Tine Orel
SREN NA STRMIH SNEŽIŠČIH največkrat srečuje gornik na visokogorskih turah, manjkrat pa led in požled. Napihan, nabit sneg je za gornika še vedno vabljivejši od trdega ledu. Na prisojnih straneh se podnevi omehča, na osojnih pa je ves dan tak, da je stopinja z derezami ali brez njih naporna. Še vedno velja, da je najbolje jemati vertikalno gaz, sem in tja za spremembo pa vzeti prečno ali poševno smer. Alpinistični učbeniki pravijo, da se v tečajih o tem premalo govori in premalo uri. Nadelavanje stopinj in varovanje s cepinom je važna stvar. Varovanje v snegu ni nikdar tako zanesljivo kakor s klinom v kopni skali. Stari način, da vrv teče okoli cepina, se danes ne čisla več. Vrv mora biti prosta posebno pri zadnjem v navezi, da jo ta lahko hitro pribere in tako zmanjša višino padca prvega plezalca.
Če pride do tega, da kdo na trdem snegu zdrsne, velja tudi po najnovejših učbenikih, da se je treba takoj vreči na hrbet ter s cepinom in telesno težo zavirati drsenje. Vendar priporočajo zdaj tudi to, da naj se za vsako ceno poskuša, čim zdrsne, spet postaviti na noge in ne odnehati pri prvem poskusu. Na mnogih tečajih so s to metodo samoreševanja na strmem trdem snegu dosegli lepe uspehe. Pravijo, da se več nesreč zgodi na snežiščih kot v strmem ledu.
MARMOLADA bo že prihodnje leto dosegljiva z žičnico. Idejo zanjo je dal nekoč znan plezalec Furio Bianchet, ki ima od l. 1935 prvenstveno smer v Cima de Gasperi — zapadni raz, v skupini Schiara pa se po njem imenuje celo Torre Bianchet. Bianchetu pa to še ni dosti, ukvarja se že z mislijo, da bo zgradil žičnico tudi na Civetto, iz Alleghe do Rifugio Tissi, to je do enega najlepših razgledišč v Dolomitih. Kdor pozna vsaj od daleč italijansko turistično politiko v Dolomitih, in kdor ve, kaj pomenijo v njihovem turističnem prometu, ne dvomi o tem, da bo bivši alpinist Bianchet s svojim načrtom uspel.
SOVJETSKA POŠTA je proslavila 40-letnico alpinizma v SZ s posebnimi znamkami: Ena predstavlja Kazbek, na keterega gre naveza 18 mož, ki so 28. avg. 1923 zares prišli na ta kavkaški pettisočak. Ta datum se šteje kot rojstno leto sovjetskega alpinizma. Drug a znamka predstavlja Ušbo, ki ima med 12 smermi eno samo lahko, pa še ta je IV. Tretja znamka predstavlja Han-Tengri (6995 m), na katerega so sovjetski alpinisti stopili l. 1933. Han-Tengri je v Tienšanu.
CORDILLERA RAURA bo v l. 1965 cilj švicarske ekspedicije, ki jo je organizirala sekcija SAC v Bernu. Ekspedicijo vodi Willy Uttendoppler, v moštvu pa je med drugimi tudi Ernst Schmied. Glavni cilj ekspedicije je 5700 m visoka Santa Rosa. Iz Raure bo šla ekspedicija v Huayhuash, kjer bi rada stopila na 6634 m visoko Yerupajo. Ekspedicija je pri finansiranju povzela Eiselinove metode : Pozdravne karte prodajajo po 5 fr, ki se vplačujejo na poštni čekovni račun. Kdor vplača 10 fr., dobi posnetek ekspedicijskega fotografa Petra Aamona, pri vplačilu pa lahko izrazi željo, kaj naj posnetek predstavlja: goro, deželo ali ljudi.
»Kdor ima veselje z lepimi posnetki in znamkami, naj podpre bernsko ekspedicijo v Ande 1965«, se glasi reklamno geslo za to andinistično podjetje.
V Ande gredo tudi Švicarji iz Solothurna, med njimi tudi Paul Müller, ki ima za seboj severno steno Ušbe, in Dölf Reist, ki je bil na Everestu kot fotograf. Cilj ekspedicije je 6768 m visoki Hauscaran. Tudi ta ekspedicija je odprla poštni čekovni račun za pozdravne kartice, najnižj e vplačilo pa je 14 fr.
ONEČIŠČANJE ZRAKA IN KAJENJE štejejo nekateri zdravniki za enega glavnih vzrokov, da se širi rak na pljučih. Tako beremo v znani »Deutsche medizinische Wochenschrift« (89, 909, 1964) in v »Starke Jugend – Freies Volk« (sept. 1964) v članku dr. G. Schönholzerja, da so posebno cigarete nevarne. V kantonu Clarus so testirali prebivalstvo, predvsem glede na vzroke smrti od l. 1941 do l. 1961. Ugotovili so, da so tu za rakom umirali predvsem možje, ki so bili strastni kadilci, 96% rakastih bolnikov je bilo kadilcev. Ta test je dragocen, ker gre za prebivalce, ki žive v čistem alpskem zraku, dragocen pa tudi zato, ker tu ženske skoraj ne kadijo in jih med bolniki z rakom na pljučih tudi ni. Zanimivo je, da je tudi ta test pokazal na cigareto, čikanje in pipa sta potem testu manj nevarna . Higieniki sklepajo takole: »Kaditi začno fantiči, ker se jim zdi to moško, ženske zaradi elegance, vsi zaradi živcev, zaradi šibke volje in zaradi mode, vsi pa si s tem jemljejo pretežko hipoteko na svoje zdravje.«
WILDER KAISER je bil med obema vojnama med najbolj znanimi plezalskimi področji, pravi pojem plezalskega raja. Kronika nesreč tega alpskega predela je zelo zgovorna, v 100 letih se je tu ubilo 352 alpinistov, 232 jih je omahnilo v skalah, 120 pa umrlo zaradi izčrpanosti, strele, plazu, padajočega kamenja, nekateri so zmrznili, zdrsnili na snegu, nekaj so jih vzele tudi rože itd. Od l. 1851 do l. 1900 se jih je ponesrečilo 14, v naslednjih desetih letih 29, od l. 1911 do l. 1920 kljub vojni 37, v naslednjih dveh desetletjih pa znaša število 131 ponesrečencev, desetletje druge svetovne vojne beleži 49, naslednje 58, v prvih štirih letih sedanjega desetletja pa je znanih 34 smrtnih nesreč v oblasti »Divjega cesarja«.
