V nabiralnik je spet priletel (po)učni prispevek, ki ga (pod)piše Andy Kirkpatrick. Tokrat gre govor o vrvi, ki ne varuje — in o nevarni iluziji »skupnega gibanja«.
Če se posvetite teoriji in začnete pregledovati smrtne nesreče v naših gorah ter stenah (dokler ni vse skupaj prekinilo varovanje osebnih podatkov), boste presenečeni, kdo vse je že doživel »bližnje srečanje«. Prav tako je presenetljivo število padcev, ki mu je najti vzrok v (ne)varovanju … Gibanja naveze brez varovanja drug – drugega, se je (pri nas) prijel nesmiselni izraz, ki ga sploh ne bomo zapisali. Smo pa ravno pisali o soplezalcu Toneta Škarje, ki je nekoč takole napisal: »Na povratku z druge ture sem zdrsnil po snegu Wissiakove grape, Pavle me je z vrvjo ujel, patetično sem se mu zahvalil – najbrž pobrano iz literature – s `Hvala, Pavle, življenje si mi rešil,´ dobil pa nazaj: `Kaj se pa greš, ali ti mene ne bi ustavil?´«
Andy Kirkpatrick je tokrat razprl temo, ki je v alpinizmu hkrati vsakdanja in nevarno spregledana: gibanje naveze, ki je navezana na vrv, a brez kakršnegakoli (vmesnega ali »drug – drugega«) varovanja. To je tehnika, ki jo v gorah uporablja skoraj vsak, a jo skoraj nihče zares ne razume. Kirkpatrick jo imenuje »unbelayed roped movement«, večina pa jo pozna kot »moving together« — gibanje skupaj. A po njegovem mnenju (in seveda ob prenekateri smrtni nesreči) je to pogosto bližje »death pactu« kot varovanju.
Kirkpatrick izhaja iz preproste, a neprijetne resnice: vrv med dvema človekoma na ne-varovanem terenu ne pomeni varnosti. Pomeni le povezavo. Če eden pade, padejo vsi (razen v redkih primerih, ko se vrv zatakne). V gorah, kjer je teren razgiban, trd, leden ali izpostavljen, je padec tako hiter in sunkovit, da ga partner skoraj nikoli ne more ustaviti. Iluzija, da bo vrv »nekako« zadržala zdrs, je po njegovem mnenju ena najnevarnejših zmot sodobnega gorništva.
Zakaj se torej sploh navežemo? Kirkpatrick odgovori brez olepševanja: zaradi hitrosti. V gorah je hitrost pogosto varnost — a drugačne vrste. Hitrejše gibanje pomeni manj časa pod seraki, manj časa na izpostavljenih grebenih, manj časa v območju objektivnih nevarnosti. A ta hitrost ima ceno: odpoved klasičnemu varovanju in sprejemanje tveganja, da vrv ne bo preprečila ničesar. V najboljšem primeru bo le povezala dve osebi, ki se gibljeta dovolj dobro, da ne padeta.
Kirkpatrick opozori, da se način o katerem govori pogosto uporablja na terenu, ki ga večina plezalcev sploh ne zna pravilno oceniti. Teren, ki je videti »hojljiv«, je lahko smrtonosen, če je trd, poledenel ali izpostavljen. Ravno takrat se ljudje najpogosteje navežejo — in ravno takrat je naveza brez varovanja najbolj nevarna. Po njegovem mnenju je to paradoks: ljudje se navežejo tam, kjer bi bilo morda varneje, če bi šli vsak zase, kot solisti, z večjo pozornostjo in brez vrvi, ki lahko potegne partnerja v praznino.
Kirkpatrick poudarja, da je edina resnična zaščita pri takem gibanju sposobnost posameznika, da ne pade — in če že pade, da se zna ustaviti v prvih desetinkah sekunde. To zahteva izjemno koncentracijo, dobro tehniko hoje, popolno poznavanje opreme in stalno mentalno prisotnost. URM ni tehnika za utrujene, neizkušene ali neosredotočene. Je tehnika, ki zahteva soloistično zbranost, a hkrati popolno zaupanje v partnerja.
Posebej ostro se loti posnemanja gorskih vodnikov. »Short roping«, ki ga vodniki uporabljajo kot profesionalen način, je po njegovem mnenju nekaj, česar amaterji ne bi smeli imitirati. Vodniki imajo za to tehniko leta treninga, izkušenj in instinktov. Amaterji pa pogosto posnemajo zunanjo obliko — zanke vrvi v rokah, hitre premike — brez razumevanja, da je bistvo tehnike v občutku, ne v gesti. Rezultat je nevarna igra imitacije, ki lahko hitro postane tragedija.
Kirkpatrick opozori tudi na psihologijo naveze. Ko se navežemo, pogosto nehote predamo del odgovornosti partnerju. Zaupamo, da bo »nekako« poskrbel za nas, če se zgodi zdrs. A to zaupanje je pogosto neutemeljeno. V resnici smo navezani in nevarujoči drug drugega sami — le da smo s partnerjem povezani s kosom vrvi, ki lahko v trenutku spremeni zdrs enega v padec obeh.
Kljub vsem opozorilom Kirkpatrick ne zagovarja, da bi način opustili. Nasprotno: vidi ga kot nujen del sodobnega alpinizma, a le, če ga razumemo (hoja po ledeniku). Če znamo prepoznati teren, kjer je primeren, in teren, kjer je smrtonosen. Če znamo hitro preklopiti na improvizirano varovanje, ko se teren zaostri. Če znamo brati partnerja in teren. Če razumemo, da vrv brez varovanja ni zaščita, ampak povezava dveh tveganj.
Njegov zaključek je preprost, a močan: gibanje dveh plezalcev hkrati je videti preprosto, dokler o njem ne razmišljaš. Ko začneš razmišljati, postane izjemno kompleksen. In prav zato se ga moramo naučiti razumeti — ne kot rutino, ampak kot napredno tehniko, ki zahteva izkušnje, presojo in ponižnost.
