Raymond Lambert – Record a l’Himalaya
prevod: Lilijana Avčin
Polet, 13. oktober 1957
Snežna skorja se udira v celih ploščah in to nama zelo otežuje hojo. Nato se strmina vzboči, sneg postane enakomeren, trd in dereze dobro prijemljejo. Ob poči pustiva smuške palice in primeva za cepine.
Zopet besni veter kakor vse dni. Zaletava se v naju in naju poriva nazaj. Poskušava se upirati, toda stresa naju tako močno, da izgubljava ravnotežje in sva primorana varovati se na vsako dolžino vrvi, dokler je teren ugoden in lahko hodiva skupaj. Napredujeva kot slepca, zaganjaje se, ne da bi kaj videla okoli sebe.
Končno odkrijeva v pravi smeri skalo in se s sklonjeno glavo poženeva proti njej. Raymond naredi dvajset metrov, se ustavi in zasadi cepin. Dohitim ga in prehitim ter se vzpnem kakih dvajset metrov nad njim, da ga potem zavarujem.
Lambert se mora večkrat ustavljati, da si popravo derezo, ki jo je bil pred odhodom slabo pritrdil. Držati ga moram pod pazduho, da ne omahne. Stalno morava biti na preži, kajti veter je lokav. Zaganja se v sunkih.
Napredujeva kot preveč natovorjena kulija in se v rednih premorih ustavljava, da greva po sapo. Ko gledam, kako lezeva po vseh štirih po strmini, me pograbi otroška togota in rada bi zakričala vetru, da se zaman trudi, da bi nama onemogočil bivanje, ker sva prav tako zagrizena kot on. Na misel mi pride pozabljen distih: »Veter, oj, veterc bedak, neumen si, kot da bi živ bil. A vendar odšel bom v grob, ne da bi te pokončal.«
Toda bolje je, da se ne razburjava in da načrtno napredujeva. Sključena v dve gubi poizkusim izkoristiti veter in se naslonim nanj, toda nenadoma upade in znajdem se z nosom na zemlji. Brez sape sem in s široko odprtimi usti hlastam po malenkosti kisika. Nikoli se se še nisem borila proti tako pobesnelim elementom.
Ob vsakem sunku zapreva oči in sneg nama para kožo. Ledeni veter, pronikne povsod in naju duši. Vendar pa zgrbljena napredujeva korak za korakom na krilih svoje volje. Govoriva le malo.
»Saj gre!« — »O da! Gre!« To je vse.
Še enkrat se ustavi Raymond, da si natakne derezo. Pogleda na uro in na višinomer. Vem, kaj bo upam si ga pogledati. 7.730 metrov je dve popoldne. Računava, da potrebujeva v takih okoliščinah do vrha, 8.150 metrov, dobre tri ure in prav toliko da jih v najboljšem primeru rabiva pot do taborišča IV. nazaj.
Tako bi se zavleklo do osme ure zvečer, znoči se pa ob šestih.
Peklenski veter naju je preveč zadržal, naprej ni več mogoče. Na vrh bi še prišla pred nočjo, toda na povratku bi morala bivakirati. Deset ur ždenja brez zavetja na taki višini in pri vetru, ki gre skozi kosti, tak bivak bi bil usoden.
Grlo imam kot zadrgnjeno in ne upam si ziniti, da ne bi planila v jok. Popustiti, odnehati po tolikem trpljenju! Čutim, kako v meni vse vre nemočnega srda in pripravljena sem tvegati vse, da bi se bojevala naprej. Nikoli nisem doživela nič hujšega. Moja srce se upira priznati to, za kar sodi razum, da je edino na mestu.
