Staza Černič

“Samota me ne teži.”

Planinski vestnik 2019/02

Alpinistka Staza Černič Simič je šestindevetdesetletna svetovljanka, po poklicu kemičarka, ki je bila zaposlena na Kemijskem inštitutu Borisa Kidriča, govori šest jezikov (francosko, latinsko, nemško, angleško, italijansko in srbohrvaško), je uglajena in elegantna dama, ki si ne pusti vzeti tistega, kar ji pomeni največ. Huda prometna nesreča, ki jo je doživela v starosti osemdeset let, je prekinila njeno pot v gore, ampak, saj veste, alpinistka nikoli ne neha biti alpinistka, vedno se najde način, da strast, ki jo hranijo gore, ne presahne … Nekaj svojih doživetij je opisala in objavila v Planinskem vestniku, leta 1990 pa je Založba Obzorja izdala njeno knjigo Poti v brezpotja.

Članica Planinskega društva Ljubljana-Matica Staza Černič ali Stazika, kakor so jo klicali tisti, ki so jo srečevali v gorah, se je v letih od 1951 do 1953 sama povzpela na Aiguille Du Moine, 3412 m, Aiguille d’Argentière, 3901 m, in Mont Blanc, 4807 m. Gorski vodniki, ki so takrat s svojimi klienti stali na vrhu Evrope, ji najprej niso verjeli da je gor prišla sama. Samotarki Stazi se to ne zdi kak poseben dosežek, nasprotno, zanjo je bilo t. i. soliranje nekaj precej običajnega in ji je vedno ustrezalo. Zanjo je mir, ki ga najdeš samo v gorah, in to sam, tisto, kar je iskala vse življenje. In vedno tudi našla. Ovire zanjo niso obstajale in vedno je prišla do svojega cilja. Osrednja alpinistka povojne generacije, Staza Černič, je poleg Danice Blažina, še ene izjemne alpinistke iz istega obdobja, letos več kot zasluženo prejela priznanje za življenjsko delo, ki jo alpinistom za izjemne dosežke podeljuje Planinska zveza.

