Tine Orel
VOJNA MED INDIJO IN PAKISTANOM je zavrla delo italijanske ekspedicije z naslovom »Spedizione Citta di Teramo allo Yarkhum«, ki jo je vodil prof. Pinelli in je hotela raziskati Hindu Raj. Dolgo so čakali na spremnega oficirja, potem pa je izbruhnila vojna in vsi tujci so bili takoj sumljivi. Enemu od članov ekspedicije je že grozila internacija. Kljub temu pa so prišli na Picco Citta di Teramo (6050 m) in Vasam Zom (6150 m).
ALPINISTI V SZ niso v »turističnem planu«, pravi Helmut Schöner v sovjetski številki münchenskega »Alpinismusa«. Kakor da niso važni za devizno gospodarstvo, se morajo zadovoljiti z recipročno zamenjavo! »Inturist«, sovjetska turistična agencija, je za leto 1966 izdala lep barvni prospekt o kavkaških kopališčih in z njim vabi zapadno Evropo na letovanje v vznožju Kavkaza. Velike težave pa mora premagati tisti, ki bi rad dobil pravico za Kazbek, Elbrus ali Ušbo. Z avtom lahko drviš po 2000-kilometrskem kavkaškem circuitu, če za vsak dan plačaš 40 do 60 DM za vizo. Pri tem pa v seznamu hotelov ni nobenega, ki bi bil lahko izhodišče za Kavkaz. Če pa bi turist hotel vnovčiti Inturistove bone v kakem drugem hotelu, ki ni v seznamu, to ni mogoče. Vse kaže, da v Moskvi za zeleno mizo še niso prišli do tega, kaj za turizem pomenijo gore. V SZ je planinstvo šport in zato v turizem še ni prodrl s svojim pomenom. Če pa je samo šport, bi SZ, tako pravi Schöner, storila pametno, če bi svoje naveze končno preizkusila tudi v Himalaji, Hindukušu in Karakorumu, če jih že 40 let uri v Tien-šanu in Pamiru.
DO SKRAJNIH MOŽNOSTI so dolomitski plezalci prišli u letih 1961—1964, tako pravi znani planinski publicist v svojem spisu o težkih dolomitskih smereh in vzponih. Leta 1961 so namreč štirje saški plezalci (tudi l. 1958 so v čini vklesali novo dobo — ekstremizma — saški plezalci) Siegert, Jäger, Kauschke in Bittner pozimi preplezali znamenito direttissimo v severni steni Velike Cine. Vzpon so opravili od 13.—17. februarja 1961. 7. marca je naveza v troje iz Lecca, Aquistapace, Lanfranchi in Oletti v petih dneh ponovila Couzyjevo spominsko v severni steni Zapadne Cine. Isto leto so se v Cinah zvrstile še druge senzacije. 6. julija je Kari Flunger sam ponovil direttissimo v severni steni Velike Cine. »Nezaslišano« dejanje! V času od 13.—18. avgusta sta plezalca iz Bolzana Schrott in Abram preplezala severozapadno zajedo v Veliki čini in pri tem porabila 160 klinov, 6 svedrovcev in 20 lesenih zagozd. Tri dni nato sta Claude Barbier in Burini smer ponovila v šestih in pol urah. Že 24. avgusta pa je isti Barbier preplezal vseh petero severnih sten v skupini Cin v enem samem dnevu! Ali je kaj takega mogoče? Evo, Barbierovi »časi« so bili takile: Cassinovo smer v severni steni Zapadne Cine je preplezal v treh urah, Comicijevo v severni steni Velike Cine v treh urah, Preussovo poč v 70 minutah, Dulferjevo smer v severni steni Punta di Frida v eni uri, Innerkoflerjevo smer v severni steni Male Cine pa v 30 minutah. Barbier je s to »grosistično« zadevo začel ob 5,20 zjutraj v Zapadni Cini, ob 20,25 pa je stopil v kočo pri Cinah »že nekoliko truden«, kakor je opomnil. 28. avgusta 1961 je sam v 7 in pol urah preplezal Andrichevo poč v severozapadni steni Punta Civeta, 1. septembra 1961 pa prav tako sam severozapadno steno slovitega Torre di Valgrande. Kakšna spretnost in seveda zmogljivost, kondicija! Naslednje leto se je pozimi začelo v Cima Su Alto. Tu so Livanosovo smer od 19. do 22. februarja 1962 preplezali Sorgato, Ronchi in Redaeli. Poleti 1962 je Barbier kot prvi sam ponovil Comicijevo smer v severozapadni steni Civette. Od 6.-9. septembra 1962 so v jugozapadni steni Roda die Vael (Rotwand) »našpikali« tretjo »železno smer« De Franceschi, Franceschetti, Romanin in Vuensch. Zabili so 400 klinov in 60 svedrovcev.
