Že stavek v naslovu je jasno povezan s snežnimi plazovi. Če te ni tam, pač ne tvegaš. Če pa imaš srečo doživiš in preživiš snežni trenutek, ki se ga ne pozabi, …
Pred nekaj dnevi se je Krister Røhme Kopala, s prijatelji odpravil na turno smuko v bližino mesta – na območje, ki ga dobro poznajo in so ga že večkrat obiskali. Vremenska napoved je bila negotova, a jutro jih je presenetilo z močnejšim sneženjem, kot so pričakovali. Kljub temu so se odločili za vzpon, saj so upali, da se bo vreme izboljšalo.
Na dnu ozebnika so opazili nekaj znakov šibkih plasti snega, a nič takega, kar bi jih resno zaskrbelo. Pred vstopom v žleb so izkopali testno jamo in odkrili svež sneg ter zgodnje faze kristalizacije globlje v snežni odeji (okoli 1,8 m). Ker test stebra ni pokazal šibkosti plasti, so se odločili za nadaljevanje.
Na polovici žleba se je vreme zaostrilo – začelo je močneje snežiti in pihati. Kmalu jih je zajel manjši naliv snega, približno minuto kasneje pa se je nad njimi sprožila večja snežna plošča. Najverjetneje jo je sprožil (pre)napihan sneg, ki je dodatno obremenil pobočje. Skupina, v sosednjem ozebniku, oddaljena približno 50 metrov, ni imela težav in je brez zapletov smučala do dna.
Krister se ob tem spomnil, da je lani izrekel stavek: »Najvarnejši smo bili vso sezono.« A narava vedno znova pokaže, da popolne varnosti ni – tudi tam, kjer se zdi vse znano.
Krister Røhme Kopala je deskar na snegu iz Tromsøja na severu Norveške, ki združuje alpinizem in strme linije. Z deskanjem je začel pri petih letih, odraščal v devetmesečni zimi in večino mladosti preživel v lokalnem smučišču. Danes ga žene strast do raziskovanja neurejenih kuloarjev in zahtevnih gorskih terenov, kar ga vodi v najbolj divje kotičke sveta – in (tudi) v zgodbe, kot je ta.
