Tine Orel
STOLETNICO ima letos tudi CAI. Proslavil jo bo med drugim od 4. do 11. sept. v Torinu. Pošta bo izdala posebno znamko. Počastili bodo grob Quintina Selle, ustanovitelja CAI, organizirali slavnostne vzpone na Monte Roso, Mt. Blanc, Gran Paradiso, Paterhorn, Monte Viso, na čigar vrhu so se Sella, brata Saint Robert in Barvrhu Barano odločili so se ustanoviti CAI (kakor pri nas na Stolu).
PRVA SVETOVNA KONFERENCA O NACIONALNIH PARKIH se je vršila od 30. junija do 7. julija 1962 v Seattlu v ZDA. Pokroviteljstvo nad to konferenco UICN je prevzel UNESCO in FAO. Vodil jo je predsednik UICN dr. H. Coolidge, direktor »Pacific Science Board« ameriške akademije. Namen konference je bil vzpodbuditi države, ki še nimajo takih parkov, da jih čimprej ustanove. Bilo je več dobrih referatov, udeležba razveseljiva, 62 držav, med njimi mnoge »jare« države. Izdala je 28 resolucij kot zaključek svojega dela.
EVEREST ČETRTIČ. V 10 letih, v zadnjem deceniju človeške zgodovine je človek štirikrat stopil na teme največje vzbokline na zemeljski skorji, na tretji pol naše zemlje. Amerikancem je uspelo. 20. februarja so šli na pot iz Kathmanduja: 24 mož Amerikancev, 30 šerp-vodnikov, 900 nosačev, 25 ton prateža. Vodil jih je Švicar, alpinist in filmar Norman Dyhrenfurth. Ameriška akademija znanosti ni varčevala, ekspedicija je imela na razpolago 150 milijonov dinarjev. Znanstveni vodja ekspedicije je bil dr. Siri. Ta je izjavil, da so imeli s seboj vse, kar je treba, še psihiatrski kavč. Od znanstvenikov so se ekspedicije udeležili glaciologi, sociologi in psihologi. Ni šlo vse kakor po maslu, čeprav je bilo dobro namazano. Plaz je vzel enega človeka, jurišna naveza dveh ljudi se je tudi raztrgala, s tabora VI je startal na vrh en sam. Ekspedicija je imela — nazadnje — tudi politični cilj. Iskala je Maotsetungov kip, ki so ga na vrhu Everesta, kot pričo svojega uspeha iz l. 1960, pustili Kitajci. Če so ga res! Everest se je prvemu nasmehnil Edmundu Hillaryju in šerpi Tenzingu 1. maja 1953. Tensing je s tem vzponom postavil v zgodovino svetovnega alpinizma sebe in svoje pleme, postal je čez noč eden najpopularnejših ljudi na svetu. L. 1956 so prišli na Everest Švicarji — dvakrat zaporedoma. Uspešni Amerikanec je 32-letni James Whittaker iz države Washington. Bil je vojaški inštruktor za alpinistiko in smučanje, obral je vse večje vzpone v Ameriki in bil v ekspediciji na Alaski. Spremljal ga je šerpa Gombu.
LEDENIKI NA ANTARKTIKI se lomijo, »razpadajo«, tako pravijo dognanja ameriških in kanadskih glaciologov (Smith o spremembah ledeniške fronte Ward Hunt Ice Shelf v »Journal of Glaciology« 1963). Od obale pokrite z ledeniki se je odlomilo tu 596 km-ledenih površin s prostornino 18—24 km3. Ta ogromna masa se je zlomila v manjše »kore«, pet od njih pa je še vedno imelo 70—140 km3, torej površin za nekaj Cerkniških jezer, kadar je to največje. L. 1961 je ta ledena masa stala več ali manj kompaktna pred Disraelijevim Fjordom, l. 1962 pa so se razvozile vsaksebi. Gore Antarktike torej izročajo svetovnim morjem svojo ledno zalogo.
