Razgled po svetu 8/1964

Tine Orel

RESOLUCIJO O EIGERJU bi lahko imenovali poročilo sekcije SAC Ratia, ki je izšlo po občnem zboru te sekcije v januarju 1964.
Takole pravi: Zgodovina vzponov te gore je zaradi številnih zimskih in letnih vzponov zaključena. Podobno se je izrazil tudi tisk in zato smemo reči, da je v interesu zdravega razvoja planinstva, če smo zoper nadaljnji razvoj v severni steni Eigerja. Z velikim začudenjem smo ugotovili, da so nedavni poizkusa vzpona v direktni vpadnici Eigerja januarja 1964 časniki ponovno izrabili za senzacijo. Nesmiselni poizkus je prenašala tudi švicarska televizija, kar nam je še bolj nerazumljivo. Zavestno razločujemo alpiniste, ki plezajo Eiger sami, od tistih, ki prihajajo v to steno zaradi senzacije. V planinskih krogih obžalujemo, če obravnava tisk alpinizem kot tekmovalni šport. Nedvomno je tisk sokriv, če je v sodobnem alpinizmu toliko izrastkov napihnjene publicitete.
Skupščina sekcije Ratia poziva tisk, radio in televizijo, naj se v bodoče zdrži poročanja o vzponih, kjer gre samo za senzacijo. Prepričani smo, da bo cirkus, kakršnega zganjajo okoli Eigerja, takoj pominul, če v tisku o njem ne bo izšla nobena notica. S tem pozivom nimamo nič proti modernemu plezalstvu in zastopnikom ekstremizma, odklanjamo le vzpone, ki se preveč publicirajo in privabljajo senzacij željno publiko. — Resolucija po svoji logiki ni ravno na višku, verjetno pa bo ostala tudi brez vsakega uspeha. Kvečjemu — prilila bo olja na ogenj, tek raste z jedjo tudi pri senzacijah in tistih, ki od njih žive, in to dobro žive.

LEDENIKI tudi v Avstriji pojemajo. Opazujejo 80 ledenikov, ki so se povprečno skrajšali v l. 1963 za 30 m, v Oetztalskih Alpah se je Gepatschferner umaknil za 52 m, Viltragenkees v Venedigerju celo za 100 m. Pasterzo je v l. 1962/63 vzelo manj kot leto poprej, pač pa je bil tok ledenika nekaj večji.

VERTIKALNA PROMETNA MREŽA v Avstriji se še vedno gosti, čeprav ima teh naprav Avstrija več kot druge alpske države. Alpe vedno bolj omrežuje žica. V Švici so sicer dosegli ustavitev novih gradenj, verjetno pa bo napredek v Avstriji vzbudil nove apetite v Švici, Franciji in Italiji in tako lahko pričakujemo nov porast naprav turistične industrije v prihodnjih letih. V Avstriji imajo po stanju z dne 1. 1. 1964 1010 najrazličnejših žičnic, med temi 67 velikih nihalnih, 154 sedežnic, 760 vlečnic itd. Od tega jih ima Vorarlberg 126, Tirolska pa 347. Celo vrsto jih še grade ali pa so v načrtih.

S SMUČMI NA SEVERNI TEČAJ je drzno podjetje čeprav bodo imeli mladi Norvežani ves čas tudi letalsko pomoč. V akciji je 11 smučarjev: 23 letni Rjorn Staib, ki je l. 1962 z Biornom Reese s smučmi prečil Grenlandijo v 32 dneh, njegov 21-letni brat Terje Staib, 19-letni Peer Johnson in drugi. Z letalom so prileteli z Norveške v Thule na zapadni obali Gronlandije, odtod pa na otok Ward-Hund v Severni Kanadi. Tu so v baraki kanadske meteorološke službe vzpostavili radio-službo, ki bo vzdrževala zveze z ameriškimi, kanadskimi in sovjetskimi meteorološkimi postajami v polarnem področju. Polarni ekspert Einar Pedersen bo skrbel za letalsko aprovizacijo ekipe. Delala bo torej v drugačnih razmerah kakor Pearyjeva l. 1908/09, ki je iz Grant-Landa prodrla v bližino severnega tečaja. Smučarji bodo od Grant-Landa imeli 1300 km do severnega tečaja, nato pa 1200 km do Sovaja zemlje ali do Svalbarda. Obetajo si dragocene izsledke. Morda prav zato Norvežanom brez pridržkov pomagajo ZDA, Kanada in SZ.