POLJAKI so bili l. 1964 v Grindelwaldu v campingu in so od tu naredili več pomembnih vzponov. Bilo jih je 26 in to po recipročni pogodbi s CAS na pobudo UIAA. Istočasno je na Poljsko odšlo 26 Ženevčanov, ki so se namestili v »glavnem mestu gora« v Zakopanih. Švicarji so plezali v Rysih, nato pa pluli po Dunajcu in obiskali Krakow. Zamenjavo je organiziral dr. E. Wyss-Dunant in je menda prva te vrste. Obe skupini sta potovali z letalom, Poljaki z Iljušinom. Letos se bo zamenjava ponovila, v Švici bodo gostitelji iz sekcije les Diablerets. Za Poljsko se v Švici že več let močno zanimajo, poročali pa smo že, da so se poljski alpinisti v Centralnih Alpah tako afirmirali, da spadajo danes v elito svetovnega alpinizma.
PLANINSKE KOČE stoje prenizko, pravijo v Švici. Spričo modernega razvoja prometa je večina planinskih koč ob cesti ali lučaj od njih. Večina teh je zdaj tudi premajhna, ker jih je zajel množični turizem. Kam sedaj s planinstvom? Krogi iz CAS pravijo, da bi bilo napak, če bi se zdaj sekcije vrgle na gradnjo bivakov, na vrat na nos. Če se bo CAS res odločil zato, bodo izdelali tipske montažne dele za bivake, ki si jih bodo lahko nabavile sekcije, skupine, pa tudi družbice in jih postavile tam, kjer bo dovolil načrt, kataster. Predpisati bo treba tudi posebne pravilnike za uporabo. Pravijo, da bi bilo napak, če bi bili bivaki samo za posameznike ali za skupinske izlete. Služili naj bi predvsem za to, da bi olajšali določene vzpone, skratka namen bivakov naj bi bil strogo določen, nikakor ne »omnibusen«. Ne bi smeli, biti na razpolago letoviščarjem in izletnikom pa tudi ne klubska soba sekcije. Gotovo je, da je planinskih koč dovolj, s tem pa ni rečeno, da ne bo nastala nobena nova planinska postojanka. Bivaki naj bi bili zato, da bi se Švica prilagodila novim razmeram, nekak nadomestek za improvizirano taborišče na prostem, ki je morda bolj romantično, za zdravje pa nevarnejše . Akcija »Bivak« bo onemogočila še večjo komercializacijo gora in planinstva, zmanjšala bo stroške, ki jih povzročajo velike postojanke.
RAYMOND LAMBERT je gotovo eden od najuglednejših alpinistov, ki so si svoje ime naredili po vojni. Pred kratkim se je vrnil iz Indije, kjer je bil več mesecev gost Himalajskega instituta v Dardžilignu. S Tenzingom je izvršil več vzponov v Sikkimu in Nepalu. Bila sta tudi na 4500 m visokem Dzongiju, kjer se 15 indijskih gornikov pripravlja za vzpon na Everest.
VZHODNONEMŠKI ALPINISTI so bili l. 1964 na Kavkazu. Naredili so v 4 dneh traverzo v Bezengih, ki jo s 5b štejejo za največje dejanje na Kavkazu sploh.
Pri vzponu na Kundjum Miširgi (4550 m) se je smrtno ponesrečil Richter. Reševanje je trajalo 24 ur. Izhodišče za vse vzpone je bil tabor Bezengi v višini 3700 m tako imenovani »Bivak Miširgi«. Poleg traverze so s 5b ocenjene še naslednje ture, ki so jih opravili Nemci. Pik Rustavelli (4703 m), vzhodni vrh Džangi-Tau (5038 m), zapadni vrh iste gore, Katyn-Tau (4935 m), Ljalver (4230 m), južni steber Miširgi (5005 m). Vsi ti vrhovi spadajo v Bezengi — traverzo.
PLEZALSKI TEČAJ PO TELEVIZIJI daje televizija ČSSR, že tretji program na isto temo pa izvaja znani Lothar Brandler (saška smer v Cini) v bavarski televiziji.
TARNSWEG je evropski hladni tečaj — saj tu temperature — 30° C niso redke, zabeležili pa so že tudi —50° C. Kraj leži v Avstriji. Nekoliko vzhodno od njega v višini 1200 m v Spodnji Avstriji pa so pri Lunz am See zabeležili še nižjo temperaturo —60° C. Avstrijci imenujejo to »Eisdoline«. Flora, ki tu raste, je arktičnega značaja. »Dolina« je globoka od 60 do 150 m.
