Tri Cine – Velika, Mala in Zahodna – so od leta 2009 del UNESCO-ve dolomitne kulturne dediščine. Kljub temu jih slovenski plezalci redko omenjajo, najbrž zaradi množičnega turizma in vodenih tur po normalnih pristopih. A Bojana in Niko sta se odločila, da v treh dneh splezata nanje – pošteno, plezalsko, z vrvjo in varovana (brez gorskega vodnika).
Prvi dan: zgodnji štart in plezanje na Zahodno Cino
V četrtek, 7. avgusta, sta ob 2:15 zjutraj krenila iz Slovenije in po manj kot treh urah vožnje parkirala blizu jezera Antorno. Do koče Auronzo vodi plačljiva cesta, ki zahteva vračanje v 12 urah ali novo plačilo (40 € x n – beri 80 €/dan) – kar se je izkazalo za smiselno, saj je bilo parkirišče nabito polno.
Po 1:15 hoje sta dosegla kočo Auronzo, kjer ju je presenetilo, da strežejo zajtrk šele po 7. uri – tudi za plezalce. Pristopila sta na melišče med Zahodno in Veliko Cino, sledila izpranim oranžnim oznakam, plezala navzgor in se znašla pred pomolom, ki je zahteval preskok na sosednjega. Ker se nista počutila kot Sylvester Stallone, sta bila vesela glasov vodičke, ki jima je razložila, da je stara pot zaprta zaradi podora. Po IV-plezanju in nekaj sidriščih sta dosegla vrh Zahodne Cine.
Drama z nahrbtnikom
Po povratku v kočo sta rezervirala prenočitev in se odločila, da gresta v dolino po dodatno opremo. Vso plezalno robo sta zbasala v en sam nahrbtnik in ga pustila ob ostali prtljagi – na predlog oskrbnika. Ko sta se vrnila, je nahrbtnik izginil. Sledila je drama: iskanje po sobah, okoli koče, preverjanje pri vodičih… brez uspeha. Oskrbnica jima je ponudila pijačo v tolažbo, a brez opreme ni bilo več plezanja. Odpovedala sta prenočitev in se še isti dan vrnila domov.
Morje, trma in povratek
A to ni bil konec. V petek sta šla po manjkajočo opremo in se odpravila na morje – z jasnim ciljem, da se vrneta. Po dveh dneh pavze sta v ponedeljek ob 2:30 štartala s hrvaške obale, parkirala na istem mestu, ujela štop in ob 6:30 začela vzpon od koče Auronzo.
Na Malo Cino sta vstopila prva, a ju je hitro prehitela vodniška naveza. Sledila sta jima po težji varianti, se navezala po petem raztežaju in hitro dosegla Zsigmondov kamin (IV+), kjer je detajl smeri. Po 11 spustih ob vrvi sta bila ob 9:15 že nazaj.
In ker je bil vstop v Veliko Cino le na nasprotni steni – zakaj pa ne še to? Po pol ure sta že prehitela prve naveze, se borila z zlizano skalo, sivimi oznakami in padajočimi kamni. Na vrh sta pristopila z leve – mimo kipa Marije – in požela nekaj začudenih pogledov. Sestopila sta počasi, z nekaj spusti ob vrvi, nato pa kar plezala navzdol po I-II.
Epilog: nahrbtnik se vrne, spoznanja ostanejo
Ob povratku v kočo Auronzo sta pozdravila oskrbnico – in presenečena prejela nazaj “ukradeni” nahrbtnik z vso opremo. Pomotoma so ga vzeli nosači, a so to ugotovili prepozno.
Izlet na Tri Cine jima je prinesel nekaj (dragocenih) spoznanj:
– Parkirišča bodo vedno dražja, še posebej v (stopnjevani) gneči.
– Gorski vodniki včasih odstranijo ploščice svedrovcev – da je težje in manj samostojno.
– Na Matterhornu domači GV plezajo prvi, potem tuji, šele nato ostali – da je manj nesreč.
– In najpomembnejše: hribovci smo v bistvu pošteni ljudje. No, vsaj tisti, ki nahrbtnike vrnejo.
Po zapisu Nika Muhiča na AO Domžale pripravil Copilot