KILIMANDŽARO (6010 m) menda res ni zahteven vršac. Februarja 1964 je stopil nanjo 77-letni Fernand Weissenbach, član švicarske ekspedicije iz Friburga. Vzpon na vrh Kilimandžara jih je pomudil komaj tri tedne iz Friburga tja in nazaj. Ekspedicijo je vodil Hans Schmid, fotograf in mladinski vodja sekcije Moleson CAS.

VODA JE KRI za gorato deželo, vzemite goram vode, vzeli ste jim kri, s to parolo se bori švicarska komisija za varstvo alpskega sveta zoper gradnjo hidrocentral v svetu ki je za turistično eksploatacijo primeren, tako npr. zelo projektirani »HE Oberland«. Kjer velika akumulacijska jezera in daljnosežne dovodne naprave zajamejo tekoče gorske vode. tam izgubi gorski svet svoje živo lice. Za HE Oberland se najbolj zanima mesto in dežela Bern, češ da bi ta hidrocentrala pomenila zadnjo gradnjo pred prehodom na termično pridobivanje energije in bi pokrila potrebe po toku v najbolj kritičnem času dneva in leta Zbrala bi na najboljši, najkoristnejši način vode iz dolin Adelbodner, Kander, Kien in Lauterbrunnen. Tem utemeljitvam se upirajo deželna zveza za ohranitev voda, zveza občin, korporacij in privatnikov itd. in trdijo, da bi poleg idealnih izgub, ki bi jih pokrajina utrpela, prišlo do cele vrste materialnih škod. Imenovali so komisijo, ki je začetek gradnje odložila, ne pa še preprečila. Navajamo to zaradi naših načrtov za HE Trnovo v Gornji Soški dolini pod Bovcem. Planinska zveza Slovenije se je izrekla zoper gradnjo Tudi Turistična zveza Slovenije je zavzela do HE Trnovo negativno stališče. Spričo majhnega kosa alpskega sveta, ki nam je na razpolago, moramo biti pri njega eksploataciji toliko bolj previdni, občutljivi m obzirni.

BORIS PORŠNEV je sovjetski antropolog, ki je v »Moscow-News« objavil poročilo o legendarnem jetiju, snežnem človeku, napisal pa je o tem pojavu tudi knjigo. Trdi, da gre za še obstoječo vrsto neandertalskega človeka. Pri tem se je zanesel predvsem na pričevanje sedaj upokojenega generalmajorja M. S. Topilskega. ki je pred 40 leti v boju proti banditom v Centralni Aziji naletel na mrtvega jetija Topilski pravi: Mislili smo, da gre za opico, vendar to ni mogoče, saj v Pamiru ni opic.

KABRU IV je 7353 m visok vrh v skupini Kangčendzonge, cilj nemške himalajske ekspedicije v l. 1964. Če se Kabru IV upre je v bližini še prost Talung Peak (7349 m). Ekspedicijo vodi dr. R. Hechtel, 50 let star, ostali člani, manj znane osebnosti, so stan od 24 do 36 let. Ekspedicijo so financirali DAV, OAV, sekcija Bavarska. Ludwigsburg, OAV sekcija Krems, OAK (Reichenstein), poleg teh se industrijska družba Metali.

CEDRE, visoke do 40 m, tvorijo na Atlasu do 100 000 ha gozdov. Do svojega 80. leta rastejo v višino, nato pa se samo še debelijo tako da v 300 letih deblo doseže do 5 m obsega, pa tudi do 8 in 10 m, slednje so seveda se starejše. Cedre rastejo na Atlasu do nadmorske višine 1900-2000 m. V tej višini cedra degenerira v trdem boju za obstanek, tudi tu stoji mrtva straža viharnikov.