ZA SMUČARJE, ki ne shajajo brez sedežnic, navajajo nekaj nasvetov, ki zdaj utegnejo biti aktualni že tudi pri nas, saj slišimo, kako je bilo treba tu in tam čakati v vrsti, da, celo v »volovski ogradi«. Nekateri od nasvetov so tile: Preden se odpeljete, razgibajte členke s tem, da greste vsaj do »lifta« peš ali pa — še bolje — peš do zgornje postaje. Mislite na dobro vetrovko, saj utegnete čakati na lift dalj, kakor pa bi trajalo, če bi peš ugriznili v breg. Če ne boste imeli vetrovke, pride angina, nahod, stratka vse prej kot rekreacija. Sploh pazite, da se boste prav oblekli. Če vas zebe v noge, gibajte s prsti! Energično, tudi na vlečnici! Če ste utrujeni, lačni, izčrpani, duškajte, duškajte, saj ni, da bi se pri smučanju izgarali. Če boste smučali zbiti, lačni, boste slabo — padali.
Še marsikakšen nasvet bi bil umesten, vendar pri nas za zdaj še ni prehudo. »Sladkosti« civilizacije v gorah nas še čakajo. Petnajst let smo govorili, da je za naš turizem potrebna zimska sezona, zanjo pa mehanizacija vzpona. Zdaj ko se nam je to končno le odprlo, še ne mislimo na slabe strani dobrot, ki nam jih prinaša.
TIBESTI ni med prvimi gorstvi na planetu, je pa skrivnostno višavje sredi Sahare kot nalašč zato, da odžeja hrepenenje mladega človeka po dogodivščinah, po izjemnih okoliščinah. Avstrija, zaradi svoje majhnosti nedvomno najmočnejša dežela v ekspedicionizmu, je tudi sem poslala ekipo štirih mladeničev — kartografirat. Vodil jo je salzburški študent Günter Svoboda, z njim sta bila še dva študenta in mehanik. Med kartografiranjem so zlezli tudi na sedem vrhov. Vračali so se po transsaharski cesti skozi Nigerijo, Alžirijo in Maroko.
HINDUKUŠ PREVRTAN. Septembra 1964 je stekla prva cesta med SZ in Afganistanom preko prelaz Salang, kjer so sovjetski strokovnjaki v šestih letih v višini 3350 m naredili 2500 m dolg predor. Cesta je zavarovana z galerijami iz železobetona, na ducate velikih mostov drži preko hudournikov, na kilometre daleč se raztezajo podporni zidovi. Cesta se bo amortizirala v osmih letih.
OSTENJE BEZENGIJA v Centralnem Kavkazu so poleg Vzhodnih Nemcev preplezali v l. 1964 tudi Čehi in Bolgari. Greben Bezengija je dolg 12 km, ima štiri vrhove nad 500 m in štiri vrhove nad 4000 m. Prvikrat so ga preplezali Avstrijci Frank, Moldan, Poppinger in Scheitelmeister l. 1931. Prva sovjetska ponovitev je posvetila grebenu 16 dni. Nemško-bolgarsko-češka naveza so ga zmogle v 4 dneh in pol, vodila sta Čeha V. Ginzel in M. Matras. Zanimivo je, da je nemški vir zatajil Bolgare in Čehe in da je o tem Evropo informiral dr. A. Černik, agilni planinski publicist v Pragi. Za Bezengi se je zanimal že Mummery, ki je l. 1888 prišel na Dyh-Tau (5198 m).
Čehi izredno naglo krepe svojo alpinistično kulturo. Mnogo prevajaj o pomembnejše zapadne publikacije, med njimi so prevedli Eiselfnovo knjigo »Divji Hindukuš« in »Zmaga na Dhaulagiriju«, ki je izšla l. 1962.
ZLATA PRAVILA je izdal Švicarski urad za preprečevanje nesreč — in to za smučarje:
1. Nikar naravnost iz biroja na sneg, na pisto. Za smučarja je potrebna kondicija, ki je enkraten vzpon ne da;
2. Prilagajaj brzino terenu in okoliščinam. Če vidljivost ni dobra, zaviraj — kakor na cesti;
3. Ožine, podvozi in požled na pistah so nevarne stvari;
4. Na daljših spustih počivaj, seveda zunaj piste;
5. Pešci, psi, sani in otroci, ki ne smučajo, ne smejo na pisto;
6. Voziti skozi zaprta mesta je nevarno za smučarja in za druge ljudi, celo za reševalce. Če je na pisti neka j prepovedano, je treba to resno upoštevati;
7. Nasvete in opozorila reševalne službe in drugih funkcionarjev je treba poslušati;
8. Smučanje naj ostane šport, ne sme se skaziti v organizirano zmešnjavo. Tovarištvo se tudi pri smučanju piše z veliko začetnico.
V zvezi s procesom znanega Willyja Bognerja isti urad opozarja, da pravna varnost na pisti še ni urejena: Če je pista zaprta, ta ukrep nima zakonite sankcije, »tečen« smučar lahko stopi na zaprta tla. Če se potem komu zgodi nesreča, je zaradi opozorila kazensko odgovoren, ne glede na civilno pravne zahtevke. Odgovornost seveda zadene vodnike, smučarske učitelje, vodje tur in družinske očete. Piste se zapirajo po tehtnem preudarku, zato naj smučarji v zapori ne vidijo prekršek zoper »svobodo v gorah, marveč skrb za človeška življenja«.
ORTODOKSNA DELITEV NESREČ na neizogibne in nepotrebne, na subjektivne in objektivne, na take, ki jih povzroči neprevidnost, slaba oprema, in take, ki so neodvisne od alpinista, je po mnenju zdravnika dr. J. Brémonda iz Vésennaza v večini primerih slabo utemeljena, ker je tudi delitev alpinistov na dobre in slabe, previdne in neprevidne problematična, saj so tudi najboljši vodniki včasih neprevidni. V l. 1963 je bilo v Švici 108 smrtnih nesreč v gorah, in 27 težjih poškodb. Vzroki in analiza so bili objavljeni šele februarja 1965!
