Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 3. november 1957
Konec je. Odnehala sva. Še enkrat se spogledava z Raymondom in se sporazumeva. Prigoda gre k svojemu koncu brez sleherne besede, brez nepotrebnih raz’ brez odvečnih pripomb. Najin molk je težak zaradi neizraženih krikov.
Zbogom, Čo Oju. Ali pa rajši: na svidenje!
In sedaj, ko je kocka padla, ko ne bomo prišli letos več niti na Čo Oju niti na Gaurisankar, sedaj, ko je vsak kes ničev, nam preostaja na dolgi poti nazaj le še to, da naredimo obračun naše prigode.
Pričujoči dnevnik, ki smo ga hoteli objaviti, nudi precej natančno imenoslovje in podrobnosti našega dela in naših dni, misli in noči, tako da bi bilo brez pomena govoriti še o tem.
Sedaj, ko se bolečine, etape in vsakodnevni napori stapljajo v spominu, je važno le to, da presodimo vojevanja in zavojevanja, da zberemo velike struje, spomine in nauke, ki predstavljajo naš plen. Na pot smo šli s točno določenimi težnjami: najprej Gaurisankar, potem Čo Oju.
Imeli smo tudi namen, da pridemo nazaj z obogatitvami v botaniki in geologiji, ter željo da izpolnimo svoje himalajske izkušnje.
No, da! S seboj nosimo mešanico porazov in zmag, v ustih imamo okus hkrati po uspehu in po grenkobi. Ali ni mar ta vsota menjajoče se sreče in nesreče, ki smo zaradi nje spoznali zdaj opoj zmagoslavja, zdaj bolečino umika, podoba življenja samega?
Povezava slučaja in elementov mi daje rekord, na katerega nisem prav nič mislila in ki je vsekakor eden naknadnih ciljev odprave.
Prav ta povezava pa nas je oropala vrha, h kateremu so stremele vse naše sile in kateremu smo se morali odreči. Toda odrekanje v gorah zahteva cesto več junaštva in bistrovidnosti kot lotevanje…
Seveda bi naša zmaga dvignila v javnosti več hrupa kot naš uspeh, toda trobentam javnega mnenja ne pripisujemo nobene važnosti. Za nas je bilo važno najprej to, da smo se spustili v to trdo bitko, ki je po negotovosti in krivičnosti enaka vsem drugim bitkam. Najdragocenejše, kar nosimo s seboj, je pa verjetno občutek nenasičenosti in nedokončanega, da že sedaj govorimo: »Vrnili se bomo.« Tej odpravi smo dali to, kar je v nas najboljšega. Borili smo se do skrajnih meja izčrpanosti. Sestopili smo, ker smo tvegali v primeru, da bi trmoglavili, brezkoristno smrt.
Jean Giono je nekje napisal: »Rekli so ti, da je treba v življenju uspeti, jaz pa ti pravim, da je treba živeti.«
Temu aksiomu, ki je prava osvetlitev naše hribovske filozofije, lahko odgovorimo: »Živeli smo.«
Živeli smo tako živo, kot je le mogoče živeti. Najlepši in najdragocenejši občutek, ki nam ga daje ta poizkus, je občutek nezadovoljnosti in želja po povračilu, ki — kakor čutimo — že pričenja tleti v nas. Čisto nezavedno že računamo in si zamišljamo daljni povratek: »Prihodnje leto…« Seveda nosimo med svojo prtljago nove kamne, neznane rastline, fotografije pravljičnih krajev, film. v katerem je popisana prigoda. Vse to je uskladiščeno, lepo vsaka stvar na svojem mestu ih že ta plen bi bil dovolj, da opraviči naše potovanje.
Najdragocenejša plat pa ni zapisana v nobenem seznamu in ovekovečena v nobenem filmu.
Ta je v nas samih. To so krepilni spomini, silne podobe, mnogokratni čudeži, ki jih besede izdajajo in pravila pisanja popačijo, čim jih poizkusiš izraziti.
Najbolj od vsega pa me opaja to, da čutim v sebi polet in strast, ki sta me prevevala pred odpravo, nedotaknjena. Nedotaknjena ni povsem točna beseda, To je novo poželenje, docela novo hrepenenje, ki je v nas. Vrnili se bomo, premagali ta vrh, potem pa še druge! Če že moramo združiti v en izrek naše pojmovanje bivanja, bi za nas izbrala tiste znane pesnikove besede: »Da bi ti bilo življenje večno odhajanje!«
Konec