OD RIMSKE CESTE DO MODERNEGA PREDORA — je živ pomnik prelaz Velikega Sv. Bernarda, kjer so maja 1964 odprli enega najmodernejših cestnih objektov v Evropi zato, da bi bil prelaz prehoden tudi vso zimo. Predor veže italijansko Aosto s švicarskim Wallisom. Cestišče v predoru je 7,5 m široko ima osem dodatnih izogibališč, na vsakih 48 m specialne prostore za rešilni material, hidrante in telefon. Vse je opremljeno s svetlobnimi signali. Dolžina predora je 5,8 km, ventilacija je dovršena. Prehodne takse znašajo od 4 do 80 šv. fr. Dve dovozni cestišči sta dolgi 16 km, 11 km od teh je v galerijah. Vendar dovoz še ni do kraja urejen, na obeh straneh širijo cestišče, odstranjujejo prehude ovinke in izboljšujejo preglednost. Veliki Sv. Bernard je bil že v zimskih časih znan alpski prelaz. Kraj Martigny se je takrat imenoval Octodurus. Ime tega dela Alp je se latinsko, ohranjeni so ostanki svetišča boga »Jupiter Poeninus«. V hospicu na Vel. Sv. Bernardu je muzej, ki kaže spomenike iz rimske dobe: rimsko posodo, svetilke, posvetilno ploščo Peninskemu Jupitru idr. V 11. st. je sv. Bernard ustanovil hospic, ki so ga prizidavali in dozidavali še v 13.. 15.. 17 in 19. st. Sprva je služil kot trdnjava zoper Saracene. Napoleon je prelaz prekoračil s celo vojsko pozimi in dal narediti cesto, katere ostanki so vidni še danes, vidna pa je še tudi rimska cesta. Ohranjen je tudi »Bivouac Napoleon«, mesto nad Bourg St. Pierre, kjer ie imel glavni stan Napoleon. Dosedanja prelazna cesta je bila zgrajena pred l. 1900.

LIZUM. do l. 1964 neznano ime, je danes znano deset in desettisočem, ki so obiskali zimsko olimpiado v Innsbrucku ali pa ji sledili po modernih obveščevalnih sredstvih Lizum je staro človeško selišče, ki dokazuje to ne samo z izkopaninami, ampak tudi s svojimi poimenovanji. Lizum pomeni v retoromanščini »prostor za živino«. Koren liz — pomeni gorski potok, sorodno je lut —, kar pomeni blato, močvirje. Beseda priča, da so keltska, ilirska, retska in retoromanska ljudstva v Alpah imela svoje planšarije, iskala pa so seveda tudi rude in jih predelovala. Planšarstvo je izpričano z največjim nahajališčem prednemških poimenovanj, pravi prof. dr. Finsterwalder. Razumeti ta poimenovanja pomeni globlje prodreti v bistvo gorskega sveta, v njegovo kulturo in v človeško kulturo sploh.

URGEND je ime markantnemu sedemtisočaku, ki je nanj stopila prva švicarska ekspediciji v Hindukuš l. 1963. Vodja ekspedicije Max Eiselin je o tem napisal knjigo »Divji Hindukuš«. Iz Eiselinove knjige je razviden tudi ugled, ki so si ga pridobili v Hindukušu in v svetovnih alpinističnih krogih zadnja leta Poljaki. Gore centralne Azije so »mirni tečaj«, sredi priznanih in nepriznanih državnih meja, ki tečejo tod ali blizu tod. pravi Eiselin, ki se spominja počitka na vrhu Urgenda (7038 m).