14 zaradi plazov, 54 pri plezanju, 17 jih je ubilo kamenje, v ledeniških razpokah sta umrla dva, 14 jih je zdrsnilo na snegu, 15 na travi, stezi, drneh, 12 pri solo-vzponih, iskanje rož in kristalov je bilo usodno za 2, izčrpanost 8, 7 je pogrešanih, 3 pa so utonili v gorskih vodah.
Po narodnosti je 70 Švicarjev, 6 Belgijcev, 4 Holandci, 11 Angležev, 6 Francozov, 17 Nemcev, 3 Avstrijci, 1 Amerikanec. Po starosti: 57 jih je bilo starih od 7 do 25 let, 31 od 26 do 45 let, nad 45 let 19, neznane starosti 28.
GASS (Garde aérienne Suisse de sauvetage) je v l. 1963 intervenirala 14-krat pri plazovih, 9-krat pri iskanju, 62- krat pri drugih nesrečah, 70 % s helikopterjem, 26 % z avionom, v 4 % z obema. Zračna pomoč je prenesla še 59 smučarjev, ki niso zajeti v statistiko, v 58 % je letalo startalo iz Siona, v 20 % iz Engadina. GASS je l. 1963 razpolagal s 7 helikopterji, 8 majhnimi letali za ledenike in 6 večjimi. Helikopter si je zaračunava 19 fr. na minuto, avion 2 do 7 fr. na minuto. K temu je treba prišteti še druge stroške. Helikopter stane 150 000 do 300 000 fr.
Helikopter pri vetru 70 do 90 k m veliko tvega, če pristane, pravi pilot H. Geiger. Reševalna služba priporoča, da se alarm pošlje GRS in občinski policiji, tudi za zračno pomoč sta boljša dva telefonska poziva kot eden. Opozarjajo tudi naj zračne pomoči ne kličejo prekmalu, ker so stroški tako visoki. Med najbolj nevarnimi gorami omenjajo Matterhorn, ker gre nanj mnogo začetnikov, ti pa prožijo kamenje kakor koze. Zermattski vodniki zato ne gredo radi na turo, dokler imajo pred seboj brezvodniško skupino.
Za drnast teren priporočajo aluminijaste žabice, med drugim tudi Avčinove, žal zdaj že pod imenom »Salewa, Munchen«.
Poročilo se ustavlja pri gorski bolezni in jo medicinsko označuje kot hipoksijo ali anoksijo (pomanjkanje kisika s posledicami na raznih organih) ter pri šoku in mrazu. Bonatti je zdržal tri bivake pri 20° C brez spalne vreče in ni niti ozebel. Bonatti je en sam, pravi poročilo. Važna je preudarnost, pamet, morala, zaupanje in naglo ukrepanje, kadar gre za kožo.
IZ MT. BLANSKEGA MASIVA so konec l. 1964 prišle naslednje ne več sveže novice: Vzhodni steber v Dent du Requin so 4. avg. 1964 kot prvi preplezali André, Mendola in Bonniot, vsi trije rojaki Georgea Livanosa, iz Marseillea. Steber je visok 550 m, lepa plezarija V. Kdo bi si mislil, da je steber na obisk čakal vse do lani! Tudi v zapadni steni Aiguille de Blaitiere sta poiskala Parat in Seigneur še neprehojeno smer, po težavah V, 7 ur plezanja, 45 klinov. V Grandes Jorasses so v Pointe Walker doslej zabeležili 70 ponovitev: 21 francoskih, 11 švicarskih, 1 francosko-švicarsko, 8 avstrijskih, 6 nemških, 8 italijanskih, 3 britanske, 1 ameriško, 1 poljsko in 1 češko.
V Cardinalu so Javelleova, Madesclaire in Zagdoun kot prvi preplezali južno steno, desno od smeri Allain-Rousseau. Smer je V, ima solidno pečino, rabili so samo 5 klinov in 1 leseno zagozdo. Iz ostalih novic, nabranih po Zapadnih Alpah (Beaufortin, Bornes, Vanoise, Vercors, Ecrins) sklepamo, da je čas reprezentativnih novih smeri kljub naporu, da bi se še vedno kaj pomembnega zgodilo, zares mimo.
Če primerjamo Eiger z Walkerjem, je bil Walker bolj mikaven za naveze, ki iščejo spričevala za elitni razred alpinizma. Eiger je štel proti koncu l. 1964 52 ponovitev. Po nacionalnosti je bilo v Eigerju takole: 15 švicarskih navez, 13 nemških, 13 avstrijskih, dve nemško-avstrijski, 4 francoske , 3 avstrijskošvicarske, 2 angleški, 1 nemško-ameriška, 1 poljska, 1 češka in 1 španska. L. 1964 je bila drugič ponovljena jugovzhodna stena Eigerja, ponovila sta jo Švicarja Schelbert in Steiger, prva pa sta jo l. 1937 preplezala Münchenčana Eidenschink in Moeller.
PIZ BADILE je znan po svojem slovitem razu in po ZSZ steni. Po tej steni sta 9. julija sestopila Francoz G. de Champs in Američan Tajada — Flores. Z vrha do ledenika Trubinasca sta potrebovala 8 in pol ur: 3 raztežaje po 30 m in 15 raztežajev po 60 ur. Kdor se je po vrvi kdaj kaj prida spuščal v globino, bo priznal, da je ta prvenstvena »navzdol« vredna omembe.