Staza, ste bili vedno tako predani svojim ciljem, da ste jih bili pripravljeni uresničiti za vsako ceno?
To sploh niso bili cilji, to je bilo samo veselje do hoje v gore. Seveda je potem prišlo še vse drugo, o čemer sem pisala tudi v knjigi, ampak že od otroštva dalje sem rada hodila.
Samostojen vzpon na Mont Blanc se vam ne zdi poseben dosežek, čeprav vemo, da je bil to res izjemen podvig. Kateri vzpon, doživetje ali preplezana smer pa vam pride najprej na misel, če se ozrete v preteklost.
Tega je precej … Težko rečem …
Kaj pa vzpon v severozahodni steni Zahodne Ailefroide?
To je pa nekaj čisto posebnega. Takrat smo bili med življenjem in smrtjo. Odsekani od vsega. Štiri dni in tri noči smo bili v steni, v smeri z oceno pet, kar v normalnih razmerah ni nič posebnega, ampak mi nismo imeli normalnih razmevr. Bili smo že tik pred izstopom, ko se je zgodil vremenski preobrat in nas je zaustavil led. Dokler ni prišel Serge z ekipo reševalcev.(Serge Coupé, odličen francoski alpinist in gorski reševalec, eden od prvopristopnikov na Makalu 1955). Pozdravil me je z besedami: “Vi ste pa videti precej bolj sveži kot drugi.” (smeh) Ko pomislim, kak napor je bil … Strahota! Takrat mi je bilo jasno, da sami ne bomo izplezali. Da je lahko to naš konec … Menda je bilo minus sedemnajst stopinj, jaz pa sem bila v pumparicah. Med nogavicami in temi kratkimi hlačnicami pa gola koža … Drugi so imeli s sabo slonove noge, saj smo en bivak tako in tako načrtovali, sama te tople vreče pač nisem imela. (Posebna vreča, podobna spalni vreči.) Moj soplezalec Bernard je izpraznil svoj nahrbtnik in mi ga posodil, da sem vanj vtaknila noge. (Bernard Salomon, francoski alpinist.)
S Sergejem Coupéjem, ki je vodil reševanje, sta postala prijatelja. Ali še imata stike?
Da, res sva postala dobra prijatelja in še vedno ohranjava stike. Piševa si pisma.
Kako je sploh prišlo do tega, da ste šli plezat v tujino, to je bilo vendar v tistih časih skoraj nemogoče?
Začelo se je tako, da sem leta 1951 po naših gorah v imenu Planinske zveze Slovenije vodila skupino francoskih skavtov in (neuradnih) alpinistov. V celi Sloveniji smo bili samo trije primerni za to in jaz sem bila zadnja izbira (smeh). Prvi je bil France Avčin, (France Avčin, slovenski inženir elektrotehnike in strokovnjak za varnost v gorah.) ki je imel druge obveznosti, saj veste, koliko stvari je počel, drugi pa Dare Dolar, ki zaradi službe ni utegnil. No, jaz sem znala francosko, ta jezik me je vedno zanimal in učila sem se ga v gimnaziji, hribe sem imela rada, imela sem že nekaj izkušenj in znanja, tako da sem bila idealna izbira.
In gostje so vas potem povabili v Francijo?
Da. Ko smo se poslavljali, so rekli, da se naslednje leto vidimo pri njih. Seveda se mi je zdelo to čisto nemogoče, takrat se namreč ni dalo dobiti niti vizuma niti deviz. Ampak pristopila je Planinska zveza in mi pomagala, saj je bil to edini način, da pridem v tujino. Povabili so še Jelko Dolar, da ne bi bilo s političnega vidika kaj narobe. Najbrž se jim je zdelo tudi čisto nemogoče, da bi se ženska sama znašla v tujini.
Ampak v steno Zahodne Ailefroide ste šli čisto po naključju, kajne? O tem se s francoskimi gosti niste pogovarjali.
Drži. Ko sva z Jelko prišli v Francijo, so na postaji v Grenoblu čakali tisti, ki sem jih vodila po naših gorah, zraven pa je bil še Bernard, ki je bil določen za mojega soplezalca. Takoj po prihodu, ko smo zavili v prvo kavarno, da bi se pogovorili o načrtih, mi je rekel: “Ja, jutri greva pa midva v Ailefroide, ne!” Pa so šli načrti, ki sva jih imeli z Jelko, po vodi, mi pa plezat. Tri naveze. No, kaj se je zgodilo, pa že veste.
Torej je bilo to vodenje francoskih gostov odskočna deska za plezanje v tujini?
Tako nekako, da. Ustvarile so se povezave, ki so jih podpirali naši najpomembnejši funkcionarji, mi pa smo lahko plezali. Spomnim se, da mi je Elan posodil šotor za eno osebo. Veste, kaj je to pomenilo? Da imam polovico stroškov pokritih! S sabo sem “vlekla” vso hrano, tako da sem še pri tem prihranila. Imela sem srečo …
V Alpe ste se potem še vračali. Zakaj največkrat sami?
Rada sem imela samoto, rada sem sama plezala. Že od otroštva sem bila rada sama. Samota me ne teži.