KAISERGEBIRGE je tirolska deželna vlada proglasila za narodni park že pred enim letom. Nameščene so opozorilne table, zaščitni ukrepi se uveljavljajo. Vključeno je tudi jezero Hintersteiner See in dolina Kaiserbach, ki sta bili posebno ogroženi, škoda pa je, da je ostala zunaj meje Ackerlhiitte. Uprla se je občina in privatnik. Celotna površina narodnega parka znaša 10 200 ha (za primero: 20 krat več kot predvojni okrešeljski narodni park pri nas!), prepovedano je trganje, izkopavanje ali poškodovanje zaščitenih rastlin, od nezaščitenih pa sme obiskovalec odtrgati le šopek; prepovedano hoditi stran od cest, steza in potov, če je nevarnost, da se s tem sproži kamenje ali poškodujejo kulture, prepovedano je kričanje, transistorji, campiranje, odmetavanje smeti, vznemirjanje divjačine. Natanko je določeno, do kam smejo avtomobili in motorji (razen v primeru nesreče ali preskrbe koč) Posebna skupina prepovedi se nanaša na spreminjanje lica narave zaradi eksploatacije Vsaka gradnja gre skozi sito in rešeto oblasti in ustanov, ki skrbe za varstvo narave Žal je za Kaisergebirge ta zaščitni ukrep prišel kasno če ne prekasno, saj so določena dela taka, da jih ta ukrep ni mogel več zavreti. Že v prvi polovici leta po razglasitvi za narodni park so izdali vrsto dovoljenj: za kamnolom, za sedežnico, za daljnovod, za pisto. In še preže želje po izjemi. O. E. Meyer je že l. 1932 udaril plat zvona za ohranitev Kaisergebirge (Das Erlebnis des Hochgebirges).
V Molltalu je problem varstva narave predvsem v tem, ker je od l. 1956 nova cesta pritegnila celo vrsto ljudi, ki so ob njej zgradili take ali drugačne turistične objekte. To je sicer naravno, vendar tudi varstvo narave, da je treba tudi v to vpeljati določen red in postaviti meje. Čemu bi izdajali stavbna dovoljenja vsakomur, ki bi si rad s par posteljami v sezoni pomagal do postranskega zaslužka? Drug problem je v arhitekturi večjih zgradb, ki so povečini umerjene konfekcijsko, kič, ki ga je povsod preveč. Koroški turistični organi so lani zato izdali brošuro »Koroško gostišče«, ki naj bi izboljšala okus investitorjev, pokrajini pa ohranila njen genius tudi v modernih objektih. Nadaljnji problem pri naših sosedih je omejevanje hrupa na vasi, hrupa, ki ga ne povzročajo samo avtomobilisti, ampak tudi mehanizirano kmetijstvo, poleg tega pa razni industrijski viri glasbe.

YOSEMITE (izg. Josemiti) je dolina v Sierri Nevadi, kjer se je v resnici zgostila senzacionalna prirodna lepota. 400 m visok slap mogočni El Capitan, ena od največjih pečin na svetu, kontrasti gozdov in pustot, vse to je samo tu in nikjer drugod. Dolina je dolga 11 km, široka 1,5 km in je le majhen del narodnega parka, ki vsebuje tudi ledenike Sierre Nevade, rodovitne visoke planote z razvodjem med reko Merced in Toulumne in masiv Mt. Lytell, ki se dviguje nad 4000 m. Tu so veliki gozdovi sekvoj Mariposa, Merced in Toulumne, z drevesi starimi 300 let premera 10 m, višina 100 m ni redka. Prvi’ belec je bil tu l. 1833 in sicer kapetan J R Walker, javnost pa je Yosemite spoznala 20 let kasneje, ko je sem prodrl s svojim batafonom major J. D. Savage. Indijanci so povedali, da Yosemite pomeni »grizli« in da se je tako imenovalo indijansko pleme (Yosem-i-ty). Dve leti kasneje je za vojsko prišel raziskovalec J. M. Hutching. L. 1874 so naredili cesto, 30 let kasneje pa železnico. L. 1885 je bilo tu 3000 turistov, l. 1915 že 30 000, zdaj pa obišče dolino letno preko 700 000 obiskovalcev. Zdaj je dolina Yosemiti — odprta: moderne avtoceste, počivališča, hoteli, športne naprave, vsega tega je dosti.

ZA ŠTUDIJ HINDUKUŠA je dragocena OAZ 1334, spomladanska številka 1964. Dr. R. Pischinger iz Graza je tu priobčil pregleden in dobro s slikami in zemljevidi ponazorjen članek »Alpinistični cilji v Hindukušu«. Avtor je bil 21. avgusta 1963 na vrhu Noshaqa (7492 m) kot član štajerske ekspedicije v Hindukuš in je svoj članek naslonil na obstoječo literaturo in zapiske drugih ekspedicij, ki jih je bilo zadnja leta precej. V isti številki pa je prispeval tudi Diemberger zelo informativen članek o Hindukušu. — Omembe vreden je Šumljakov zapisek o slovenski ekspediciji v Kavkaz.