Leta 1963 je prinesla »superdirettissimo« v severni steni Velike Cine. Quo vadis, bi rekli. To je bilo pravo podjetje. Pripravljali so ga dva dni in prišli pri tem 120 m visoko 7. januarja 1963. Od 10. do 26. januarja pa so s 16 bivaki v 17 dneh Siegert, Kauschke in Uliner izdelali »saško smer«, ki je razpihala v Evropi vročo polemiko o tem, ali je to še alpinizem. »Sestogradist« Georges Livanos, »Grk«, je tedaj zapisal: »Direttissime« so nujne, ker jih terja človeški duh, ki hoče napredek. Seveda »mehanizirano plezalstvo« ne pomeni napredka kakor tudi umetelno plezanje ni pomenilo napredka v primeri s prostim plezanjem. Leta 1963 je v kanonadi zaradi Cine na tihem sam 28., 29. januarja preplezal vzhodno steno Sass Maor Toni Marchesini. Eno od najbolj drznih dejanj v Dolomitih, je zapisal kronist. Mesec zatem je prišla na vrsto severozapadna stena Civette. Prva zimska ponovitev Solledrove smeri je trajala 8 dni. Opravili so jo od 28. februarja do 7. marca 1963 Piussi, Redaelli in Hiebeler. Ko so ti trije rili proti vrhu stene, so v isto smer vstopili Sorgato, Menegus in Bonafede in to 1000 metrov visoko steno kot drugi ponovili pozimi v štirih dneh od 4. do 7. marca. Poleti 1963 so cortinske veverice razglasile »direttissimo Pavla VI«. V to papeško smer so zabili 350 klinov in 3 svedrovce, poteka pa desno od smeri Constantini — Apollonio. Čista športna plezanja! Opravili so jo Lorenzi, Michielli, Menardi, Grandini in Zardini v 4 dneh. Med pomembne vzpone štejejo v tem letu še smer, ki so jo v 300 m visoki severni steni Cine de Gasperi v skupini Civetti 27. in 28. avgusta preplezali De Francescki, Livanos z ženo Sonjo, Belleville, Martin in Negi, dalje v 700 m visoki severni steni Cima Margherita v Brenti, ki sta jo preplezala 17. do 19. septembra 1963 Steinkotter z zaročenko Vitty Frismon.
V letu 1964 druga zimska ponovitev direttissime v severni steni Velike Cine že ni bila več senzacija. Opravili so jo Bonafede in brata Menegus. Senzacija te zime je bil vzpon v južnem stebru Marmolade di Penia, ki sta ga opravila Haag in Malsiner 11. in 12. januarja 1964. Poleti leta 1964 je sledilo nekaj prvenstvenih vzponov. 800 m visoki severozapadni raz v Rocchetti so preplezali Menardi, L. Lorenzi, da Pozza. S. Lorenzi in Jardini, vzhodni stolp v Monte Pelmo Bonafede z obema Menegusoma. Aste in Solina pa sta odprla novo pot v južni steni Marmolade di Ombretta. Leta 1964 je direttissima v Veliki Čini doživela svojo stoto ponovitev. To pomeni, da je večina najboljših navez, ki se preizkušajo v Dolomitih, videla v tej vrsti plezanja nekaj, kar ustreza duhu časa. kar je moderno in kar je treba »doprinesti«, če hočeš nekaj pomeniti.
V Zapadnih Alpah je medtem postala plezalni vrtec južna stena Aiguille du Midi, visoka 250 m. Pet smeri je v tej steni, ki ni širša od 150 m, vse VI. stopnje. René Desmaison in E. Martin sta tu 29. avgusta 1965 preplezala smer z oznako VI in V +, A1, A2, 40 m od smeri Rebuffat — Contamine. Tu ima smer tudi Mazeaud iz leta 1963 (Tsinant in Laffont), klin pri klinu.
MAGNETNI ISKALCI še ne bodo prišli v splošno rabo pri reševanju iz plazov, čeprav jih v alpskih deželah že preizkušajo in prirejajo tečaje za njihovo rabo. Podkomisija IVR (Zvezne organizacije za reševanje) v Švici, ki ima v svojih vrstah zastopnike inštituta na Weissfluhjochu. CAS, letalske reševalne službe, smučarske zveze, službe na Parsennu in zveze vertikalnih prometnih naprav, je dala uradno ponovno izjavo, da bodo modernejša sredstva uporabljali v Švici šele tedaj, če bodo strokovnjaki ugotovili, da res bistveno izboljšujejo reševanje ali vsaj dopolnjujejo. To velja za sondo Varian, Forster in tranzistorski iskalec. Podkomisija IVR odsvetuje nabavo magnetov pa tudi tečaje z magnetnimi sondami.