GOZDOVI so pri vedno večji urbanizaciji najdragocenejše rekreacijsko področje modernega človeka. Da bi človek ostal človek, mora imeti sproščujoče kontakte s prvobitno naravo. To pa najbolje ohranja gozd. V bodočnosti bo imela največ perspektiv za turistični razvoj tista dežela, ki bo s svojo gozdarsko politiko krepila gozdne površine in jih za turizem znala izrabiti. Tako razglašajo v Avstriji in proglašajo svojo deželo za bistveni rekreacijski prostor za vso Evropo, ker imajo 50 % gozdnih površin.
HAN — TENGRI (Khan — Tengri, Chan — Tengri) še nima dokončno izmerjene višine. Zemljevid Ignatjeva ima 7320 m Merzbacher 7200, Sapošnikov 6950 m, topografi so l. 1912 namerili 6992 m, Ukrajinca Zagrubski in Gusev 6990, Jepanščicev 7013. Najnovejše karte imajo 6995. Dyhrenfurth meni, da spada Kan-Tengri med sedemtisočake. Najvišji vrh Tienšana, ki ga Evropa zadnja leta spoznava iz Schonerjevega prevoda Satulovskega »Na ledenikih in vrhovih centralne Azije«, je Pik Pobeda 7439 m.
DEAGRARIZACIJA hribovskih samin je v Evropi splošen pojav, naraven, ker edina nudi pač lažji in boljši zaslužek. V Švici jih ta pojav prav posebno skrbi, ker menijo, da bi gore na svoji mikavnosti in lepoti mnogo izgubile če bi se hribovsko prebivalstvo popolnoma izselilo in bi hribovske kmetije opustele in »zlezle v zemljo«. Do odločnih rešitev ne pridejo. Razvija se polemika. Nekateri pravijo, industrijo v hribovske kotline, da se izboljša standard hribovcev, pa se ne bodo dali izruvati iz rodne zemlje, industrija daje prebivalstvu več kot turizem. Nasprotniki tega mnenja forsirajo prednosti turistične eksploatacije hribovite dežele, saj dekoncentracija industrije ni tako enostavna stvar, ne glede na transport in druge okoliščine. Pokrajina mora živeti iz sebe: Hribovska naselja morajo izrabiti to, kar imajo m kar bo spričo razvoja vedno več vredno. To je seveda oboje zelo poenostavljeno, položaj pa je tak, da se je treba s tem problemom spoprijeti, kajti hribovski kmet ne bo ostal na svoji zemlji, če ne bo videl v svoji kmetiji primernih pogojev za življenje v primeri z onimi, ki jih imajo — odseljenci v dolini.
VANNI EIGENMANN je bil milanski inženir, ki ga je l. 1961 nad Celerino v Engadinu vzel plaz. Našli so ga šele čez mesec dni. Svojci so v njegov spomin dali sredstva za ustanovo »Fondazione internazionale Vanni Eigenmann«. Ustanova finančno podpira vsa raziskovanja plazov, predvsem pa reševalnih metod, s katerimi bi ponesrečence v plazovih čimprej našli. Zgrozili so se namreč nad nemočjo reševalcev, ki so mrtvega inženirja našli šele po enem mesecu. Pozimi l. 1963 je znani pontresinski zdravnik dr. Campeil, nekdanji predsednik SAC v Davosu, vodil sejo ustanove, na kateri so v teoretičnih predavanjih in praktičnih demonstracijah pregledali delo dveh let.