SASS MAJOR v Dolomitih ni v prvem planu alpinističnega prometa, ima pa svoje ljubitelje, ki dostojno skrbe za njegovo reputacijo. L. 1964 je zabeležil prvenstveno v jugovzhodni steni, preplezala sta jo Biasin in Scalet v treh dneh. Pri sestopu se je Biasin, dokaj veljaven alpinist, smrtno ponesrečil.
ŠE ENA OD NAJVEČJIH SMERI v Dolomitih je bila storjena od 24. do 29. avgusta 1964 v Marmoladi d’Ombretta. Imenuje se južna direttissima ali »Ideal«. Naredila sta jo Armando Aste in Franco Solina. Visoka je 900 m, porabila sta 154 klinov, 5 zagozd, 14 svedrovcev. V Marmoladi sta Nemka Daisy Voog in Italijan Pellegrinon 8. in 9. avg. 1964 kot druga ponovila smer Conforto, za njima še Belgijec Barbier in Italijan Dal Bianco v 10. urah. Smer postaja klasična, visoka je 800 m. Naredila sta jo l. 1939 Conforto in Bertoldi. Septembra 1959 sta Avstrijca Henger in W. Philipp mislila, da sta jo ponovila. Ker pa sta 350 m stene premagala zunaj smeri, štejejo njun vzpon za samostojno smer.
Južno steno Pala Belluna v skupni Schiara so avg. 1964 preplezali Sonja Livanos, Favard in Marc Vaucher. Visoka je 250 m, porabili so 45 klinov in jo ocenjujejo s — VI.
Nemški plezalec W. Schertle je l. 1964 sam ponovil Tissijevo smer v Tofana di Rozes, v južni steni. Bil je »očaran nad težavami« in je izjavil, da je Tissijeva smer večja od vseh novejših dolomitskih smeri. Take ocene so seveda precej relativne vrednosti.
KAISERGEBIRGE, najslavnejše plezalsko področje Avstrije, vsaj v apnencu, je postavljeno pod zakon o varstvu narave. Postalo je naravni park, čigar površina znaša 10 000 ha. Predpisi, ki ga varujejo, so zelo strogi.
BONNEVAL SUR ARC ni med najbolj znanimi alpskimi središči, poznavalci francoskih Alp pa ga kljub temu dobro poznajo. Za njegovo slavo je poskrbel tudi Pierre Blanc, imeniten gorski vodnik, ki je od l. 1909 do l. 1912 vodil angleške ekspedicije v Himalajo. Zdaj je star 83 let in se ga drži priimek »papež«. Ne zato, ker je Avignon nekoč bil papeško mesto, pač pa — tako je Blanc nedavno izjavil za list »Dauphiné libéré« — zato, ker je pred 50 leti tihotapil ovce iz okolice Verone po skritih alpskih potih v Francijo. Ko ga je radovedni sosed nekoč vprašal, odkod mu toliko ovac, se mu je odrezal: »Iz papeške dežele«.
ČRNI DAN FRANCOSKEGA ALPINIZMA, 7. julij 1964, je v glasilu CAF »La Montagne et Alpinisme« nekaj mesecev po tragičnem dogodku na Aiguille Verte Jean Franco oznanil tole: Do nesreče je prišlo med 10. in 11. uro pod temenom Verte, 50 m pod vrhom. Vse naveze so bile presenečene, kar pomeni, da so že vse premagale težave ture in da so se temu primerno razvrstile, da se skupno povzpno na vrh. Vsi so se borili, da bi se ustavili s cepini in derezami, kar se dobro vidi kakih 30 m, potem pa jih je vrglo v globino. Marsikaj se je potem govorilo, nekaj verjetnega, nekaj čisto izmišljenega. Glede odgovornosti je jasno: Nesrečniki niso naredili nobene taktične ne tehnične napake. Taktični plan in čas je bil odličen. Ob 8.25 so bili že na Pointe de Ségogne. Ob 11.30 so šli že proti vrhu Verte. Vsi so bili enako izurjeni in uhojeni, nobeden ni zaostajal. Ni bilo razloga, da ne bi šli brez posebnih ukrepov proti vrhu. Ali bi torej lahko govorili o prevelikem veselju nad uspehom, ki naj bi motilo pozornost? Ali je kdo od njih opazil nevarnost, pa se zanjo ni menil, da bi dosegli boljši čas? Ali bi lahko pomislili na psihološko napako?
Vsa ta vprašanja direktor chamoniške alpinistične šole Jean Franco odpravlja preprosto s tem, da so bili vsi vodje vzpona močne alpinistične osebnosti.
30-letni Jean-Louis Jond je bil vodja vzpona. Bil je profesor ENSA od l. 1956, dober tehnik v vsakem terenu, smučarski učitelj, gorski vodnik, atlet, dober poznavalec gora, z razvitim čutom odgovornosti in treznim presojanjem, vzgojitelj po naravi: znal je poveljevati, vendar nikdar s trdo roko, vedno vljudno, prepričevalno. Bil je kot poklican za skupinski pouk, novost v pouku ENSA. L. 1964 so mu zaupali A tečaj za vodnike. Radi so ga imeli kolegi in učenci. Skupa j so naredili Grepon, greben Tronchey v Grande s Jorasses, Brenvo, južno steno Aiguille Noire, greben Peuterey. Še tri dni je bilo do teoretičnih izpitov, pojdimo še na Verte. In so šli… Ob 8.30 je Jean Franco dobil z njim radijsko zvezo: »Smo na Pointe de Segogne. Vse je v redu, vse je v redu. Kakšno je vreme tam spodaj? Vse je v redu. Na svidenje še nocoj.«
34-letni Rene Novel je bil odporen, izredno močan, sposoben za vsako preizkušnjo, že legendaren, neverjetno uravnovešen gornik, sijajen smučar in plezalec, deset let profesor ENSA, vedno veder in prijeten, miren, soliden, »zanj ni bilo problemov«, vedno je bil pripravljen storiti vse, kar le človek zmore. Bil je eden najboljših smučarjev, tri leta zaporedoma prvak vodnikov, s časi rekorderjev. Sneg je bil njegov element.
