(čeprav te včasih namoči kot cunjo)
Samota ni kazen, je darilo. V njej se človek spozna — globoko, iskreno, brez olepševanja. Tomaž in Gašper sta se zato odločila za celodnevni odmik, da bi v tišini in praznini našla tisto, kar se v vsakdanjem hrupu zlahka izgubi.
Njuna ideja je bila preprosta, a drzna: plezanje na sam vrh očaka in pozni večerni sestop, daleč stran od gneče in turističnih selfijev. A kot pravi stari rek — človek obrača, bog pa zmeša vremensko napoved. Že večer prej sta se odločila, da dolgo Nemško smer izpustita in se raje umakneta skozi Zimmer-Jahnov izstop po preplezani Bavarski smeri. Tomaž je v mislih prosil pokojnega Trontlja, naj pri vrhovnem čarovniku zastavi besedo za lepo vreme. A očitno je bil Trontelj zaseden.
Dan prej je Tomaž romal na Brezje — iskat novo ženo in lepo vreme. Žene ni bilo, vreme pa tudi ne. Kot da bi se narava odločila, da bo tokrat igrala po svojih pravilih. Vremenska napoved je bila poetična in zmedena: proti večeru se bo stemnilo do nižin, morje bo globoko, ob obali pa ga ne pričakujejo. Skratka — pojdeta, pa kar bo, bo.
Vremenar Velkavrh je opozoril, da so poletja lahko zelo različna. To leto je bilo kot opomnik, kako je bilo nekoč — ko si še vedel, kaj pomeni »vetrovka«. In res, dobila sta po čeladi: sodra, voda, mokra čustva. Očitno je bilo treba še malo trpljenja za popolno doživetje.
A pod Zimmer Jahnovim izstopom se je vreme le usmililo. Tomaž in Gašper sta stala tam, kot dva tiha opazovalca divjega plesa narave na drugi strani doline. Bavarska smer (IV+, 500 m) jima je ponudila vse, kar si plezalec lahko želi: odlično skalo, zračnost, enakomerno težavnost in občutek, da si za trenutek del nečesa večjega. Izstopila sta po Zimmer-Jahnu (IV-/II-III, 300 m), se spustila po podih in čez Prag nazaj v Vrata.
V Steni je bila le še ena vodniška naveza v Nemški smeri — in onadva. Orientacija jima ni delala težav, skala je bila za prste obliznit. Luka Murn je nekoč zapisal: »Vsak dan, preživet v Steni, je praznik.« Tomaž in Gašper pa dodajata: »In če te na koncu še malo namoči, je to le šampanjec narave.«
Za zaključek sta se ustavila v krčmi (beri: steni), da se podkrepčata. Bilo je dobro. Tako dobro, da se bosta vrnila. Morda z boljšo vremensko prošnjo. Morda z ženo. Morda samo z željo po še enem prazniku.
Preuredil: Copilot