Vas je bilo kdaj strah, ko ste sami plezali po teh visokih gorah?
Da, enkrat v Franciji pa res. Serge, s katerim sva bila po reševanju v Ailefroide ves čas v stikih in včasih tudi soplezalca, je imel s svojo družbo že neke načrte in sem ostala sama. Vprašal me je, kam bom šla, povedala sem mu, kaj mislim, in mi je rekel: “Kar pojdite, to zmorete.” Ne spomnim pa se, kam sem šla … Vem pa, da ni bilo ravno lahko.
Sta se vikala?
Drži, midva sva se vikala in se še zdaj. Najbrž je bilo to v Franciji včasih moderno ali pa v francoščini zveni drugače, ne vem. Zdi se mi malo smešno, da se vikam z nekom, s katerim sem si tako blizu, sploh pa s hribovci, ampak tako sva navajena in tako je tudi ostalo.
Kako je dekle, rojeno v času, ko alpinizem ni bil tako razširjen med ženskami in so imele za udejstvovanje v takih dejavnostih precej manj možnosti kot danes, sploh zašlo v hribe?
Živeli smo v Mariboru, blizu gostilne Pri treh ribnikih v Mestnem parku, in cele zime smo se drsali na zamrznjenem ribniku, smučali smo, alpsko in turno, s starši smo veliko hodili v hribe … Šport je bil za nas nekaj čisto običajnega. Vsako poletje smo otroci hodili na počitnice v Podkoren, kjer sta živela stric in teta, in z bratranci in sestričnami prelazili vse hribe naokoli.
Torej so vas navajali na samostojnost in so spodbujali pri hoji v gore?
Vsekakor. S starši smo obredli celo Zgornjo Savinjsko in Spodnjo Savinjsko dolino, skratka vse, kar se je dalo obresti, ko smo bili na počitnicah v Podkorenu, pa vse gore tam okoli. Teta nam je dala hlebec kruha in tistega, ki ga je nosil, tistega ni zeblo (smeh). Oče nam je vedno dal denar za vozno karto, vendar smo tistega za pot domov vedno zapravili v hribih – res smo si lahko privoščili le kak čaj, a nekaj pa je le bilo … Vedeli smo namreč, da bo ob koncu počitnic prišel po nas, čeprav je bil dogovor tak, da se sami vrnemo z vlakom.
Se vam zdi, da ste bili fantje in dekleta takrat v tem pogledu enakovredni?
Veste, da si tega vprašanja nikoli nisem zastavila. Niti ni bilo treba. Kar se hribov tiče, sem pač šla, ker mi je tako pasalo, o tem ni nikoli odločal nihče drug.
Kako ste začeli plezati v težjih smereh?
Pravzaprav sem začela plezati brez kakih načrtov … Hodili smo v hribe in treba je bilo tudi kaj preplezati. Enkrat mi je pri tem zdrsnilo na nekem šodru v Široki peči in strgala se mi je hlačnica. No, z mene je visela flika, spodaj pa je bila ena taka lepa oblina (smeh). Moj brat je bil dovolj uren, da je to fotografiral.
Ste se varovali z vrvjo?
Ne.
Zelo mladi ste bili, ko je druga svetovna vojna prekinila vaše plezanje …
No, mi smo plezali daleč pred drugo svetovno vojno … Med vojno pa smo seveda doživljali njene tragične zgodbe. Po vojni sem bila nekje v Beli krajini v delavskih brigadah, in takrat se nisem mogla spomniti niti tega, kako se reče skupini hribov, med katere spada Špik. Prej sem poznala vsak vrh, vojna pa je ta spomin popolnoma zabrisala. Po koncu vojne, ko sem se vrnila v gore, mi je bilo takoj jasno, kje je kaj in kako se imenuje vsak kucelj. Vse to se mi zdi kot čudež.
Kako ste prišli do osnovnega alpinističnega znanja? Po vojni so se namreč začeli organizirani tečaji, alpinizem se je hitro razvijal …
Pravzaprav sploh ne vem … Bila sem na nekaj tečajih, ampak posebej se pa nisem učila alpinističnih veščin. Jaz nisem bila normalna, veste, jaz sem kar šla v gore. Sama.
Čeprav ste bili že leta 1946 na alpinističnem tečaju in na tečaju GRS leta 1947, se prvega ženskega tabora v Vratih (1949) niste udeležili. Zakaj?
Tečaja so se udeležile plezalke, ki so bile nanj povabljene, jaz pa nisem dobila povabila. Zakaj ne, še danes ne vem. Mogoče zaradi političnih razlogov … Takrat so me namreč “vrgli” iz partije, ker sem odkrito podpirala profesorja Tiborja Škerlaka s kemijske fakultete, ki je deloval v neskladju s partijo. Mogoče je bil to razlog.

