Zgodovina prisilnega dela, naravne nevarnosti in sodobna infrastruktura, ki se izmika svojemu poslanstvu
Vršiška cesta, ki se vije iz Kranjske Gore čez prelaz Vršič proti Trenti, je več kot le gorska povezava. Je zgodovinski spomenik, naravna preizkušnja in infrastrukturni izziv, ki že več kot stoletje razkriva razmerje med človekom in goro — pa tudi med politiko in kapitalom.
Cesta, zgrajena v vojni
Med prvo svetovno vojno, v letih 1915–1917, je avstro-ogrska vojska pod vodstvom vojaških inženirjev zgradila cesto kot strateško povezavo do soške fronte. Gradnjo so izvajali predvsem ruski vojni ujetniki, ki so v izjemno težkih razmerah gradili serpentine, mostove in oporne zidove. Mnogi so pri tem izgubili življenje, kar danes simbolizira Ruska kapelica, postavljena leta 1916 kot spomenik trpljenju in človečnosti.
Snežni plazovi – stalna grožnja
Vršiška cesta je izpostavljena številnim plazovom, zlasti na odsekih pod Mojstrovko in Prisojnikom. V preteklosti so poskušali nevarnost omejiti z galerijami, a narava je pogosto močnejša od betona in lesa. Zato so se že v 20. stoletju pojavile ideje o tunelu, ki bi povezoval Kranjsko Goro s Trento podzemno, mimo plazovitih območij. Tunel bi omogočil celoletni promet in zmanjšal vpliv vremenskih razmer.
A projekt tunela je bil opuščen — uradno zaradi tehničnih in okoljskih pomislekov, neuradno pa verjetno tudi zaradi nezmožnosti gradbenega sektorja, da bi se spopadel z zahtevnostjo projekta, in nejasnih prioritet lokalne politike.
Turizem, denar in politična ekonomija
Namesto strateškega tunela se danes z velikimi sredstvi umirja promet: zapornice, omejitve hitrosti, sezonske zapore, nadzorni sistemi. Vse to pod krinko trajnostne mobilnosti, a brez rešitve za dejanske težave s pretočnostjo in varnostjo ter s posledičnim večjim obremenjevanjem drugih območij (Ogromno turistov je tu – kako jih pošteno razporediti? Zakaj jih porivate drugam?).
Ob tem se pojavljajo vprašanja o finančnem početju:
– Občine in regijski zavodi vlagajo v turistične projekte, ki pogosto služijo le ozkemu krogu ponudnikov.
– Gradbene družbe se pojavljajo kot izvajalci projektov, ki se večkrat podaljšujejo, preplačujejo ali ne rešujejo ključnih težav.
– Nevladne organizacije, ki naj bi bile zagovornice javnega interesa, se včasih znajdejo kot posredniki ali upravičenci sredstev, ne da bi dejansko prispevale k reševanju prometnih ali okoljskih izzivov.
Medtem pa ostajajo kritični odseki ceste neurejeni, plazovi neobvladani, dostop do Trente negotov, javna razprava pa zadušena v promocijskih brošurah o »trajnostnem turizmu«.
Med spominom in prihodnostjo
Vršiška cesta je simbol prehoda — med zgodovino in sodobnostjo, med naravo in človekom, med spominom in prihodnostjo. A če želimo, da ostane tudi simbol odgovornosti, bo treba znova premisliti, komu služi, kdo jo vzdržuje in kdo z njo služi. Mar ni nikogar od recimo (neizvoljenih) politikov prav nič sram, da postaja (nek) narod (spet) ujetnik? Mar ni …
Copilot