DR. CAMPBELL iz Pontresine je tudi osebni znanec naših gorskih reševalcev. Bil je že naš gost na Vršiču. Gotovo je ena najbolj upoštevanih osebnosti med gorskimi reševalci, njegov ugled pa v planinskih krogih sega tudi preko te službe. Ob direttissimi v Eigerju je spregovoril kot bivši predsednik CAS, pa tudi kot star hribovec in navdušen planinec navadnega formata. »Alpinizem« je definiral takole: »Alpinizem omogoča, da doživiš lepoto gora s tem, da jih čim bolj po prirodni poti spoznavaš. Pri tem utegne biti tudi tvegan, vendar vzgaja k previdnosti, oblikuje značaj, krepi telo, dviga duha in razveseljuje srce. Pri ekstremnem alpinizmu gre predvsem za doživljanje in premagovanje izredno težkih, nevarnih situacij. V poštev pridejo priročno plezanje in umetelna sredstva. Lepota gora in razvedrilo sla pri tem sekundarnega pomena. Glavni namen in cilj je. premagovati navidezno nepremagljive težave, pri čemer navaden človek odpove. Tudi najsposobnejši človek tvega pri takem početju življenje. Ta spektakel je naravna posledica našega časa, ki hlepi po senzaciji. Z alpinizmom to nima več dosti zveze, v tem lahko gledamo nekaj patološkega. Če bi publika, ki kaže lakoto po senzaciji, sama po pameti doživljala gore, bi tisk in radio tega početja ne mogla več izkoristiti.«
Vsak velik dogodek v Alpah sproži veliko polemiko. Kaže, da tudi polemični odmevi direttissim v Alpah še niso odzveneli. Seveda je taka polemika tudi svojevrstna propaganda za Švico in alpski turizem sploh. »Gnili molk« ob lakih dogodkih bi pomenil, da je planinstvu potrebna transfuzija.
ČLAN HIMALAJSKE EKSPEDICIJE oziroma vsake reprezentančne odprave v inozemske gore naj bi imel — po pravilniku o ekspedicijah DAV — naslednje lastnosti: Ali izkušen član prejšnjih ekspedicij z dobrimi priporočili ali mlajši, ki ima za seboj težke vzpone v Vzhodnih in Zahodnih Alpah, oba pa taka, da bosta doživetja znala prevrednotiti zase in za planinsko javnost; kot predstavnik naroda mora imeti dober nastop in takt; poznati mora tovariše v odpravi, imeti dober značaj, ki se zna obvladati. Ljudje s pretiranim slavohlepjem in pogoltnostjo po denarju niso primerni. Imeti morajo znanje jezikov. Kdor ne izkaže volje, da bi se jezikov naučil, je za ekspedicijo neprimeren. Vsak mora podpisati pogodbo, jo spoštovali in izpolnjevati. Vodja mora biti preizkušena voditeljska osebnost z obsežno alpinistično in človeško izkušenostjo. Zavedati se mora, da nosi odgovornost — človeško in ekonomsko — za celotno podjetje. Dokazati mora. da je temu v resnici kos. Odgovoren je za vsa poročila v tisku, izbere moštvo in ga spreminja v team. Pri finansiranju ekspedicije morajo lastni delež doprinesti vsi člani — po svojih močeh. Pravilnik tudi določa, da je vsa oprema, ki jo dajejo razne firme, last DAV. Vsaka podpora je izključena, če ima ekspedicija zgolj turistične cilje, dalje če se vodja in udeleženci ne podvržejo pogojem pogodbe ali če se kdo pri prejšnjih ekspedicijah ni izkazal ali ni dal obračuna v pravem roku ali če je razširjal škodljive novice m nazadnje — če se je na kaki prejšnji ekspediciji izkazalo, da je komu služila pretežno osebnim gospodarskim interesom.
ŠVICA ni samo alpska dežela, Švico pozna tudi zemljevid Grenlandije, velike dežele bolj ali manj večne zime. Grenlandska Švica leži na vzhodni obali Grenlandije in ima letos spet goste iz Švice, iz Luzerna, Tödija in Interlakna, vsega devet mož, od katerih so bili l. 1963 v nemško-švicarski ekspediciji na Grenlandiji trije. Njihovi cilji so vrhovi severno od Francoskega ledenika (Glacier de France), izhodišče naselje Angmagssalik. Tovore jim letos prevažajo psi, medtem ko so jih leta 1963 vlačili samotež. Gore grenlandske Švice je odkril leta 1912 R. Fick, član švicarske ekspedicije, ki jo je vodil znani prof. dr. A. de Quervain, ki smo ga v tem razgledu v preteklih letih že večkrat navajali. Ko so se obrisi vrhov ekspediciji jasneje pokazali, je samo od sebe prišlo do poimenovanja in odkrili so novo Švico. Danski kralj pa je kasneje privolil v ta naziv. Sam Quervain je izdelal skico rajde vrhov in jih krstil z imeni članov svoje ekspedicije. Njen član M. Perez je leta 1938 v akademskem alpskem klubu v Zürichu sprožil misel o novi ekspediciji v to »Švico«. Leta 1939 so jo res postavili na noge z namenom, da jo alpinistično osvoje, da jo raziščejo v geografskem, glaciološkem, topografskem in mineraloškem pogledu in da ugotove najvišjo koto grönlandske kopnine. V ekspediciji sta bila med drugimi znani A. Roch kot vodja in sedanji predsednik CAS dr. E. Wyss-Dunant. Ker so bili ti cilji zelo široki in številni, je za naslednja leta na Grenlandiji ostalo še marsikaj neznanega.
