj trojica iz odprave vstopila v steno, naslednjega dne ob 16:00 pa stopila na vrh. Na vrhu so stali Vasilij Pivcov, Tursunali Aubakirov in Vjačeslav Orlov, snemalec odprave pa je bil Anatolij Rudakov. Vsi člani so se vrnili živi in zdravi. Videi, ki so jih »fantje« (zaenkrat) objavili prikazujejo, da v stenah vladajo precej led(e)ne razmere …
Pik Svobodna Koreja – severna stena, zgodovina osvajanja
Pik Svobodna Koreja je bil(a) nekoč ena najbolj slovitih vrhov (gora) nekdanjega Sovjetskega zveze in posvsem primerljiva z velimi alpskimi stanami, ki so in še imajo le večji »eho«. Preden so konec osemdesetih let odkrili stene v Karavšinu (Odessa, 4810 m) in Ak-Suju, je Koreja skupaj s kavkaškima velikanoma Ušbo in Čatinom veljala za najtežjo in najbolj prestižno tehnično goro v celotnem prostoru ZSSR. Prav na njej je bilo preplezanih največ smeri, nagrajenih z zlatimi medaljami državnih prvenstev.
Gora stoji v pogorju Tjanšan, v kirgiškem grebenu nad dolino Ala Arča, nedaleč od Biškeka. Za mnoge sovjetske alpiniste — še posebej za tiste iz Krasnojarska — je bila to najbližja »velika stena«: od mesta do alpinističnega tabora je le 40 kilometrov (dobre) ceste, dostop pod severno steno pa traja približno šest ur. Kljub temu je severna stena ostala nedotaknjena vse do leta 1959.
Svobodna Koreja je visoka 4777 metrov. Od krajne zevi do grebena je približno 650 metrov višinske razlike, ledenik pod steno pa leži na okoli 4000 metrov. Severna stena je razdeljena na tri izrazite pasove: spodnji led(e)ni del, navpično skalno osrednje ostenje in zgornjo zasneženo, poledenelo »streho«. Povprečna naklonina je okoli 65 stopinj.
Vreme je v tem območju izjemno nestanovitno. Popoldne se pogosto razvijejo nevihte, stena pa zaradi svoje orientacije skoraj nikoli ne dobi sonca — zato je večino časa poledenela in posuta s snegom. Teren je krušljiv, poln »živih« kamnov, ki se hitro spremnenijo v zapadne, zato je taktika ključna: hitro gibanje, previdnost in dobro poznavanje razmer. Tudi sestop ni enostaven — južni spust v dolino Top-Karagaj je dolg in zamuden, zato večina ekip raje sestopi po severni strani, po Lowejevem kuloarju.
Pik Svobodnaja Koreja (Пик Свободная Корея) je uradno ime – naziv, ki ga je gora dobila v sovjetskem obdobju kot poklon Severni Koreji. Korona, ki se sedaj uporablja za drugo goro, pa je starejše, lokalno ime, povezano z obliko gore in z njenim mestom v pokrajini Ala Arča.
Zgodovinski vzponi
1959 – Prvo severno smer je preplezala ekipa pod vodstvom Andrejeva (5A), po skalnem rebru. Danes je smer redko obiskana.
1961 – Ekipa Liva Mišljajeva, enega najmočnejših alpinistov svojega časa, je preplezala izjemno logično in elegantno smer (5B), ki vodi po desni strani stene naravnost na vrh. Smer je prinesla naslov prvakov ZSSR — in leta 1986 še enega, ko jo je ponovila ukrajinska ekipa.
1966 – Ekipa iz Alma-Ate pod vodstvom Borisa Studenina je preplezala novo, izjemno zahtevno smer (6A) po levi strani stene, z izstopom na vzhodni greben. Smer do danes ni bila ponovljena.
1969 – Dve navezi sta hkrati napadli steno: Krasnojarska pod vodstvom Valerija Bezzubkina in ukrajinska pod Kustovskim.
Bezzubkinova smer poteka po sredini stene, je logična, estetska in danes najbolj priljubljena. Vzpon je trajal osem dni, razmere so bile težke, skala krušljiva, bivaki večinoma stoječi. Ekipa je osvojila zlato medaljo.
Kustovskega smer, ki poteka po levi strani stene in v bistvu »poravna« Studeninovo linijo, je prav tako ocenjena kot 6A in ostaja neponovljena.
1974–1991 – Bagaevova ekipa je preplezala t. i. »trikotnik« (5B), ki je ostal neponovljen 16 let, dokler ga nista pozimi 1991 preplezali dve ekipi, ki sta osvojili srebro in bron na zimskem prvenstvu.
1975 – Popenkova naveza je preplezala centralni del stene (6A), smer pa je zaradi številnih klinov nekoliko lažja od Bezzubkinove. Leta 1991 je bila v zimskem prvenstvu nagrajena z zlatom.
1976 – Američana Barber in Lowe sta solo preplezala dva izjemno zahtevna ledna kuloarja. Obe smeri (5A in 5B) sta danes med najbolj priljubljenimi v steni.
1982 – Naveza A. Švaba je preplezala logično in verjetno najvarnejšo smer v steni (5B, realno 6A), a ker je bila preplezana izven tekmovanja, je ostala brez ponovitev.
1988 – Semiletkinova ekipa je preplezala najtežjo smer v steni (6B), ki je kasneje postala legendarna: trikrat zlata in enkrat srebrna na zimskih prvenstvih. Nobena druga smer v celotnem prostoru ZSSR nima takšnega niza medalj.
1991–2000 – V devetdesetih letih so nastale še številne nove smeri, med njimi levi »trikotnik« (5B, a realno 6A), nova 5B smer po SZ stebru, ter dve izjemno strmi zimski ledni smeri: Ručkin–Pučinin (1997) in Baljezinova ekipa (2000). Obe sta zaradi nevarnosti plezljivi le pozimi.
In zgodba se v novih časih nadaljuje, čeprav je takšnih splošnih opisov vse man. Severna stena Pika Svobodna Koreja ostaja ena najlepših, najtežjih in najbolj zgodovinsko nabitih sten v širšem območju Tjanšana. Vsaka generacija v njej najde svojo linijo — ali pa svojo mejo.
Slovenci v S steni Svobodne Koreje
Slovenski alpinisti so v sredi osemdesetih letih pustili »močan« pečat. Leta 1985 je Aco Pepevnik soliral Lowejev kuloar (5A, 800 m), Frantarjeva sta ponovila Desni steber, Banič in Pepelnik prav tako, Kotnik, Kozorog in Preložnik pa so opravili verjetno prvo ponovitev Barberjeve smeri (5B, 850 m). V izjemno slabih razmerah sta Kotnik in Preložnik preplezala še Smer po stebru (5B, 800 m).
*ocene, ki so pisane s tiskano številko, izhajajo iz ruskega sistema ocenjevanja alpinističnih smeri