Dr. Campell je predaval o vzrokih smrti v plazu in o ravnanju pri reševanju. Dr. M. Quervain je govoril o možnosti, kako ponesrečenca v plazu najti, M. Schild o sondiranju in o lavinskih psih, P. D. Hössli o oživljanju, o uporabi letala in helikopterja na plazu pilot Bühler, L. Gramminger pa o smučanju v plazovitem svetu. Quervain in Schild sta oba v službi v institutu za raziskavo snega na Weissfluhjoschu, prvi kot direktor. Na Weissfluhjochu so bile praktične vaje na prostoru 30 X 30 m. Dva »ponesrečenca« je iskalo 20 mož iz Parsenna s sondami. Prvega so našli po 3, drugega po 14 minutah. Dr. Förster iz Reutlingena je s pomočjo ustanove Eigenmann sestavil magnetični aparat, ki pa je našel prvega ponesrečenca šele po 23 minutah. Nekaj podobnega so imeli v Ameriki že l. 1961 za geofizikalične namene, elektronski aparat, ki funkcionira na magnetični bazi. Če ima ponesrečenec magnet, ga tisti detektor lokalizira. Vendar je praksa dveh let pokazala, da je lavinski pes hitrejši, za tisti detektor pa bi bilo treba porabiti še nekaj milijonov din, da bi bil praktičnejši in urnejši. Försterjev detektor pomeni že precejšnjo izboljšavo, vendar nima akustičnega signala, računa pa s tem, da so vsi smučarji »magnetizirani« ali da imajo magnetični pas. Če bi magnetizirali tudi smuči, bi se lahko zgodilo, da bi aparat smuči našel, ne pa tudi smučarja. Poleg tega je aparat zelo težak. V Davosu so govorili tudi o občutljivi sondi, ki bi nekako reagirala na kovinske metode, ugotovili pa so, da to ni tako enostavno in da bi bilo treba še marsikaj znanstveno preiskati, preden bi se na tako sondo res lahko zanesli.
HITROST je pri reševanju v plazu poglavitna stvar. 86% ponesrečenih se zaduši. Dve uri po splazitvi je le malo upanja: v mokrem snegu umre ponesrečenec v nekaj minutah, v pršnem plazu utegne živeti do dveh ur, v grudastem lahko še dalj, pod razvalinami so šanse še večje. Kar je več kot 2 metra pod snegom, je takoj usodno. Zato morajo biti vsi tehnični pripomočki reševanja čimprej pri roki. Kljub prizadevanju Eigenmannove ustanove bo ostalo v veljavi klasično reševanje, dokler se strokovnjakom ne posreči najti nove, zanesljive priprave za iskanje in reševanje.
INŠTITUT NA WEISSFLUHJOCHU (2660 m) nad Davosom je bil ustanovljen med vojno l. 1942. Pobudo za ustanovitev so dali gozdarji, ki so se znanstveno ukvarjali s podobnimi problemi že od l. 1932. V vojnih letih so raziskovali predvsem to, kako zaščititi pred plazovi vojsko, prve prognoze inštituta so bile za vojno službo. Že med vojno so začeli graditi veliko poslopje za inštitut in vzpostavljati mrežo lavinskih postaj. Danes je 50 takih postaj s Vorarlbergom vred, ki se meteorološko — geografsko vključuje k Švici. Vsa poročila zbira Zürich, ta pa jih sporoča na Weissfluhjoch in to šifrirano, da so krajša. Poročila vsebujejo: vreme, oblačnost, veter, temperature zraka, nov sneg, skupno višino snega, kakovost vrhnje plasti snega, opazovane plazove in nevarnost plazov. Kadar pride do bistvenih sprememb, izide nov lavinski bilten. Službi pomagajo tudi izvenslužbeni opazovalci vremena: učitelji, gozdarji, graničarji, duhovniki, smučarski učitelji, žičničarji in sem in tja kmetje. Vsi taki se izobrazijo v tečajih na Weissfluhjochu. Poleg lavinskega biltena je naloga inštituta, da preiskujejo pritisk snega na različnih nakloninah od 32 do 45°, ker na teh ni več važna podlaga. Pri naklonini od 45° so ugotovili snežni pritisk 30 ton na m2. Pri splazitvi v Val Buera v Engadinu so namerili celo 108 ton. Merijo tudi snežno gostoto, spremembo snežnih kristalov, preizkušajo material za branike, sem in tja se ukvarjajo tudi s požledom na cestah, z radioaktivnostjo itd.