TENZING NORKAY je bil povabljen tudi v SZ, obiskal tam mnogo mesta, bil tudi na Elbrusu (5629 m), kjer so ob tej priložnosti zasadili nepalsko, indijsko in sovjetsko zastavo. V Moskvi je dobil medaljo za izredne športne zasluge, odlikovanje, ki ga nosijo tudi prvi astronavti in atleta Brumel in Vlasov. Pri slovesu je Tenzing dejal, da bo najmlajšo hčerko dal študirat v Moskvo. »Odločil sem se za to, ko sem obiskal moskovsko univerzo.«

GOSPO IZ SPIGOLO GIALLO so imenovali Mary Varale, pred drugo svetovno vojno eno najvidnejših plezalk v Evropi. Konec decembra 1963 je ta žena umrla v Bordigheri po dolgi bolezni. L. 1933 je z Emiliem Comicijem in Renatom Zanuttijem preplezala Spigolo Giallo v Mali Cini, še danes krepko šestico. Comici je priznal, da ju je ves čas moralno podpirala in pregovorila, da niso sestopili. L. 1934 je z Andrichem in Bianchetom preplezala direktno jugozapadno steno Cimone della Pala, tudi VI. Preplezala je dolgo vrsto težkih smeri v Dolomitih, Orstlerju in Bergellu. Ricardo Cassin je prvo od svojih 80 prvenstvenih smeri plezal z Mary Varale — vzhodno steno Punta Angelina julija 1931. Rodila se je v Marseilleu, njen mož Varale je bil žurnalist in pisatelj.

6000 SOVJETSKIH MLADIH LJUDI je v l. 1963 doseglo normo za značko »alpinist SZ«. 925 alpinistov je plezalo najtežje smeri (5 A, B), našteli so čez 20 000 vzponov na najrazličnejše vrhove na Kavkazu. Pri tem pa sezona niti ni bila ugodna, bilo je vroče poletje, zraven pa je močno snežilo, zapadni Kavkaz pa je doživel hud potres, ki je nekaterim stenam precej spremenil podobo. V Kavkazu, TienŠanu, Altaju in Pamiru je delovalo 19 alpinističnih taborov, bilo je tudi več alpiniad. Ukrajinska naveza pod vodstvom Kustovskega je splezala novo smer v zapadni steni Ušbe (4710 m). Šest dni so rabili za ključno mesto, 600 m visoko navpično steno. S seboj so imeli 350 klinov, stremena, 80 specialnih klinov, mreže za netopirske bivake, skratka akrobatsko plezanje in superdirettisime so se začele tudi na Vzhodu. Studenin je svojo navezo pripeljal na Pik Kirgistan (4840 m) po severni steni, Tien-Šan pozna torej že pristope po težjih smereh, vrhovi so že odkriti. Na Pik Engels (6510 m) v Pamiru je Nekrasov pristopil po jugovzhodnem grebenu. Tudi pri tem vzponu so sovjetski plezalci uporabljali kline in stremena. Kirgiški plezalci pod vodstvom N. Freifelda so se povzpeli na vrh Kysyl-Agyn (6679 m) v skupini Transalai.

TURISTIČNI CENTER NA KAVKAZU se hitro gradi, poročajo tudi letos sovjetski časniki: Žičnica na Čeget (2800 m) je, sodeč po poročilih, stekla, hotel Itkol s 320 posteljami je skoro dograjen. Na Asauu grade še en hotel s 400 posteljami. V l. 1964 bo po planu stekla prva etapa žičnice na Elbrus, dolga bo 1735 m in bo prišla do postaje Starij krugozor. Časnikar Navosov v »Pravdi« pa se pritožuje, da se te stvari ne delajo po planu, da ni pravočasnih dobav in da bi moral center čimprej začeti delati že zaradi tega, da se sovjetskim smučarjem omogoči celoletno smučanje.