Na Kamniškem sedlu se je ravno med vajo GRS zgodila tragična nesreča. Ste bili zraven?
Da, na žalost so hribi povezani tudi z nesrečami. Tam sem bila s Hartmanovo Mileno, odlično študentko in odlično alpinistko. (Milena Hartman, rojena 28. februarja 1926, študentka kemije, je na zimsko-alpskem tečaju ljubljanske skupine 19. marca 1947 zdrsnila z Dolge stene pod Grintovcem in padla 350 metrov globoko v Spodnje jame (vir: Planinski vestnik, 1947, št. 4-5, str. 110).) Vreme ni bilo ravno najboljše in se mi ni zdelo vredno iti iz koče, kjer smo čakali na izboljšanje, Milena pa je šla. Ampak na žalost ji je zdrsnilo, ji iztrgalo cepin iz rok in … To so hude stvari, ki jih ne pozabiš (zamišljen molk).
Vaši hčerki je ime Milena …
Da, ime je dobila po tej alpinistki, moji prijateljici.
Ste se kdaj želeli pridružiti skalašem?
Uh, oni so bili veliko boljši od mene. Jaz sem bila “niko i ništa” skalaši pa so bili tehnično in drugače izurjeni. Mi smo bili tako skromni v svojih dosežkih, da bi se oni nad njimi lahko zjokali (smeh).
Ampak plezali ste tudi z Jožo Čopom. Vam je res pravil Telešček?
Da, dobro sva se poznala in plezala sva skupaj, ampak mene ni klical tako, Teleščki so bile druge punce (smeh). Ne, ne, mene ni ogovarjal na ta način. Je bilo pa smešno.
Bili ste prva alpinistka, ki je po vojni svoja doživetja opisovala v Planinskem vestniku. Leta 1947 najdemo vaš prvi prispevek o plezanju z Jožo Čopom. Kaj vas je prepričalo, da ste začeli pisati za PV?
Bila sem polna občutkov in nekako sem jih morala spraviti iz sebe. To je bila zame potreba. Morala sem pisati. Veste, določeni ljudje smo zagiftani s tem, da moramo pisati, ker so občutki tako močni. To, ali je bilo kaj objavljeno, sploh ni bilo pomembno.
Zakaj je po vašem mnenju bilo v tistem času tako malo plezalk?
Verjetno preprosto zato, ker niso imele takih priložnosti, kakršne sem imela jaz. Strica v Podkorenu, očeta, ki mi je kupil vozovnico, da sem lahko odpotovala tja, in mi je dal denar za čajček na koči (smeh).
Ste z otrokoma, s sinom in hčerjo, tudi hodili v hribe?
Z otrokoma sem hodila v hribe in smučala, plezala pa nisem z njima. Pa tudi sama nisem več plezala veliko, kolikor se spomnim, vendarle je drugače, ko imaš družino. No, najbrž sem še vedno zganjala kakšne neumnosti (smeh) …
Mož ni bil plezalec, kajne?
Dokler me je osvajal, bi šel z mano na konec sveta, vsaj tako je rekel, pozneje pa ni bil več tako vztrajen. Ali pa sem bila jaz tista, ki je popustila. Počasi je prihajalo na dan tisto, kar je bilo v enem ali drugem. Ni bil plezalec, ne. Sprva je še šel z mano na primer na Sedmera jezera, potem pa ga je ta želja minila. Ko sva dobila otroke, sem jih “vlačila” s sabo, on pa je oboževal knjige, rad je poslušal radio in je raje ostal doma. Veste, takrat so bili čudni časi, po vojni, namreč. Zaradi vojne in zaradi njenih posledic. Moj mož je prišel iz Srbije, bil je na Golem otoku, v službi, ki jo je opravljal, je delal vse, kar so mu naložili (zamišljen molk) …
V Himalaji niste bili nikoli. Enkrat ste se že pogovarjali na Planinski zvezi o sodelovanju na odpravi, in sicer kot poročevalka. (Odprava na Kangbačen, druga jugoslovanska odprava v Himalajo 1965. leta.) Kako to?
Da, takrat so se formirale prve ideje o Himalaji. S takratnim predsednikom Planinske zveze, dr. Mihom Potočnikom, sem se pogovarjala o tem, da bi šla na odpravo kot reporterka, saj je bila to edina možnost, da grem zraven. Ampak jasno je, da ne bi ždela v šotoru, ko bi bila enkrat tam. Potem pa sem zanosila in je bilo veselja konec (smeh).
Staza, ali ste kdaj nehali biti alpinistka?
Hm, če je to, da ne morem več plezati, merilo, potem zdaj zagotovo nisem več alpinistka, ampak v duši sem še zmeraj in zmeraj bom. Rojena alpinistka!
Priznanje za življenjsko delo Planinske zveze Slovenije, ki ste ga prejeli letos, je več kot zasluženo šla v vaše in Daničine roke. (Danica Blažina, rojena Pajer, odlična alpinistka povojne generacije, Stazina prijateljica.) Kaj vam pomeni?
Nikoli nisem iskala priznanj, bila sem, kakršna sem bila, a danes mi to priznanje veliko pomeni. Je potrditev, da je bilo prav, da sem kljub pogostim dvomom vztrajala v alpinizmu.

Marta Krejan Čokl