Alpinistična zgodovina Grenlandije je v kratkem takale: Leta 1914 sta prišla med drugim dva Švicarja — na nekatere vrhove na zapadni in vzhodni obali. Leta 1929 so se Angleži povzpeli na 2940 m visoko Petermanovo špico, severno od zaliva Scoresby. Isto poletje so silili Angleži na Mt. Forel, ki mu je Quervain izmeril 3400 m. Prišli so le do višine 3360 m, ledene vršne kape niso zmogli, čeprav je imela ekspedi-cija zveneč naziv »British Arctic Air Route Expedition«. Leta 1934 so južno stran Scoresby Sunde raziskovali Italijani in tako so na zemljevidu zrasle tudi Punta Balestreri (1710 m), Punta Roma, Punta Gilberti in seveda še Punta degli Italiani (1910 m). Leta 1935 se je Angležem in Dancu Munku posrečilo stopiti na teme najvišjega grenlandskega vrha Gunnbyornsfjoelda (3800 m), za katerega so se že leta 1934 dajali Angleži, Italijani in Francozi. Leta 1936 so se v tamkajšnji Švici močno vpregli Francozi. Leta 1937 je Francoz Victor z Eskimom Kristianom našel pot k južnemu vznožju Mt. Forela. Zgoraj imenovana ekspedicija iz leta 1938 je imela namen natančno raziskati pristope na Mt. Forel. Ze pri prvem poskusu so prišli na vrh te zanimive gore in si z nje očitali poti na druge vrhove. Pei^ez in dr. Wyss sta preplezala na Dome Charcot (3380 m). Krstila sta goro po možu, ki je Pereza uvedel v arktično pokrajino. Drugi člani ekspedicije so prišli na 3100 m visoki Fruebyoerg in 3000 m visoki Perfekt. 13. avgusta so stali na 2580 m visokem Laupersbyoergu. Goro so krstili po dr. H. Lauperju, ki zaradi vrste prvenstvenih vzponov sodi med največje alpiniste. Odkrili so tudi vrh Tupidek (2264 m), kar pomeni ekskimski hudič, zatem pa še vrsto drugih lepih, impozantnih ledenih vršakov nad 2000 m. Švica leži na vzhodni obali Grenlandije na 67° severne širine in 37° zapadne dolžine, severno od fjorda Sernilik, severno od grenlandskega prečenja, ki ga je na smučeh opravil leta 1888 veliki Nansen in severno od mnogo daljšega prečenja švicarske ekspedicije iz leta 1912, ki je povezala Angmagssalik z Jakobovim zalivom. Švica okoli Mt. Forela meji na deželo kralja Kristijana IX. Po drugi stetovni vojni se je v tej Švici leta 1957 mudila avstrijska ekspedicija, leta 1963 sta ji sledili škotska in švicarsko-nemška. Leta 1964 65 so obrobne predele raziskali danski alpinisti, leta 1965 pa je Japoncem spodletela ponovitev vzpona na Mt. Forel. Švicarska ekspedicija 1966 se je mudila vzhodno od ledenika Midgaard. Ledenik je dolg 50 km in loči grönlandsko Švico od ostalih predelov. V svojem spodnjem delu je neprehoden zaradi 5 km široke zmede razpok, više zgoraj je razpok manj. Hranilno področje za ta ledenik je Femstjernen. Od tu se hrani tudi Francoski ledenik, ki teče 35 km daleč v Fjord Kangerdlugssnatsiaq. Midgaard pa se izliva v fjord Sermilik, ki se zajeda 70 km daleč v celino. V maju in juniju sonce hitro jemlje novo zapadli sneg, konec avgusta kopni sneg in se tali sneg do višine 600 m, temperatura na obali je povsod pod ničlo. Na ledenikih ponoči kljub temu zmrzuje. Flora je precej podobna alpski, našli so jo še v višini 2000 m. v višini so Švicarji našli 29 raznih vrst, večjih ruš pa ni bilo. Favne skoro ni, dežela je preblizu lovcem. Danes živi 2000 prebivalcev Angmagssalika v glavnem od ribolova. V letu 1966 so bili v tem predelu tudi Angleži: Royal Navy East Greenland Eypedition 1966 z 12 člani in 8 oseb iz Imperial Collegea v Londonu. Večino vrhov je možno z ledenikov doseči brez bivaka, največja težava pri vsem tem pa je plovba do Grenlandije, izkrcavanje, prevoz in prenos opreme v notranjost dežele.
