Sicilija, največja italijanska regija s skoraj petimi milijoni prebivalcev, nima lastne gorske helikopterske reševalne službe. Kljub šestim reševalnim helikopterjem, ki so razporejeni po otoku – v Palermu, Cataniji, Messini, Caltanissetti, Pantellerii in Lampedusi – noben ni opremljen z vitlom. To pomeni, da zdravniška ekipa ne more dostopati do poškodovanega na težko dostopnih terenih, kot so gore, pečine ali oddaljeni otoki. V nujnih primerih se morajo zanašati na vojsko, policijo, letalstvo ali mornarico – čeprav ta sredstva niso namenjena medicinskemu reševanju in nimajo ustrezne opreme.
Leonardo La Pica, predsednik sicilijanskega CNSAS (nacionalnega centra za gorsko in jamarsko pomoč), opozarja: “Ne želimo priznanj ali medalj. Potrebujemo orodja, da svoje delo opravimo učinkovito.”
Ko helikopter pristane predaleč
Primer s pohodom na Etno, kjer je 65-letni moški doživel srčni napad na 2800 metrih nadmorske višine, razkriva sistemske pomanjkljivosti. Ker helikopter ni imel vitla, je moral pristati več kilometrov stran, bolnika pa so do njega pripeljali z vozilom, ga stabilizirali in nato prepeljali v bolnišnico. V drugih italijanskih regijah bi medicinska ekipa pristala neposredno nad pacientom, nudila prvo pomoč in ga dvignila na krov – v nekaj minutah.
»To je absurdna situacija, ki traja že od nekdaj,« pravi Leonardo La Pica, “Upali smo, da se bo situacija sama od sebe rešila in blizu smo bili: letos je bil objavljen javni razpis, a je nato ANAC (Nacionalni organ za boj proti korupciji) vse blokiral. Tako smo spet na začetku, …”
Vzporednice s Slovenijo
Tudi Slovenija se že leta sooča z zapleti pri vzpostavljanju sodobne HNMP. Trenutno reševalne lete izvaja Slovenska vojska, a po načrtih bo do leta 2026 to nalogo prevzela Policija z dvema namenskima helikopterjema, opremljenima z vitlom. Projekt je ocenjen na skoraj 50 milijonov evrov in vključuje nakup helikopterjev, vzpostavitev baz v Ljubljani in Mariboru ter usposabljanje ekip.
A razpis je bil deležen kritik – predvsem zaradi zapletenega razmejevanja pristojnosti med Ministrstvom za zdravje in Ministrstvom za notranje zadeve. Medtem ko se v Italiji razpis ustavi zaradi suma korupcije, se v Sloveniji zapleta pri usklajevanju med resorji.
Ko šteje vsaka minuta
V obeh državah je skupna težava jasna: odzivni čas. V helikopterskem reševanju je cilj »zlata ura« – da je pacient v eni uri po poškodbi na kirurški mizi. Brez vitla, brez usposobljenih ekip in brez ustrezne opreme se ta cilj oddaljuje. In čeprav se Slovenija premika v pravo smer, je tempo počasen. Sicilija pa, kot pravi La Pica, »ne more več čakati«.
Kaj se lahko naučimo?
Helikopter brez vitla je le polovična rešitev.
Reševalna služba mora biti neodvisna od vojaških struktur.
Pristojnosti med ministrstvi morajo biti jasno razmejene.
Reševalci ne potrebujejo priznanj – potrebujejo opremo.
V gorah, na otokih, v oddaljenih vaseh – ko se zgodi nesreča, šteje vsaka minuta. In čeprav se zdi, da se birokracija premika počasi, je prav zdaj čas, da se pospeši. Sicilija to že ve. Slovenija pa se mora vprašati: bomo čakali, da se razmere »same od sebe rešijo« – ali bomo ukrepali? Bomo še naprej državljani-davkoplačevalci plačevali zastonj helikopterske prevoze nepoškodovanih (živali in ljudi) z gora in planin(c) pa je že drugo vprašanje … po članku ildolomiti.it/altra-montagna/attualita/2025/la-sicilia-non-puo-piu-aspettare-la-regione-piu-grande-ditalia-non-ha-lelisoccorso-ci-sono-sei-eliambulanze-ma-senza-verricello-dobbiamo-appoggiarci-ai-corpi-militari? uredil in (svoje?) mnenje dodal Copilot!