ZAŠČITO IN VARNOST PRED PLAZOVI je z upoštevanjem najnovejših podatkov o nesrečah v zimi 1961/62 obdelal M. Schild, predsednik podkomisije za lavinsko reševanje IKAR. Naravna obramba pred plazovi je gost, dobro raščen gozd. Kjer tega ni, je treba začeti s pogozdovanjem. Umetna obrambna sredstva preprečujejo splazitev, če pa so postavljena v plaznici, plaz zavirajo in ga krote. Danes za take naprave uporabljajo les, aluminij, jeklo in prednapeti beton. Obrambni zidovi se danes več ne grade. Pač pa se grade galerije (nad cestami) in razne »zagozde«, ki plaz koljejo in mu jemljejo rušilno moč. Včasih je primerna umetna splazitev, na primer na smučarskih progah. Plaz sprožijo tako, da snežno površino »zmotijo« in obteže na najšibkejšem mestu bodisi z ročno bombo, bodisi z metalcem min, če plazišče ni pristopno. Tudi če do splazitve ne pride, je tako obstreljevanje koristno, ker služi kot sonda za stabilnost snežne odeje. Poleg tega z umetnimi splazitvami onemogočamo, da bi prišlo do velikih rušilnih plazov, ker sproti jemljemo snegu njegovo maso.
TURISTIČNI UKREPI za varnost pred plazovi pri nas še niso pereči, ker pač še ne moremo govoriti o množičnem smučanju. V Švici pa je letno 2000 šolskih smučarskih taborišč v vedno večjih višinah, v katerih je na stotisoče nevarnosti nevajenih smučarjev. Vsega jim ni mogoče prinesti na krožniku, smučar sam mora tudi nekaj doprinesti, ubogati nasvete in opozorila, biti previden in pameten.
Katalog previdnostnih ukrepov obsega: a) Smučar mora poznati snežne razmere — informira naj se v lavinskem biltenu, pri GRS, pri vodnikih, gozdarjih, lovskih čuvajih. Ce ti govore o akutni nevarnosti plazov, nima smisla stopiti iz varnega mesta.
b) Smučar naj se ogiblje dolgih prečenj, če pa že preči, naj si utira pot čim više, po možnosti naj se drži blizu sidrišč, t. j. dreves, skal, blagih nagibov. Ce je svet zelo strm, naj si smuči odveže.
c) Na nevarnih mestih naj hodi en sam, drugi čakajo. Tudi če je sneg pregažen, še ni varno. Do zadnjega moža posamič čez!
č) Lavinska vrvca, dolga 25 m, je važen pripomoček pri iskanju, če pride do nesreče. 2,50 m od tam, kjer je vrvca ostala na površini plazu, je treba postaviti trdno znamenje, ki bo kazalo pot iskalcem.
d) Treba je na nevarnem svetu vedno računati z begom, izbrati smer bega. Vedno je treba držati palice zunaj zank, če pa pride do plazu, se je treba rešiti smuči in palic. Dober smučar je seveda v manjši nevarnosti kakor slab: z vertikalnim spustom se brez padca utegne rešiti, medtem ko bi ga slabši ne zmogel, morda padel.
e) Na čelu kolone gredo »lahki«, v sx-edi tisti, ki so obremenjeni s tovori, zadaj reševalci s psi.
REŠEVALNE UKREPE v plazu morajo storiti zasuti in nezasuti. Če te vzame plaz, je prvo to, da ohraniš hladno kri in misliš na rešitev. To ni ravno lahko, kajti grozi ti smrt zaradi zadušitve, šoka, pa tudi zaradi udarca ob skalo, drevo, zaradi pritiska. Včasih je možno, da se zasuti oprime skale, drevesa, grma, da se zasidra s smučmi, palicami. Če si si pravočasno osvobodil roke (stran s palicami, cepinom, nahrbtnikom) in noge (stran s smučmi) in se ti ni posrečilo oprijeti »rešilne bilke«, potem plavaj in skušaj ostati pri vrhu snega. Preden se plaz ustavi, skrči roke in pesti pred lice in prsi, kakor to delajo boksarji. Tako boš laže prenesel pritisk plazu in morda ustvaril dihalno votlino. S kisikom v njej štedi, zato ne kriči. Nezasuti naj opazujejo, kje je izginil pod snegom ponesrečenec in naj tisto mesto obeležijo. Nato pregledajo plaz in prisluškujejo; če nič ne opazijo, morajo takoj poslati po pomoč. Sporočilo o nesreči mora vsebovati kraj, čas, potek in mere plazu, navedbo potrebnih sredstev za reševanje. Če je možna letalska pomoč, treba navesti možnosti za pristajanje. Če je zunaj plazu ostal en sam, mora pred odhodom po pomoč natančno in točno zaznamovati plaz, posebno ob slabem vremenu. Če jih je več na plazu, naj površno presondirajo plaz s smučarskimi palicami na mrežo 75 X 75 cm. Če bodo to naredili na obeleženem mestu, imajo 60 do 70% verjetnosti, da bodo našli ponesrečenca, preden bo prišla reševalna ekipa. Pri provizornem iskanju naj se na obeleženem mestu vzdržuje snaga: papirčki, ogorki, uriniran sneg in pod. motijo kasneje lavinskega psa. Reševalna ekipa mora startati takoj. Na Weissfluhjochu startajo šest do osem minut po prejemu obvestila. Kajti na uspeh lahko računa samo, če najde ponesrečenca dve uri po splazitvi. To pomeni, da bi morala ekipa priti na plaz z letalom. Če to ne more pristati, padalo ne pride v poštev. Praksa je to pokazala, v tujini zavoljo tega padal sploh ne uporabljajo več.
