Miran Marussig: Kaj se lahko zgodi v življenju drevesa, priraslega na tla, nepomičnega in takega, kakršen je macesen? Nič, ali vsaj zelo malo. Če se posuši, pravimo, da je dozorel, če ga posekamo, je bil zrel, če pa raste, nas preprosto — ne zanima.
Na skali, visoko nad zatrepom je pognal macesen. Tako močno je s koreninami objel kamen in tako visoko je pognal deblo, da je vsakdo, ki je prišel v dno doline in pogledal kvišku, dejal: Mejdun, tole pa je korenina! Res pa je, da ga je narava sama postavila na tisti visoki piedestal in je vprašanje, ali bi ga sploh kdo opazil, če bi bil zasejan spodaj, nekje v zatišju, v senci ali na soncu, v zavetrju in tišini. Macesnovke in bukve in jelke, razsejane v zatrepu, so se nemalokrat spogledale in si na tihem želele semena s tega močnega moža, čeprav niso povedale tega na glas, ker je to tudi za rastline nekaj nespodobnega. On pa je lovil v veje dež in veter in ga drobil in se ni menil za intrige in zaljubljene vzdihe od spodaj. Bil je namreč egoist in željan slave, pa je stremel samo navzgor. Tam pa je bilo nebo in neskončna svoboda in nič, razen sonca in — njega. Šele tedaj, ko je čisto blizu vzklila mlada macesnovka, je spoznal, da ima korenine.
Kar se dvorjenja tiče, je težko reči, da je bil mojster. Macesnovka je preprosto zrastla poleg in ker ni imel nog, je ni mogel popihati. Recite temu navada ali zaljubljenost, dejstvo pa je, »da sta se prenašala«. Priznal je, da se je sladko dotikati njenih mehkih vej in da je lepo gledati obline njenega vitkega stebla. Takrat pa, ko je bila jesen in ko je minila doba ljubezni, je je bil sit. Treščil bi jo, nagnal, zmerjal s kavko in škilil, kje bi pomladi našel »kaj boljšega«. Ampak tudi kavka je imela korenine in je tudi grebla po svoji oveneli jesenski krošnji, le da je bila tiho in je prezrla poglede, ki jih je metal za ženskami. Stala je poleg in mislila na zimo, ko bosta na pol delila težo žametov. — Romantična ženska in zato dolgočasna. Komu pa je do tega, da bi čivkal o težkih časih in mislil na hude dni! Cas je vendar za to, da ga prelisičimo, preveseličimo, ne samo preživimo. In da iztisnemo iz njega, kar se da! Tako je torej Macesen izkoristil položaj in je postal veljak. Ne ženskar (imel je namreč Kavko), ne nasilnež (bil je prirasel), ne direktor (rastline niso družbeno organizirane), ampak mož z veljavo.
Zime v gorah niso zimice. V zatrepu je razsajala burja, da je celo borovce pulilo s koreninami vred. In če ne bi Macesen stal na skali in ne bi imel debla debelega ko skrinja in poleg Kavke, bi trda predla dolini. Razbijal je veter in drobil sneg in držal zamet, ki bi pomedel pol zatrepa, če bi začel pot navzdol. Potem so prišle pomladi. Dolina se je oddahnila in Macesen je prenekaterikrat razdal seme v veter, tako da je Kavka ostala sama in ni rodila. Drevje je vsako pomlad šumelo, ploskalo silaku in zahtevalo njegove zaščite. Navsezadnje je bil skoraj podoben cirkuškemu mojstru. Vedno je moral biti zdrav, vedno nasmejan, vedno ploden, vedno idol mož in žena, dreves in drevesc, ki jim narava ni poklonila slave, pač pa — mir. Dokler, dokler ni tisto leto strela treščila v Kavko. Zadelo jo je tako, da ni ostal od debla drugega ko kup iveri. In ko se je stegnila in padla po dolgem preko skal, je zagledal na sosednji skali, na še bolj izpostavljenem, bolj vidnem in višjem mestu soseda. Mladega, krepkega, postavnega. Zaslutil je tekmeca.
Grenak okus mu je napolnil krošnjo in pognal bi se vanj, če ga korenine ne bi priklepale v tla in če ne bi zrasel s to prekleto zemljo, neizprosno in trdo, brez usmiljenja in brez srca.
Drevje je šušljalo in veter je nosil čudne glasove. Ali naj ga odstavijo, ali upokoje. Na skali stoji novo, boljše drevo. Potem so sklicali zbor. Bukev, ki ji Macesen ni nudil drugega, ko ščitil življenje, je rekla:
»Naš čas ni čas romantike. Odstavimo ga. Kaj pa vraga slepomišite? Tam gor je nov, svež, močnejši. Njega na tron!«
»Ampak tovariši,« je rekla jelka, »navsezadnje je le nekaj dal. Dajmo mu častni znak.« Drevesa so v veselju završala.
»Rešitev,« je rekla debela macesnovka, »meni je dal pet otrok. Dajmo mu častni znak!«
»Rešitev,« je rekla soseda, »mene niti pogledal ni. Dajmo mu častni znak!«
»Rešitev,« je zavreščala žolna, »bolj ko bo star, bolj bo črviv. Častni znak!«
Počakali so, da je prišel človek in mu naročili, naj nariše na deblo lepo, veliko markacijo.
»Ne, ne,« je stokal Macesen, »ne te zlate pike. To je smrt. Kaj bom sam, brez dela, brez boja?«
Ko sem tedaj sedel pod deblom, je potožil: »Si videl? Nalepili so mi kolajno in sedaj trohnim.« Nasmehnil sem se: »Bodi srečen. Pri ljudeh je drugače, veliko jih namreč strohni brez kolajne.«
»Kaj pa zasluge?«, je vprašal.
»Zapiši za uho! Zasluge so človeški izum. Pomagaj novemu fantu, pa ti zanesljivo ne bo dolgčas.« Zašumel je in tako veselo stresel veje, ko da sem mu poklonil novo misel.
Stavim, če hočete, da bo čez dvajset let še vedno na isti skali. Sicer star, ampak zdrav in velik, navkljub burji in zimam, ki v gorah niso zimice.