Maurice Simond, sijajen hodec, neverjetne fizične moči, odličen v skali in v ledu, je bil profesor ENSA od l. 1956, predavatelj v vodniških tečajih; bil je izredno odziven, razsoden, brez vsake nečimrnosti, sposoben za vsako turo. Bil je preveč previden, preveč premišljen, da bi bil kaj tvegal. Če bi bil videl nevarnost, bi se bil obrnil.
Charles Bozon, »miljenček Chamonixa«, slava francoskega smučarstva in športa, svetovno znani šampion, francoski prvak v Briangonu l. 1956 in v Morzine l. 1961, na olimpiadi v Cortini l. 1956 takoj za Tonijem Sailerjem, drugi v kombinaciji v Squaw Valleyju 1960 in tretji v slalomu, l. 1962 svetovni prvak. Vse to si je priboril, ni mu padlo v naročje kar tako. Bil je mož volje, napornega izgrajevanja , strme poti do vrhunskih rezultatov, pravi športnik, ki išče popolnosti. Bil je profesor ENSA, ne samo kot smučar, ampak tudi kot plezalec v kopnem in v ledu. Narava ga je obdarovala z mnogimi talenti, bil je morda še boljši alpinist kot smučar, moral bi biti med francoskimi himalaisti. Leta so bila zanj prekratka, da bi dosegel vse, kar je zmogel v največji meri. L. 1963 je z Novelom na ramah rešil iz zapadne stene Blaitiere mladega Škota, ki se je težko ponesrečil: Odšla sta ponj zvečer, v nevihti, bliski so jima kazali pot. Se pred jutrom sta ga prinesla iz stene in mu rešila, težko ranjenemu, življenje. L. 1964 je šel v službo na žičnico Brevent, vendar alpinizma ni opustil. Mesec dni pred nesrečo je v vodniškem tečaju preplezal južni greben Aiguille Noire de Peuterey v enem dnevu. Bil je poln načrtov, poln življenja, obetajoč kot lep poletni dan. Usoda je hotela, da je Charles Bozon svojo zadnjo turo opravil z Jeanom Bouvierom, enim od najboljših francoskih alpinistov. Bil je l. 1955 na Makalu, na Jannu l. 1959 in l. 1962, sijajen tehnik, previden in zagnan obenem, premišljen in podjeten, dober poznavalec snega, vztrajen, pogumen in plemenit.
Vse te karakteristike Jeana Franca so napisane zato, da bi dokazale neoporečnost vodstva tistega šolskega vzpona. Nekam galsko vroče zvene kljub temu prepričevalno in pomirjevalno. Devetero vodniških aspirantov, zrelih mož, se je takemu vodstvu lahko prepustilo. Ne glede na to pa so tudi oni imeli za seboj bogato alpinistično kariero. Nobeden med njimi ne bi šel na to turo za vsako ceno, če bi ugotovil, da preži nevarnost. In vendar, gora je to pot hotela in storila, dobila.
ROBERT PARAGOT spada v tisti vrhunski francoski razred alpinistov, ki so po vojni posegali po najvišjih lovorikah na vseh kontinentih. V sestavku »Izjemne smeri« se vprašuje konec l. 1964, ali so vzponi, kakor je Pointe Walker v Grandes Jorasses, izgubili na vrednosti, t. j. postali lažji ali pa so nekdanji alpinisti pretiravali težave v njih. Takole odgovarja: Ponovitve se ne množe, ker bi bile te smeri lažje kot nekoč. Treba je upoštevati, da število alpinistov stalno narašča (žal to ne velja za našo deželo, kjer že več let upada!), da je možen večji izbor najboljših, da so tu alpinistične šole, v njih boljši kontakt med starejšimi in mlajšimi, duh tekmovanja, ki se goji v šolah, in ne nazadnje boljša oprema in specializiranje plezalcev na skalo in led. Stena, ki zahteva dobro tehniko v kopnem in ledu, je v glavnem obdržala ugled in vrednost npr. Eiger, Walker, sta še vedno krona vseh uspehov. Vendar utegnejo biti težave v Walkerju manjše kot v Druju (JZ), čeprav je Walker višji in je stena severna. Zakaj ? Mladi plezalci zlorabljajo zabijanje klinov. Čim več klinov! S tem si večajo iluzijo varnosti, pa tudi razvrednotijo smer. Po 15 klinov najdemo v poči, kjer so prve naveze zabile kvečjemu tri! In še jih zabijajo vmes! Seveda so temu deloma krivi tudi zimski vzponi. Kaj če bi izbili vse te kline? Ali bi Walker še mikal ?
Znana Vignesova poklina (V) je imela nekoč samo dva klina. Danes je z njimi naježena in jo zmagujejo s stremeni. Alpinizem pa je plemenit šport, ki človeka ne navaja k lagodnosti. Zakaj bi jemali Knublovi poklini v Greponu njeno vrednost z modernimi pripomočki? Napredek mora biti povsod, ne sme pa razveljavljati starih vrednot. Na to bi morale opozarjati alpinistične šole. Če tega ne bodo storile, zakaj jih neki imamo, pravi Paragot. Če bomo našpikali najtežje smeri s klini, jim bomo vzeli njihov smisel. — Paragot najbrž ni pomislil, da do takega razvoja ni moglo priti čez noč. Z jedjo raste apetit! Klin h klinu in iz stene nastane plezalski rekvizit.