Reševanje zavisi od kvalitete dela in od števila reševalcev, (z majhnim številom reševalcev skoraj nima smisla štartati), predvsem pa od tega, kje se začne iskati. To je odvisno od navedb nezasutih in od predmetov na površini plazu. Sonda in pes sta se doslej na plazu izkazala bolj ko vse moderne priprave. Pes preišče 100 X 100 m v tričetrt lire, večji del najde ponesrečenca v nekaj minutah, posebno če je živ ali če je umrl pred kratkim, in to ne glede na to, kako globoko je pod snegom. Če pa je že dalj časa mrtev, ga pes najde le, če ni globlje od 1 do 2 m. Seveda pod pogojem, da ni sneg moker in preveč stisnjen in da ponesrečenec ni takoj zadušen. Pes bo v takem primeru našel le, če mrlič ni globlje od 1 m. V zadnjih 15 letih so lavinski psi samo v Švici našli 20 živih in preko 100 mrtvih v plazovih. Sondiranje je naporno in dolgočasno, 20 mož potrebuje 20 ur za en hektar. Verjetnost rešitve je seveda zato zelo majhna, 60 do 70 % manjša kot pri psih. Sicer pa — celo najboljšo reševalno službo rada prehiti — smrt.
SOVJETSKI ALPINISTI so v zadnjih 10 letih močno napredovali in prinesli v alpinizem tudi novosti, predvsem znana velika prečenja v Kavkazu, ki trajajo tudi po 20 dni skupaj. L. 1955 so greben Koštan Tau—Miširgi—Ščara —Ailama—Zurungel prečili kar 34 dni. Zaradi viharjev so štiri dni čakali pod šotori na lepše vreme. Ukrajinska naveza z Mono-garovom na čelu je l. 1961 v 15 dneh prečila Koštan Tau in Dych Tau, pristopila pa je po steni Bezengi. Porabila je 220 klinov. L. 1962 je naveza Viktor Vorobljev pozimi prečila masiv Dombai—Ulgen, trajalo je 9 dni pri —30° C. Mnogo novih smeri imajo sovjetske naveze v Užbi, mnoge od teh spadajo med ekstremne tudi po zapadnih merilih. Nove smeri so speljali Rusi tudi v Ščeldi, Ailami, Džangi-Tau, Ščari, Kirpiču, Tju-Tju Baši pa tudi v Elbrusu je že smer V b in sicer v zahodni steni Kjukjurtlju (4622 m), 4 km od zahodnega vrha Elbrusa. Steno sta oblegala že Schmaderer in Vorg, a brez uspeha. Ena največjih novejših tur v Kavkazu je vzpon po severni steni Tšantyn Tau (4363 m). Ko so jo l. 1958 opazovali Avstrijci, so se obrnili od nje s soglasnim vzklikom: »Norost!« Leto nato so jo preplezali Rusi v 11 dneh. Porabili so 300 klinov pri 1000 m višine. Niso se držali ozebnikov, ampak so speljali direttissimo. V spodnji polovici je stena vsa v kompaktnih previsih, zgornja polovica spominja na severno steno Eigerja. Napredovali so povprečno 5 do 6 metrov na uro.