S SMUČMI NA ČO-OJU (8189 m) so se odpravili Nemci Rott, Huber, Stammberger, Gschwendtner, in dr. Thurmayr. Ekspedicija naj bi s tem uvedla smučanje tudi v Himalajo. Na Čo-Oju je 19. okt. 1954 stopil dr. Herbert Tichy s Seppom Jochlerjem in Pasang Davo Lamo, l. 1958 pa sta prišla na vrh Pasang Dava Lama in Sonam Gyaltsen. Tichy je izjavil, da je možno s smučmi priti na Čo-Oju ob lepem vremenu in dobrih snežnih razmerah. V višini 6600—7000 je treba smuči sneti, toda kaj takega se primeri tudi v nižjih alpskih predelih. Ekspedicijo je seveda podprla smuška industrija s 5000 DM, DAV 5000 DM. Dovoljenje za ekspedicijo je stalo 4800 indijskih rupij (= 2530 DM). Marca je bila ekspedicija s pratežem 1250 kg (23 zabojev) v Bombayu. Pristop do Čo-Oju so preračunali na 30 dni, ravnajo se torej po pravilih počasne adaptacije, ki se je doslej še najbolj izkazala. Morda to potrjujejo tudi gorjanski pozdravi v Afganistanu in Tibetu. Afganski hribovci se poslavljajo z: MandanaBaši!, kar pomeni: Nikar se ne trudi preveč! Tibetanci se srečujejo z ogovorom: Kalepe a!, kar pomeni: Ne hiti preveč!

PREPOVEDAN VRH je od letos naprej tudi v Nepalu. Nepalska vlada se je odločila, da ne bo nikomur dovolila priti na Macha puchare (6997m), o katerem smo že poročali, da je hotel priti nanj l. 1957 Wilfried Noyce, pa je moral odnehati 40 do 50 m pod vrhom. Z Noyceom sta bila Cox in Roberts. Mačapačare imenujejo Matterhorn Himalaje. Ime pomeni »ribji rep«.

ZIMA 1963/64 je bila precej različna od lanske. Pravijo, da je bila v tem stoletju najmanj snežna, vreme je bilo lepo in stanovitno, zato so prišli na svoj račun alpinisti. Seveda so v severnih stenah našli dovolj snega in dovolj zimskih ovir. Preplezali so severno steno Dom de Miage (Curral, Favray, Fisseau in Morand), prvič pozimi, Lenoir in Santi sta zimski vzpon takoj ponovila. Simon je sam preplezal 29. januarja 1964 Aig. de Bionnassay. Friedli in Heynen sta v Mt. Blancu 24. do 26. julija 1963 izvedla deveti vzpon preko Aig Noire in Blanche de Peuterey. Oba Švicarja sta izjavila, da je ta vzpon enako vreden Eigerju in Walkerju. Zanimivo je, da Francozi in Italijani še niso načenjali tega vzpona z južnega gx-ebena Aig. Noire. 31. decembra 1963 sta Castellano in Mosca preplezala severno steno Tour Ronde, Desmaison, Giovanni in Mazeaud pa isti dan jugozahodno poč v Aig. du Midi. Visoka je 150 m, najtežji detajl v Aig. du Midi, ves čas tehnično plezanje. Mossazova in Seigneur sta opravila prvenstveni vzpon po severnem stebru Aig. du Midi, IV, V. Toda to je bilo 31. avg. Blizu tam pa so kot prvi pozimi plezali prvenstveno smer Stagni, Martin in Wohlschlag 21. in 22. januarja.

AMERIKANCI so se takorekoč potihoma pririnili prav na čelo svetovnega alpinizma. Plezalci iz Yosemita so najboljši tehničarji v granitu in so to dokazali tudi v Alpah. Ponovili so zapadno steno Aig. de Blaitiere, zapadno steno Druja, Walker, steber Freney, vzhodno steno Grand Capucina, zapadno steno Aig. Noire. Njihovo prečenje Everesta, neštete ponovitve v Alpah, prvenstvene v Mt. Blancu, med katerimi je južna stena Aig. du Fou, dolomitsko eksponirana, tehnično najtežja v skupini Mt. Blanca, več let zaman oprezovana od evropskih plezalcev, vse to je dovolj za dogodek št. 1 l. 1963: Amerikanci v Alpah v prvem rangu.