100-LETNICA LA BARRE DES ECRINS je potekla v l. 1964, ne da bi jo vsa j omenili. Skupina la Barre des Ecrins naših povojnih alpinističnih odprav ni pritegovala, bila je nekako iz mode, čeprav je v njej in njeni bližini nekaj klasičnih smeri, ki bodo za zmerom ostale vidni spomeniki plezalske zgodovine v Alpah. 20. junija 1864 je na kolodvoru Saint Michel de Maurienne Michel Croz, takrat 34 let stari chamoniški vodnik, pričakal tri znamenite alpiniste: Edwarda Whymperja, Moorea in Walkerja. Slednja sta pripeljala s seboj tudi švicarskega vodnika Christiana Almerja iz Grindelwalda. Oba vodnika in trije Angleži so bili najboljša naveza tistega časa. Bila je preštevilna, vendar takrat še niso prišli do tega, da je plezanje v treh hitrejše, lažje.
E. Whymper je tedaj imel komaj 24 let, bil je atletsko razvit, sijajen hodeč, v enem dnevu je naredil 70 km in to po hribovskih stezah. Njegov oče Josiah je bil graver, najstarejši sin Friderik je postal pisatelj, ostali — bilo jih je deset — pa so se razkropili po svetu kot trgovci, le Edward se je posvetil očetovemu poklicu, čeprav mu ni bil preveč po volji. Londonsko družbo je tedaj pretreslo osvajanje Alp, l. 1857 so ustanovili Alpine Club. L. 1860 je Whymper prvič v Alpah. 20. junija 1864 je bil že petič. Za vsak dan si je naredil natančen načrt, da bi čas čim bolje izrabil. To pot je bila na vrsti la Barre des Ecrins. 21. junija ob 3,55 so odšli in ob 8,45 že prispeli v vznožje Aig d’Arves (Whymper si je čase vselej pedantno zapisal). Sklenili so, da se povzpno na srednjo špico, največjo in najtežjo. Ne tako oba vodnika. Aimer je dejal, da ne poskusi za 1000 frankov, kar je takrat pomenilo že majhno premoženje. Angleži so se vdali in vsi so odšli v kočo la Saussa.
Naslednji dan so odrinili ob 4,15 na col de Martignare, zgrešili cilj, toda od tu je Whymper ugledal la Meije, goro, ki je »vzbujala spoštovanje pri vseh«. Preko la Brèche so se spustili v la Bérarde in 23. junija ob 2,40 zapustili La Grave, preplezali les Enfetchores in prišli na ledenik. Domačini so jih pri tem opazovali. Ob 9 so dosegli škrbino la Meije, s katere so se spustili na bérardsko stran, strašno in divjo jo imenuje Whymper. Sledil je en dan zamude, ker v La Bérarde niso našli nosača po imenu Alexandre Pic. Zaupali so mu brašno, ta pa je našel v njem tisto, kar mu je najbolj prijalo — vino. Whymper se je raztogotil, »naredil sceno«, vsem drugim pa je prišlo prav, saj so se za turo temeljito spočili. Odšli so ob 13,15, da bi bivakirali na ledeniški groblji ledenika Bonne Pierre. Ob zori 25. junija so vstopili v steno pri col des Ecrins in nato zagledali orjaško ledeno severno steno des Ecrins. Zavili so na ledenik Encula, ki je severni del ledenika Blanc in odtod proti grebenu po ozebniku, ki so ga včasih imenovali po Whymperju. Razmeroma lahko so prišli na greben, po njem pa na vrh. Tu pa niso doživljali prave evforije, ker jih je skrbel sestop, na katerem so jih čakale enake težave. Zato so pri sestopu poiskali nek drug ozebnik in po njem nekoliko lažje dosegli ledenik Encula in col des Ecrins, kjer so jih čakale njihove stvari, odložene pred vzponom. Moore in Walker sta hotela spet bivakirati, Whymper in Croz pa sta se bala slabega vremena in sta priganjala v dolino. Vendar jih je ujela noč in tako so v neki votlini vendarle morali pretolči noč, k sreči že ob ognju in ob pripovedovanju dogodivščin z gora, pri čemer se je obnesel najbolj Michel Croz. Naslednji dan so počivali v Valouise po načelu dolce far niente. Prvi vzpon na la Barre des Ecrins je močno odmeval po alpinističnem svetu. Bila je trojna »zmaga«: angleška, švicarska in francoska. Še po sto letih ljudje radi kažejo votlino, kjer je petorica za gore navdušenih mož preživela tisto noč po slovitem vzponu.
KUGY O MATTERHORNU. Starejši planinci, ki so gore bolj podoživljali ob Kugyju, kot je to navada danes, poznajo tisto stran iz knjige »Iz mojega življenja v gorah«. Takole nekako se bere: V večernem soncu je žarela Švica. Whymperjev Matterhorn je gledal sem čez. Vedno znova so ga iskale moje oči. Kaj naj počnemo? Na Matterhorn bomo šli, smo rekli: »Oh, to bo za vas po Monte Rosi iz Macugnage malenkost«, je rekel nekdo. »Nanj grem v lakastih čevljih«, je pripomnil mlad plezalec, ki so mu obetali bleščečo kariero. Na j bi bilo res tako. »Desno roko si dam privezati na pleča in bi plezal na Matterhorn samo z levico«, je dodal drugi. Ko sem jaz prišel z Matterhorna, me je vprašal Gürssfeld, ki je bil tudi tam, kako je kaj bilo.