Alpiniade še vedno prirejajo tudi posamezne sovjetske republike. Tako je l. 1961 v alpiniadi Estonske prišlo na vrh Elbrusa 68 od 86 alpinistov. Med njimi je bila tretjina žensk.
Pravijo, da je bilo nekaj let prej na Kazbeku (5043 m) 1200 alpinistov na en sam dan, l. 1960 pa je prišlo 200 alpinistov hkrati na Pik Lenin v Parni ru.
PLANINSTVO JE KULTURNOZGODOVINSKI POJAV, je dejal prof. dr. Georges Grosjean, direktor bernskega planinskega muzeja, v svojem slavnostnem govoru ob 100 letnici SAC 27. ap. 1963 v znamenitem bernskem parlamentu. V Švici je doživelo svojo klasično dobo. Ima pa nadčasovno komponento, utemeljeno v človeški naravi, neodvisno od tistega, kar je pogojeno s časom. Okoli l. 1500 je prišlo do velikih duhovnih sprememb. Dotlej je človek v svetu videl božje stvarstvo in si vse pojave razlagal iz svojih svetovnonazorskih in verskih predstav, spoznanje in razumevanje sveta je iskal v bibliji in deloma v antiki, ne pa v prirodi sami. Začela se je empirična doba, človek si je gradil podobo sveta iz spoznanja, ne več iz vere. Ni naključje, da je prišlo do prvih vzponov v Švici ravno v dobi renesanse in humanizma. Reformacija in protireformacija sta razvoj malo zavrli, po l. 1700 pa je razsvetljenstvo odprlo — prirodoslovni vek, ta pa je s svojimi prizadevanji vključil Alpe v kulturno zavest, človek je hotel goro spoznati in zato je moral razviti tudi gorniško tehniko. Jasno je, da gore niso bile središče zanimanja in tako se je tudi gorniška tehnika in raziskovanje gora razvilo šele v drugi polovici 19. st., medtem ko so astronomija in fizika doživele že v 17. in 18. stol. svoje prve kulminacije. Globoko v 19. st. je bilo znanstveno raziskovanje gora edini utemeljeni motiv za hojo v gore. V statutu SAC iz l. 1863 stoji: »Društvo si je zastavilo nalogo, da na izletih v Alpe spoznava gore topografsko, prirodoslovno in geografsko ter dosežene rezultate s tiskanimi poročili posreduje publiki.« Motiv empirične raziskave je racionalističen. Toda že takrat je bil živ tudi iracionalističen, romantičen, čustveni motiv, iskanje romantičnega doživetja narave, kot reakcija na višek razsvetljenstva v 18. st., ki pa je s svojo prirodoslovno vnemo vendarle navajalo ljudi k naravi.
Romantika 19. st. je dala alpinizmu svoje odločilne impulze. Iracionalno doživetje narave in racionalno raziskovanje sta se vzajemno sovplivala, raziskovanje je odpiralo oči in ustvarjalo živ občutek za iracionalno doživetje. Včasih pa je prišlo v Švici v 19. st. do zlitja obeh motivov, raziskovalci so bili obenem poetični opisovalci prirodnih lepot. Danes se je enotna, harmonična, univerzalna podoba Alp podrla. Nič več ne moremo združiti racionalno in iracionalno. Racionalno raziskovanje se je zožilo v specializacijo. Problemi izpred 100 let so rešeni, pojavili pa so se mnogi novi, razumljivi le ozkemu krogu specialistov. SAC lahko še pomaga pri raziskovanju, vendar tudi ta pomoč ni več tako važna, ceste, železnice, helitaksi, avion gredo znanstveniku na roko, kolikor mu je sploh treba od mikroskopa in rontgena še na teren.