POLJAKI navezujejo stalne stike s Švico. Sekcija CAS (Švic. alpinistični klub) Diablerets organizira letos ekspedicijo v Karpate, dalje obisk Varšave in Krakova, ker so zamenjave v letu 1964 in 1965 med švicarskimi in poljskimi alpinisti tako uspele. Cena za udeleženca iz Švice znaša za 10 do 15 dni 550 do 700 šv. fr.
HILTI v. ALLMEN je bil zadnja leta gotovo med najbolj znanimi švicarskimi plezalci. Star 31 let se je 14. marca 1966 ponesrečil v plazu v Engadinu. Pravijo, da se je poslavljal od vodniškega poklica in da se je hotel posvetiti stroki, katere se je izučil — strojni mehaniki. Poznal je Alpe od Eigerja do Dolomitov, najbolj pa se je proslavil s prvim zimskim vzponom preko severne stene Matterhorna, za katerega se je skrbno pripravljal več let. Bil je tudi sijajen smučar.
BOLGARI zadnja leta hitro dohitevajo alpiniste drugih narodov. Lani sta bili v zapadnih Alpah dve bolgarski skupini, obe sta bili uspešni. Georgij Atanasov in Tenšo Tenev sta preplezala severno steno Velike Cine po Comicijevi smeri, na srečanju ENSA pa vzhodno steno Grand Capucina (VI +) in greben Rochefort. Boris Lazarov Marinov pa je preplezal Rebuffatovo smer (VI) v južni steni Aiguille du Midi. Njegova skupina je plezala tudi v plezalnem vrtcu Saleve pri Ženevi. Bolgari so obdelali tudi Matterhorn, povzpeli so se nanj po grebenu Hörnli in Zmutt, Atanasov pa je zmagal greben Lyon pri 50 cm visokem snegu.
ABESINSKI KOZOROG (Capra walie Rüppel, 1835) je podoben našemu alpskemu, vendar živi od začetka 20. stoletja samo v Etiopiji. Zadnja raziskavanja so odkrila, da le v gorovju Semien v višini 3000 m. Leta 1965 je Anglež A. Brown organiziral ekspedicijo, da bi ugotovil stalež kozoroga in oskrbel za ukrepe, s katerimi bi etiopska vlada žival učinkovito zaščitila. Ekspedicijo je financiral WWF (World Wildlife Fund, Svetovna ustanova za varstvo divjine), ki ima sedež v Morgesu. Ekspedicija poroča, da je položaj živali kritičen, a ne obupen. Brown je v nekaj tednih srečal 34 primerkov. Sodi, da je vseh vsaj 150, čez 200 pa gotovo ne. Obdržali so se predvsem zaradi tega, ker žive v težko dostopnih gorah, vsekakor pa ne zaradi ukrepov londonske konference iz leta 1933, ki so ostali na papirju. Rogovi so iskana trofeja. Domačini pa cenijo meso in tako je žival še vedno ogrožena. Brown sodi, da je zaščita nujna in da mora biti popolna, če hoče vlada žival obdržati pri življenju. Potrebno je tudi ustanoviti znanstveno gojišče v kakem zoološkem parku. Sedaj živi ta kozorog v ujetništvu samo v cesarskih vrtovih v Addis-Abebi. Ker se cesar Haile-Selassie osebno zanima za zaščito narave v smislu priporočil
UNESCO in UICN (Mednarodne zveze za zaščito narave) in WWF. Leta 1965 je cesar ustanovil posebno področje za gojitev živali, katerih obstanek je v Etiopiji ogrožen.
ELBSANDSTEINGEBIRGE se v zadnjih letih često omenja kot plezalna šola vidnih saških plezalcev, ki so leta 1958 odločno posegli v razvoj alpinizma. Leži tam, kjer Laba prestopa češko mejo, pretežno na saškem med kraji Hellendorf, Lohmen, Kohlmühle, Lichtenhain in Saupsdorf. Južni del gorovja je na Češkem med Brtniky, Lipnice, Jetrihovicami. Tiso, Rajcem in Dečinom, vsega kakih 30 do 40 km podolž in počez. Pokrajina je taka, da pomeni pravi eldorado za plezalce, prav tako pa tudi za izletnike, lovce, kajakaše in sploh za vse ljubitelje narave. Višina sten znaša od 10 do 100 m, povprečna višina sten ca. 50 m, nudijo pa vajo vsem, kar sreča plezalec v Alpah. Evidenca o vzponih govori o 1288 različnih smereh, med katerimi je 19 % od I—III, 34 % od IV—V, 49 % pa VI—VII (= VI +).
