Monte Amaro, s 2793 metri najvišji vrh masiva Maiella in drugi najvišji v celotnih Apeninih, je dolga desetletja nosil prepoznavno znamenje – rdeči iglu bivaka Pelino. Kot piše odhajajočemu bivaku v slovo David Nanna, je bil ta zasilni kovinski zavetnik več kot le streha nad glavo: postal je simbol vztrajnosti, skupnosti in gorske pripadnosti (nemalokrat so tudi njega prepleskali – podvržen je bil nepooblaščeni prenovi).
A od 19. avgusta 2025 bivaka na vrhu ni več. Razstavili so ga, da bi naredili prostor za novo, varnejšo in funkcionalnejšo strukturo, ki bo pohodnikom še naprej nudila zavetje – v drugačni obliki, a z istim namenom.
Predaja štafete
Projekt zamenjave bivaka poteka v okviru načrta za ekološki prehod, ki ga vodi podružnica Italijanskega alpskega kluba (CAI) v Sulmoni v sodelovanju z narodnim parkom Maiella, regijo Abruzzo in italijanskim ministrstvom za okolje in energetsko varnost. Dela bodo vplivala tudi na bližnje zavetišče Ciro Manzini, zato je območje vrha začasno zaprto v radiju 150 metrov.
Tisti, ki morajo prenočiti, se lahko z vrha v približno 50 minutah spustijo do zavetišča Manzini (2522 m, 8 postelj brez nadzora).
Bivak Pelino: več kot kovinska konstrukcija
Za ljubitelje Maielle in bivaka “Cesare Mario Pelino” to ni bil zgolj objekt. Postavljen na samem vrhu Monte Amara je več kot štirideset let služil kot svetilnik, točka upanja v zadnjih metrih vzpona in tihi objem v nevihtnih nočeh.
Njegova zgodovina je zgodovina vztrajnosti. Po uničenju zavetišča Viktorja Emanuela II. leta 1944 in bivaka iz leta 1966, ki ga je na silvestrovo 1974 odnesla nevihta, je CAI Sulmona zasnoval inovativno rešitev: lahko, a trpežno geodetsko kupolo (precej takšnih oblik zavetišč je v nekdanji sovjetski zvezi), ki jo je bilo mogoče prenesti s helikopterjem. Dela so se začela leta 1981, bivak pa je bil odprt leto pozneje in posvečen prezgodaj preminulemu članu Cesareju Mariu Pelinu.
Z desetimi pogradi, brez udobja, brez vode, a z bistvenim za preživetje – streho, štirimi stenami, zračnikom in vrati – je bivak nudil zavetje v najbolj surovih razmerah. Tisti, ki so tam prespali, se spominjajo občutka lebdenja med nebom in zemljo z zvezdami, ki so se zdele na dosegu roke.
Pelino je bil tudi stičišče. Tu so se srečevali planinci, pohodniki in smučarji, ki so prečili zasnežene ravni masiva. Bil je cilj tretje etape, Park Trail in izhodišče četrte. Za mnoge pa preprosto (instagram) sanje – fotografija pred rdečim iglujem, dosežek, ki je govoril več kot besede.
Skozi desetletja je bivak postal del identitete Maielle – vizualna ikona in kolektivni spomin. Njegova razgradnja pomeni konec neke dobe, a ne izbris njegove vrednosti. Pelino je bil obljuba dobrodošlice, simbol vztrajnosti, delček zgodovine, obešen na strehi “matične gore”.
Monte Amaro in narodni park Maiella
Monte Amaro je gora, ki s svojo kompaktno maso dominira nad pokrajino in nosi pomen, ki presega geografijo. Maiella, “matična gora” Abruzza, je stoletja nudila zatočišče pastirjem, puščavnikom in skupnostim. Danes jo varuje narodni park Maiella, ustanovljen leta 1991 in priznan kot Unescov geopark.
Park se ponaša z več kot 500 kilometri poti, kanjoni, dolinami, gozdovi in planotami, kjer živijo volkovi, apeninski gamsi, planinskimi orli in redko floro. Vzpon na Monte Amaro pomeni prehod skozi spreminjajoče se pokrajine – od bukovih gozdov do pustega melišča – vse do točke, kjer se stikata nebo in zemlja.
Pogled v prihodnost
Novi bivak, katerega otvoritev bo objavljena v prihodnjih mesecih, bo sprejel približno ducat ljudi. Imel bo drugačen videz, a njegov namen bo ostal enak: zagotavljati varnost, gostoljubnost in spomin.
Pelino začenja novo poglavje. A za mnoge bo ostal povezan s podobo tiste rdeče školjke, ki je več kot štirideset let bdela nad Monte Amarom – kot simbol, ki je v gorah pomenil več kot zavetje. Pomenil je pripadnost.
Do zaključka redakcije nam žal ni uspelo najti načrtov ali shem novega bivaka, prav tako ni znano, če ga bodo kot znamenitost ponovno postavili ob kakšnem planinskem muzeju za hostel in ga tržili …
