Nadaljevanje
PV 1964/2
Miran Marussig
3. PETER BO ALPINIST!
KAMNIŠKO SEDLO: — sonce, na jugu oblaki, nad vrhovi modro nebo. Potem, ko je Gregor (alpinist) preplezal s tovarišem Petrom Szalay — Gerinovo smer v Turski gori, je prišel do Kamniške koče. Odvrgel je vrv in žvenketajoči železni pribor, slekel jopič in legel na bok tako, da je sonce grelo obraz in belo bedro njegove leve noge. Pri plezanju je namreč strgal hlače. Ni vedel natanko kako, ali ob klinu ali ob skali, vsekakor pa so vihrale cunje okrog noge ko signalne zastavice na tovorni ladji. Gregi je bilo to v strašansko veselje. Junaštva namreč ne sodimo samo po dejanjih, sodimo ga tudi po videzu. In je vse nekaj drugega, če pride nekdo iz bitke krvav, obrcan in raztrgan, kakor samo prestrašen in bled. Efekt je efekt in zanj bi dal Gregor tudi svojo trdo alpinistično glavo.
Gregor ni imel nahrbtnika, nekaj zato, ker bi moral deliti težo opreme na pol, nekaj zato, ker mu je pomenila Szalay—Gerinova smer takorekoč mali zajtrk. Pa tudi sicer ni bil človek, ki bi karkoli delil. Smer je bila njegova! Petra je vzel s seboj, ker moramo skrbeti za naraščaj, naraščaj pa na j spozna, ka j je mojstrstvo in naj se uči pri vzorih. Peter je sicer nosil nekaj obleke, nekaj drobnarij in nekaj jedače in je tudi res, da ga je vso pot varoval, ampak plezal je drugi. Drugi v navezi pa je obenem zadnji in je bilo Gregi prav vseeno, če je Peter lovil sapo, če se je mučil ob izpenjanju vrvi in če je preklel Tursko goro od vrha do tal. Imel je namreč eno samo dolžnost: pobirati stopinje in hiteti za mojstrom.
»Skuhajva juho,« je dejal Gregor in ker se pri tem ni premaknil, je Peter natanko vedel, kaj je njegova dolžnost. Vzel je kuhalnik, pristavil posodo z vodo in skuhal kokošjo godljo.
»Hja,« je rekel Gregor, ko je srebal »pravično« razdeljeno pijačo, »če ne boš alpinist, boš vsaj kuhar«.
Peter se je junaško nasmehnil, s težavo pogoltnil kruh in je bil prepričan, da mu ni sojeno priti v nebesa. Nebesa pa so bila Gregorjevo plezalsko znanje, njegov ugled in na splošno to, da je bil alpinist. Za to čast pa bi Peter v tem hipu — tudi umrl. Oblaki so prekrili nebo, zapihal je veter in konec je bilo prijetnega ležanja.
»Greva!« je dejal Gregor, obesil nase vrv, kline, karabine, kladivo pa je zataknil v posebej zanj pripravljen žep. To je bil plezalski bog v malem, tako je vsaj menil Petelin ga je takoj potem, ko je Gregor potegnil pipo in jo prižgal, na glavo pa poveznil klobuk s širokimi krajci, povišal še za stopnjo više. (Superbog!)
»Dež bo, poba,« je dejal Gregor in gledal oblake.
»Najbolje bo, če se kar hitro poženeva v Bistrico. Glej, da me boš dohajal«.
In se je pognal z divjimi skoki v dolino. Peter je zajel sapo, prijel nahrbtnik in stekel za njim. Gregor je bil prožen, bil je mlad. Zelene ruše so bile zanj samo prožne blazine in na njih je odskakoval ko na peresih. Po travi je drvel v vijugah, ko da vozi slalom. In vse bi bilo prav, če ne bi sem in tja gledal iz zelenih ruš kak trd, nesramen kamen. Gregor je skočil, noga je treščila ob apnenec in zglob v sklepu je zahreščal, ko da se je stri oreh. Gregor je kriknil, Peter pa lastnim očem ni mogel verjeti, ko je videl, kako se je njegov bog zrušil kakor prazna vreča.