Sen, da bi z empirično znanostjo prišli do popolnega spoznanja in ureditve sveta, pa se je še bolj odmaknil. Napredek tehnike je vplival na romantično doživetje gora, gore so odčarane, odkrite, odprte, nad njimi letajo avioni, sputniki, vesoljske ladje. Izgubili smo mnoge iluzije in nekaj velikih simbolov. Zato ni čudno, da je prišlo do VI+ in do modernih direttissim. Tu kanijo mladi ljudje še uiti racionalizmu in doživeti avanture. Dobro, da SAC v svoj štatut ni zapisal samo znanstvena odkrivanja gora. Že l. 1923 so v SAC čutili potrebo, da so v centralnem šta-tutu napisali, da je to »društvo prijateljev alpskega sveta«, znanstveno raziskovanje pa so odrinili na drugo mesto. S tem seveda ni rečeno, da bo zdaj samo športni plezalski klub ali reševalski in gospodarski. Ne, naloge so zdaj še obsežnejše, treba je zajeti alpinizem v njegovi kompleksnosti in z njim vedno znova prodreti, v drugačnih razmerah vzpostaviti ponovno duhovne odnose med človekom in goro: Ker človeka znanje ne osrečuje, ampak je odvisen od svojih iluzij, od svoje notranje resnice, mora planinstvo s tem računati. Treba je graditi na ljubezni do gora, ljubezen pa raje več daje kot pa jemlje.
MESTO BERN so izbrali za slovesno proslavo 100-letnice CAS. Proslavo je otvoril M. Eggler, predsednik bernske sekcije, sledil je koncert (Haydn, Mozart), nato pozdrav državnega svetnika Moinea, v katerem je ta na kratko navedel vse dejavnosti in uspehe CAS ter njegove naloge v dobi tehnizacije. Nato je govoril predsednik osrednjega komiteja dr. Wyss-Dunant in poudaril posebno konservatorske dolžnosti CAS napram Alpam in planinsko etiko, predvsem tovarištvo. V varstvu narave vidi Wyss-Dunant dediščino primitivnega spoštovanja do gore. Za njim je govoril uni v. prof. dr. Georges Grosjean, njegov govor prinašamo v ekscerptu. Po slavnosti so bili delegati CAS povabljeni na degustacijo »un vin d’honneur«, ki jo je priredil parlament. Pri tem je nastopil bernski planinski pevski zbor.
ORELL — FUSSLI je švicarska založba, ki je že 70 let najtesneje povezana s SAC in preko tega s planinstvom sploh. Svet jo pozna pod OFA (Orell — Fussli Annoncen AG). 70 let zalaga »Les Alpes«, glasilo SAC, ustanovljena je bila 1. 1888, korenine te firme pa segajo v 16. stoletje, družabnik Fussli je zabeležen prvič l. 1766, l. 1770 pa se je pridružil še Orell. Danes ima firma 380 sodelavcev in ima svoje podružnice v 17 mestih. Poleg založniške službe izvršuje vso inseratsko službo za vse publikacije v Švici.
PRVI CESTNI PREDOR med Italijo in Švico bo odprt l. 1964 pod Velikim Sv. Bernardom. Povezal bo Martigny in Aosto. Otvoritev bo združena s švicarsko državno razstavo, ki bo trajala od aprila do oktobra 1964.
ŠVICARSKO SODIŠČE ZA ZAVAROVALNE ZADEVE je znano po svojih prizadevanjih, da se določena plezalska dejanja spoznajo za tveganje, ce so namreč taka. da se plezalec bolj ali manj skozi vso smer izpostavlja temu, da pade, in če z največjo napetostjo uspe priti na vrh. Sodišče je upoštevalo celo vrsto strokovnih mnenj, ocenilo s tega stališča vrsto smeri, pritegnilo k vzponom še izredne okoliščine in na podlagi tega odreklo izplačilo zavarovalne police plezalca, ki se je smrtno ponesrečil v zahodnem razu Ulrichspitze.
Tako so brez zavarovalnine ostali štirje njegovi otroci in vdova. Sodišče je upoštevalo vse, kar se je doslej pisalo o objektivni in subjektivni nevarnosti, in priznalo, da do absolutno objektivne ocenitve položaja prav zato ni možno priti. Pri vprašanju tveganja, da je zato izhodišče povprečni plezalec in pa povprečni človek. Sodišče je tudi priznalo, da ni mogoče te stvari spraviti v matematične formule in da bo to ostala čista kazuistika. Vsak primer da bo posebej obravnavalo, ne da bi skušalo postaviti splošna določila.