TESTIRANJE je zdaj že tudi pri nas toliko v modi po šolah in podjetjih, da bi o njem že lahko govorili tudi v planinstvu, v hribovskih zadevah. Psihoanalitični test za preizkušnjo planinske »duše« bi najbrž ne bilo težko sestaviti, nekoliko težje pa ovrednotiti odgovore. Pri nas pa bi najbrž tudi težko prišli do primerne »populacije« na širokem razponu od običajnega nedeljskega »lovca«, izletnika do ekstremista, ki se preizkuša le še v vesah, strehah in stropih nad prepadi. Vsekakor pa bi bili rezultati za psihologa in psihoanalitika zanimivo gradivo.
AKLIMATIZACIJA v velikih višinah je verjetno eden od pogojev za uspeh ekspedicij v najvišjih gorah. V biltenu UIAA je priobčil o tem problemu nekaj lapidarnih medicinskih ugotovitev dr. W. Brendel, šef eksperimentalne sekcije na kirurški kliniki münchenske univerze. Takole pravi: Najboljši nasvet glede višine za aklimatizacijo je doslej objavila angleška ekspedicija na Makalu 1960/61. Popolna aklimatizacija ni možna, ne da bi človek izgubil na teži in na fizični sposobnosti, že v višini 5800 m. Maksimalna višina za aklimatizacijo je 5200 m (Pugh, Fiziološki priročnik, stran 860). Baza mora torej biti postavljena na višini 5200 m. Od tu se delajo kratke ture za trening in izvidniške akcije v večje višine. Nad 6000 m se v času aklimatizacije ekspedicija ne sme zadrževati dalj časa. Največja višina, ki jo dobro aklimatizirani lahko doseže, se ravna po osebi in po starosti. Zaradi varnosti je v višinah od 6000 do 8000 m kisik za medicinske potrebe neobhodno potreben. Čez 8000 m brez kisikovih aparatov ne bi smel iti nihče. Aklimatizacija v bazi traja vsaj 4 tedne. Toda tudi po štirih tednih ne bi smel nihče nepretrgoma na vzpone preko 7000 m, če noče tvegati velike izgube fizične sposobnosti. Ta izguba lahko povzroči tudi smrt, če pride do nenadne spremembe vremena, kar je v Himalaji običajno. Veter in mraz terjata od človeka več moči, če pa jih ni, se telo lahko izčrpa do kraja. Po vsakem vzponu na večjo višino mora telo dobiti relativno okrepitev. Nad 6000 m se res lahko vzdrži tudi v slabih vremenskih razmerah, vendar je bolje sestopiti v bazo, ne pa trmoglaviti v višinah. (Jean Rivolier, Expéditions Françaises à l’Himalaya, aspect médical, str. 120). Ko je čelna naveza prišla na vrh, mora priti čim prej v bazo in tam nekaj dni počivati, da se okrepi. Pri roki mora torej biti druga ekipa, ki pospravlja tabore (pomožna ekipa). Ce to ni mogoče, naj čelna naveza opravi to delo šele, ko si »priveže dušo« z zadostno količino kisika v taboru nekje vmes, najbolj pa pride prav mešanica zraka in kisika. Razdalja med tabori ne bi smela biti večja od 1000 m, če je strmina huda, še manj. Nad višino 5600 m v lahkem svetu višinska razlika ne sme iti preko 600 m. Ce teren tega ne dopušča, je treba določiti vmes mesto za počitek. Pri znamenjih višinske bolezni, pri vseh znamenjih izčrpanosti (neugnan, suh kašelj, laringitis, naval krvi v žlezah, neodjenljiv glavobol) je sestop v bazo nujen. Prav tako v primeru infekcije, ki jo spremlja vročina. Popoln nonsens je poskušati ozdraviti v velikih višinah katerokoli bolezen. Henderson trdi v svojem delu o adaptaciji na višini v Andih, da tudi najmanjše latentne infekcije, brez kliničnih simptomov, utegnejo zmanjšati sposobnost adaptacije za 1000 m (Adventures in respiration, London 1938). Ni važno, kakšni so kisikovi aparati, važna je preskrba s kisikom. Dr. Pugh je po izkušnjah na Co-oju 1952 zapisal, da potrebuje človek pri polnem delu 3—4 1 kisika na minuto in 11 pri nočnem počitku. Važen je dovod kisika iz teh aparatov, moštvo mora biti o aparatih dobro poučeno in izurjeno. Pred mrazom je dovod lahko zavarovati, vendar je treba vedeti kako.