JOHN HARLIN IN MAURICE HORN sta 30. in 31. dec. 1963 poskusila preplezati zapadno steno Aig. de Blaitiere. Vendar sta prišla samo do polovice v tako im. britanski smeri. 19. in 21. jan. 1964 sta smer preplezala vodnika Audibert in Martinetti. Komentarji pravijo, da sta imela smolo, ker nista našla v smeri klinov in zagozd od prejšnjih poskusov.
Prvič pozimi so bile preplezane tudi Aig. de Chamonix (Mollier in Payot) od Aig. du Midi do Aig. de Blaitiere. Prečenje je trajalo tri dni.
Zappelli in Pellin iz Courmayeurja sta prvo zimsko zabeležila v Aig. du Geant, brata Allier pa v zapadni steni Grandes Jorasses. Iz zavetišča Torino sta prečila ves greben Rochefort kot druga pozimi, premagala požled do Pointe Young in nato v dobrih razmerah prišla na Pointe Whymper, težke pa sta spet imela do Walkerja. Po dveh dneh sta ob 23. prišla do koče Grandes Jorasses. Po ozebniku Couturier sta prvič pozimi prišla na Aig. Verte 26. in 27. jan. 1964.
Italijana Bertotto in Bonni, Desmaison in Payot pa po Nant Blanc 4. in 6. febr. Slednja sta se ves čas borila v požledu in strupenim vetrom. Audibert in Jaccoux sta v prvenstvenem vzponu dosegla Aig. Verte 9. do 11. jan. preko grebena Grands Montets.
Vodniki Devouassoux, Masino in Payot so dan poprej v prvenstvenem vzponu plezali severno steno Aig. du Dru. Res ugodna zima!
Vrsta prvenstvenih zimskih pa še ni končana: V seznamu pretekle zime so zimski prvenstveni vzponi na Aig. du Chardonnet po severni steni, južni steni Aig. du Pouce, direktni južni steni Grand Pic de la Meije, severni steni Ailefroide centrale, južni steni Ailefroide Occidentale, Albertinijeva smer v Dent d’Herens (Jean Bich in Pession).
Zgoraj omenjeni Amerikanec John Harlin je s Švicarjem Eppom 26. jan. ponovil kot drugi severno steno Moncha. Isti je sodeloval 22. do 25. febr. 1964 z Italijani v Eigerju. Bivakirali so 22. febr. v višini 2700 m, preplezali steno pred prvim snežiščem in prvo snežišče, 23. in 24. febr. ter obakrat bivakirali na višini 2700 m. 25. febr. so se umaknili zaradi vremena. Bili so zraven še Menegus, Piussi in Sorgato.

LIONEL TERRAY je postal oficir legije časti z utemeljitvijo, da je na vse strani sveta ponesel slavo francoskega alpinizma. Maurice Herzog mu je 28. febr. priredil intimen sprejem in mu izročil odlikovanje, pri nagovoru pa državni sekretar za mladino in šport ni pozabil omeniti, da je bil Terray tovariš v njegovi veliki avanturi na Annapurni. Odlikovan je bil tudi Jean Montel z zlato medaljo CAF, vodja tretje francoske ekspedicije v Himalajo (Nanda Devi).

SMUČANJE V MAROKU ima že lepo tradicijo. 100 km južno od Marakeša imajo smučarko torišče Oukalmeden, od tu pa gre v višino 3250 m na Jbel Oukalmeden žičnica z višinsko razliko 650 m. Z vrha je lep pogled na ves visoki Atlas.

PIZ PALU je bil 11. in 12. aprila 1964 cilj brigadirjev, ki so 3. marca 1939, torej pozimi s polno bojno opremo s smučmi prišli na ta lepi vrh. Za 25-letnico vzpona se je pod vodstvom majorja Golaya zbralo 31 veteranov, najstarejši med njimi 67 let star. Startali so iz koče Diavolezza, nazaj grede pa so v lepem spustu dosegli Morteratsch. S seboj so imeli tudi kurata, ki jim je na vrhu pridigal, bil pa je tudi eden od veteranov alpinov iz leta 1939.

ZIMSKO VESELJE NA PECI, pišejo v glasilu OAV marca 1964. »Petzen« v sončni južni deželi Koroški, pravijo, ima zelo ugodne snežne razmere in ima mnoge obiskovalce. Cesta pripelje do višine 1700 m, od tu dalje pa žičnice na 2000 m. Pri roki so tudi gostinski objekti s centralno kurjavo.

NAJVEČJI SMUČARSKI MUZEJ imajo v Münchnu in ga je organizirala trgovska športna hiša Schuster. C. J. Luther pravi, da je boljši kot norveški. Tu so najstarejše laponske smuči in vse vezi, stremena od Zdarskega do modernih na kovinskih in plastičnih smučeh. Mnogo je v muzeju Schuster ostankov iz nekdanjega planinskega muzeja DAV, ki je bil med vojno porušen.