»Noga, noga,« je stokal Gregor, »šla je — k vragu. Peter — pomagaj!«
»Grem po reševalce,« je prestrašeno jecljal Peter.
»Ne, ne,« je skoraj jokal Gregor, »ne bom sam tu. Skupaj greva, počasi. Šlo bo, mora iti! Te preklete skale, pljunem nanje!«
Peter je snel nahrbtnik, povil je nogo in pripravil vse tako, ko dober kmečki zdravnik. Potem so šli: nahrbtnik na Gregi, Grega na Petru, Peter na rušah. Korak za korakom, kamen za kamnom. Navzdol, vedno navzdol proti Bistrici. Tudi dež je bil, kakor je prerokoval Gregor, in ju je opral do kosti. Grego je tresla vročica od bolečin v členku, obenem pa ga je nesramno mrazilo prav po levem bedru navzgor ob strganih hlačnicah. Tudi Peter je občutil vso veličino reševanja v gorah, ko mu je ob vsakem koraku skoraj prelomilo hrbtenico. Ampak potem ko je ob petih zjutraj prikrevsal z Grego v Bistrico je zanesljivo vedel, da ne bo samo kuhar. Da bo tudi — alpinist!
4. RAZGLEDNICE POMLADNA Lubnik, 1027 m.
Srednje visoka gora z gostilno na vrhu. To je obenem tudi planinski dom. S Tomažem greva po cesti. Prah nama sili v usta, iz avtomobilov pa kažejo zobe prvi pomladni turisti. Tudi žafran cvete in sem pa tja kak zvonček, za katerega ne vem, ali je bel od prahu, ali kar tako, sam po sebi. Za prvim ovinkom je piknik: trije avtomobili, en tranzistor in nekaj ljudi. Ljudje so za dekoracijo, avtomobili in ostala ropotija pa je že del narave. S ceste zavijeva k Sv. Lovrencu. Cerkev je silno stara, kar je zanimivo, ni pa moderno. Zato pustim practico v nahrbtniku in bom film uporabil potem na vrhu, če bo kaka dobra družba. Drugače seveda ne. V Breznici greva mimo hišic, podobnih čebelnjakom, za katere pravi Tomaž, da so »pajštbe«. To so bile nekoč kopalnice (Badestube), kjer se je vsa kmečka družina enkrat tedensko odmočila. Če je bilo na razpolago milo, tudi namilila, kako je bilo s sušenjem, pa ne vem. Pri nas imamo brisače. Sicer gredo ob barvo, suhi smo pa le. »Pajštbe« je potem prepovedal presvitli knezoškof, ker so bile vir pohujšanja. Kmetje so naredili iz njih svinjake, kopanja so se pa odvadili. Napredek je šel torej od starih časov vedno nezadržno naprej. Spet cesta in nekaj prahu, ampak midva že hitiva proti vrhu. Prehitiva nobel oblečeno družbo, ki parkira pet minut niže, pa je pohvale vredno tudi to, da je do koče vendarle nekaj hoje. Če za nič drugega, je dobro za ledvice in za jetra, sicer bi teže prenesla dodatno obremenitev v obliki odlične škofjeloške domorodnice. Vrh je natanko tak, ko tedaj, ko me je pripeljal sem moj prvi planinski vodnik. Edina sprememba na njem je nova koča in magnetofon s trakom, dolgim kakih dve sto metrov. To pomeni uro in pol čistega rajanja. S Tomažem rajava samo tretjino traku, potem pa greva dol tudi zato, ker je Tomaž klasik in hoče imeti vsaj enkrat na teden mir. Čudak! Spuščava se po grebenu, ki je strm, zato pa lepo markiran. Od pike do pike, od grma do grma. (Za trdoglave pot brez mačete ni prehodna.) Toda črn trn tako lepo cvete in tudi moje hlače zacveto. Odlomim vejo in odnesem s seboj šop belih cvetov. V njih je nekaj modrega neba, nekaj sonca in ščepec prijetno dišeče pomladne zemlje.
Se nadaljuje