Zdravila, predvsem pobudila — ekscitative mora imeti v rokah zdravnik, saj gre za maksiton, pervitin, bencidrin in amfetamin. V velikih višinah delujejo na živčni sistem in s tem večajo izgubo kisika. Krvni obtok in dihanje pospešujejo le, če istočasno poskrbimo za dovod kisika. V nižjih predelih to ni važno. Glede hrane je treba v Himalaji ločiti tri cone:
1. Cono približevanja, v kateri zadostuje normalna prehrana, pri čemer se morajo člani ekspedicije prilagoditi elementarni higieni suptropskih krajev.
2. Cono aklimatizacije, v kateri sestav jedi ni najbolj važen, treba se je ogibati le težko prebavljivih hranil in začimb, ki ovirajo spanje.
3. Cona nad 7000 m, ki terja dobro preštudiran režim zaradi dehidratacije in devitaminizacije. Tek je zaradi pomanjkanja kisika muhast, mine prav tako hitro kot pride, že ob samem pogledu na jedi, ki ne »diše«.
Tek pospešuje oranžni in limonov sok v kakršni koli obliki (evpeptično sredstvo).
Med gotova hranila našteva dr. Brendel naslednja: močnate jedi. sojo, mandeljev piré, vsa lahka jedila, ki jih lahko použijemo v tekočem stanju, ker je v višinah slina gosta in žvečenje pomeni muko.
TIBETSKO IME ZA EVEREST obravnava v drugem zvezku »The Alpine Journal« znani angleški avtor T. S. Blakeney. Navaja poimenovanje Čomo-lungma in Cha-mo-lung-ma. Prvo pomeni »Božjo mater dežele«, drugo pa »Deželo ptičev«, to je geografsko širše območje kot pa Everest, gore, ki so jo imenovali po Georgu Everestu, šefu geodetske službe v Indiji od leta 1823 do 1843.
JOHN HARLIN je bil v Švici in v vseh alpskih deželah nenavadno popularen, ne samo kot šef alpinistične šole v Leysinu, ampak tudi zaradi svojih izrednih uspehov, ki si jih je nabral v zadnjih dveh letih. Bil je član Stanford Alpine club v Kaliforniji in CAS. Njegovi največji uspehi so: Južna stena Aiguille de Fou (25., 26. julija 1963); Pilier dérobé v Frêney (1., 2. avgusta 1963); prvi vzpon direttissime v zapadni steni Druja; prvi vzpon po severnovzhodnem grebenu Vzhodne Cine (avgusta 1965), direttissimi v Sphinxu (Tour d’Ai) decembra 1963 in avgusta 1965 — sami vrhunski prvenstveni vzponi. Harlin je Eiger dobro poznal. Kot 28. naveza je prišel čez severno steno 19. do 22. avgusta 1962 v navezi z Nemcem Kirchom. Kaj se je torej zgodilo s Harlinom 22. marca 1966? Ugibajo, da se je morala utrgati ena od pritrjenih vrvi malo pod »Pajkom«, težki nahrbtnik, ki ga je Harlin vlačil s seboj, pa je k nesreči še pomagal.
EIGER vsako leto polni alpinistične rubrike največjih planinskih glasil in seveda tudi magazinov, ki love senzacije med drugim tudi v Alpah. Leta 1966 so Nemci, Angleži in Amerikanci preplezali severno steno Eigerja v direttissimi. Pri tem se je ubil sijajni ameriški plezalec John Harlin, ki je že nekaj let vodil moderno alpinistično šolo v Leysinu in z njo uveljavil sodobni ameriški alpinizem. Marsikdo je že moral odnehati, kloniti pred srdom pobesnelih naravnih elementov v orjaški steni. 25. marca pa so Jorg Lehne, Gunther Strobel, Glinther Schaidt, Raland Vutteler in Škot Douglas Haston vendarle v zimskih razmerah stopili na ponosno teme te veličastne gore, torej nekaj dni po prvem pomladnem dnevu. Po koledarju torej ta direttissima ne spada med zimske prvenstvene. Smer gre naravnost iz vpadnice vrha na Likalnik in na Smrtni bivak izogne se rampi, doseže znano mesto Pajek in bivak z imenom Muha ter gre od tu naravnost na snežišče pod vrhom. Časopisi so seveda poročali med vzponom vse mogoče in nemogoče. Naj navedemo nekaj strokovnih opomb:
1. Tehnika tega vzpona se v mnogočem razlikuje od dosedaj običajne v Eigerju in v Alpah. Posnemali so ekspedicije v Himalaji in v Andih, opremili so najtežja mesta drugega za drugim z varovalnimi sredstvi in za to porabili 600 klinov in 1500 m fiksne vrvi.