»Težko«, sem rekel, ne da bi pomišljal.
»Hvala bogu«, je vzkliknil, »končno eden, ki se upa reči, da je Matterhorn težak«.
Res nisem videl niti enega mesta, ki bi mi bil delal težave, pač pa mnoga sijajna, nikakor pa ne »divja« mesta. Kjer so taka, so že tedaj visele žice in vrvi. V tem smislu bi bil lahko rekel »lahko«. Toda s splošnega stališča po mojem Matterhorna ne moremo kvalificirati kot lahko goro.
Matterhorn je privezan lev. Včasih ne preblede samo gorniki, ki se mude v njegovem območju, zatrepečejo tudi doline v njegovem vznožju, če zadoni alarm, da se je stari lev odvezal. Sam sem sodoživljal take dni in noči, videl sem krepke može; kako so se tresli in v nemi molitvi zrli tja gor, kjer so se v neurju na požledenih pečinah v neenakem boju borili ljudje na življenje in smrt, ali pa ko se je orjak v strašni svoji veličini razkazoval, potem ko je zmlel svoje žrtve.
Tak primer se je zgodil dan po našem vzponu. Vreme se je hipoma obrnilo, mečava je zagrnila goro v goste megle, vedeli smo, da zgoraj divja snežni vihar. Več navez je krenilo tja gor, srečali smo jih na Hornliju. Nič se ni vedelo, kaj bo z njimi, ves Zermatt je bil vznemirjen, vse povsod si bral tesnobo na obrazih. V noči po drugem dnevu pa se je razvedelo. Naveza Falkner je že v Zermattu, rešil jo je stari Maquignaz. Takrat sem prvič videl mladostno vitko postavo Daniela Maquignaza. Od naporov skoro strt je stopal pred Falknerjevo mulo. Na Matterhornu pa je ostal mrlič. Megle so se razpodile, gora se je pokazala pošastno bela kakor v novem snegu. S strašno kretnjo je vzdignila svojo žrtev. Gornik, ki ima srečo, da se neke lepe nedelje, ko se vse naokoli iskri srebro in zlato, povzpne na vrh, pač ne bi smel reči, da Matterhorn pozna.
Tako stari Kugy o Matterhornu. Kdor pa gore pozna, ve, da megla in snežni metež tudi srednje visoke gore (od 1200 do 1800 m) spremene v temeljito preizkušnjo moči, znanja, orientacije in živcev nesrečneža, ki ga je ujelo.
O ŽEJI bi vedel povedati vsak planinec nekaj. Ta o oni v stenah, a oni na brezvodnih poteh po grušču in drneh, da o oni izven kategorije — v kočah molčimo. Za to slednjo gotovo ne drže napotki, kako se ubranimo prehudi žeji pod ena in dve. So pa naslednji: Nikar se ne nacejaj kar naprej, to ti samo veča žejo in pospešuje znojenje; bodi previden pri gorskih vodicah, ki so vse ledenomrzle, pij počasi ali samo operi usta; mleko uživaj zmerno, sicer te bo, posebno na plezalnih turah, rado preveč gnalo; za odžejanje so najboljše kisle stvari, citrona, grapefruit; po velikih naporih pij raje po malem, ne cel polič na dušek; žvečilni gumi, suho sadje draži slino in duši občutek žeje in prisili, da so usta zaprta, ustna koža se ne suši, mrzli zrak nas ne ogroža z angino; če koče ni blizu, se nikar ne zatekaj k snegu in ledu. Snežna voda ne vsebuje mineralov, zato je za želodec škodljiva in nas še bolj žeja; zvečer po naporni turi, na kateri si se močno potil, pojej dve žlici soli. Pomanjkanje soli v telesu je glavni vzrok žeje.
WETTERHORN POZIMI je pravzaprav že majhna stvar spričo vidnih prizadevanj, da bi sodobni alpinizem krenil iz zagate, v kateri se počuti, n a neizčrpni teren zimskih vzponov. 3708 m visoki Wetterhorn pa je kljub temu zadržal v steni tri nemške alpiniste Lindenlauba, Schreiberja in Damona — za zmerom. 27. februarja 1965 so vstopili, 28. februarja so jih opazovali že v vrhnjem delu severne stene, nato pa so plezalci izginili in jih kljub iskanju niso mogli najti.
POVIŠANJE ČLANARINE je problem v DAV. Predsednik Bombard ima namen s članarino sanirati finančne primanjkljaj e in zbrati investicijska sredstva za sanacijo koč in novogradnje. Zanimivo je, da se tudi v Nemčiji pritožujejo nad gostilniškim značajem že obstoječih koč (medtem ko v Švici trdijo, da tega pojava še ni), da je v njih več pensionskih gostov kot prehodnih planincev. Ni čudnega, če taki letoviščarji v planinskih kočah zvečer terjajo letoviščarsko zabavo, tudi jazz, twist i. p.
KAISERPAPEZ je bil vzdevek Franza Nieberla, ki je letos februarja v Kufsteinu praznoval svoj devetdeseti rojstni dan. Vzdevek hoče povedati, da se je Nieberl kot planinec posvetil predvsem skupini Wilder Kaiser in si kot njegov poznavalec pridobil skoro legendaren sloves. 25 let je vodil sekcijo DuOAV v Kufsteinu, napisal knjigi »Erlebtes und Erdachtes« in »Das Klettern im Fels«, ki je l. 1960 doživela drugo izdajo in je gotovo eden od najbolj pretehtanih alpinističnih učbenikov. Poleg tega je bil velik lovec in zbiralec žuželk, spoznal je torej svet v velikem in v malem.