S tako tehniko so Francozi prišli na Jannu in na Chacraraju. Ali smemo to tehniko uporabljati tudi v Alpah? Da ali ne?
2. Posledica tega je bila, da je bil vzpon zelo počasen, število udeležencev pa veliko. Ko je kaka naveza opravila svoj delež, se je umaknila v bivak, varovalno delo na naslednji etapi pa je nadaljevala druga ekipa.
3. Namestitev in pritrditev vrvi je omogočila, da so plezalci obdržali stik s pomožnimi navezami v vznožju stene. Jurišne naveze so tako imele vedno svežo prehrano in oskrbo. John Harlin pa je padel 1300 m globoko, ko je s težkim bremenom nenavezan sam plezal po opremljeni poti. 4. Trdijo, da so plezalci te direttissime naredili kupčijo z neko založbo, ki je odkupila vse pravice objave. To je razburilo mnoge alpiniste, ki se ne morejo sprijazniti z žurnalpinizmom in profesionalizmom v gorah. Guido Tonella je v Tribune de Genéve 4. marca zapisal, da je zamera prehuda, saj tako podjetje mnogo stane (oprema, število plezalcev). Poleg tega je Eiger za »publicistični stroj« vabljiva snov. André Guex je k temu dejal: Moderni plezalci imajo drugačne kriterije kot oni izpred dvajsetih let. Okoliščine so drugačne: helikopterji, radio, televizija lahko opazujejo plezalce pri njihovem delu in ga skoro v istem času sporočajo in kažejo ljudem med štirimi stenami. Danes skoraj ne moremo več govoriti o podvigu, pri katerem ne bi bilo nekaj nečimrnosti, napuha in slabosti. »Kompleksi« priganjajo ljudi k dejanjem, včasih tudi prožit. Leta 1965 smo slavili Whymperja kot heroja. Toda tudi Whymper se je povezal z dnevnikom in njegove ekspedicije v Alpe in Ande so bile močno povezane s profesionalnimi interesi in celo nekim nacionalnim šovinizmom. Resnični modrijani so pred temi stvarmi morda res zavarovani. Spomnimo pa se Pascala, ki pravi, da tudi tisti, ki pišejo zoper slavo, hočejo imeti slavo, da so to dobro pisali. Razlika je med kmetom, ki živi v miru in si od časa do časa privošči, da počehlja telička po kodrasti grivi med rogmi, pa med toreadorjem, ki ima vpričo 40 000 ljudi pred seboj srditega petletnega bika, v areni polni luči in kamer. Treba je te stvari obravnavati s pametjo in ne pozabiti, da si človek, ki je pripravljen za neko stvar umreti, pridobi vsaj pravico, da se o njem s spoštovanjem govori, če tudi njegova strast ni najbolj čista. Eiger je gora s posebno usodo, katalizator najčudovitejših kreposti in graje vrednih strasti, razstavni okvir za publiciteto nekih nacijev pa tudi ogledalo najbolj požrtvovalnih reševalnih akcij, polnih solidarnosti in nesebičnosti. Eiger odkriva značaje, trga krinke z obrazov, ne mara hinavstva, zato priznava tekmo, boj, trenje, kdo bo hitrejši, kdo bo prvi, kdo bo zmagal nad samim seboj in nad drugimi. Resnica je pot do napredka, četudi je grša kot laž, katere mesto zavzame.
5. V primeru nesreče bi udeleženci prvega vzpona v Eigerjevi direttissimi lahko sami organizirali pomoč. Ce bi tega ne mogli, bi to storil drugi z enako požrtvovalnostjo, s kakršno so leta 1957 reševali Italijana Cortija Nemci, Italijani, Francozi, Švicarji in Poljaki.
NEPAL RESEARCH CENTER (Thyssen House) je naslov raziskovalnemu inštitutu, ki je nastal iz večletnega terenskega raziskovalnega dela pod vodstvom dr. Fr. W. Funkeja. Delo je podpiral nemški kapital, predvsem hiša Thyssen. O delu raznih komisij smo v tej rubriki že večkrat poročali. Zdaj je bil ob navzočnosti nepalskega kralja, vodje inštituta dr. Hellmicha in nemškega ambasadorja dr. Löera slovesno odprt v Kathmanduju velik zavod, mogočna osnova za nadaljnje znanstveno delo, obenem pa kulturna ambasada Nemčije v tem delu Azije. Ustanovili so tudi »Delovno skupnost za primerjalno raziskovanje visokogorstva«, ki ji predsedujeta dr. Hell mich iz Miinchena in stari prof. dr. H. Kinzl iz Innsbrucka. Tako palača kot skupnost je nastala iz velike štipendije Fritza Thyssena, ki vse izsledke vseh raziskovalnih grup tudi publicira.
