Tine Orel
MADAME PAUL RAMBERT je umrla v Lausannu konec l. 1963 v starosti 85 let. Ta znana švicarska slikarica in alpinistka je bila rojena Piccardova, sestra slavnih fizikov Jeana in Avgusta. Bila je skoro na vseh vrhovih švicarskih Alp, znana je bila kot izredna poznavalka flore in favne, kot slikarica je bila močna v akvarelu, slikala pa je predvsem gorsko pokrajino in rože. Imenovali so jo »Madame de Praz de Fort«, po kraju, kjer je imela svoj družinski weekend. Tu je bilo zbirališče znamenitih ljubiteljev, prirodoslovcev in umetnikov.
ALBERT NYFELER je konec l. 1963 razstavljal v baselskem kazinu svoje slike, v katerih je skozi vse svoje dolgo življenje upodabljal Alpe. Ob njegovi osemdesetletnici ugotavljajo švicarski umetnostni kritiki, da se je stari slikar uspešno ubranil vplivu modernih smeri in ostal zvest svojim vedrim barvam, s katerimi je pričaral lepoto gora in življenje gorskega kmeta.
IMSENG IZ BRIGA, eden najbolj znanih švicarskih vodnikov, je lani izpolnil 70 let, še vedno aktiven. Bil je na 2000 vrhovih, kot prvi pa je prelezel južno steno Nesthorna, vzhodno steno Rimpfischorna, vzhodno steno Doma in prečil 13 Fusshorner. Od l. 1935 je bil organizator smučarskih tednov »Od Mont Blanca do Simplona in Grimsela.«
STOP bi morala ukazati narava alpskim ledenikom, saj se ta okras centralnih Alp iz leta v leto suši, kopni, taja in izginja v grušč. Chelen v Goscheneralptalu je v zadnjih dveh letih umaknil svoj jezik kar za 150 m, ledenik Hufi letno za 20 do 25 m. V Dachsteinu pojemajo ledeniki za 25% letno, po površini in debelini. Na letni poti preko ledenika Gosau so razpoke tako velike, da jih ni mogoče več preskakovati in so morali položiti lestve. V Švici nadzorujejo gibanje skoro vseh ledenikov (čez 90%) in ugotavljajo zadnja leta, da nazadujejo skoro vsi nadzorovani ledeniki, le kakih 10 % ledenikov izkazuje porast. Povprečno se ledeniki na leto umikajo od 9 do 11 m. Ledenik Morteratsch se je od l. 1881 umaknil za 1,35 km, ledenik Gorner od l. 1893 za 1,1 km. Ledenika Roseg in Tschierva sta bila l. 1934 še združena, danes sta 1 km narazen.
KULTURA IN ŠPORT sta v sodobnem življenju gotovo nerazdružljiva pojma. Kultura, omika človeka oblikuje, mu daje zavest o vrednosti človeka in človeštva in ga nagiblje k ustvarjanju novih vrednot, ga sprošča in obenem vzgaja k odgovornosti. Kaj pa šport? V stari grški kulturi je bil šport njen sestavni del, olimpijske igre so bile del kulta. Moderni šport to seveda ni več. Že beseda sama, angleška (šport), latinska (disportare) pomeni razvedrilo, zabavo. Za sodobne množice je šport zabava, show, senzacija. Skoraj ni pojava, ki bi tako pritegoval mase, kot je nogomet, in to vse sloje, vse razrede. Moderni šport je gotovo v zvezi z industrijskim načinom proizvodnje, s tehniko, ki je s svojo specializacijo, racionalizacijo, avtomacijo itd. prinesel človeku tudi dolgčas, togost, topost, otopelost. Zato išče izhod iz zagate v opoju senzacije. Športniki pa vidijo v športu nekaj več: šport človeka tudi oblikuje in vzgaja, v športu gre tudi za etos, za globlja človeška vprašanja: za radoživost, ki vre iz športnega udejstvovanja, za srečo, ki nastaja v človeku, ko se s športom krepi in razvija, regenerira in rekreira. (Seveda nastaja pri tem problem, če se s športom pretirava tako, da presega človeške moči.)
Šport je dalje izraz prapojava igre, v kateri se človeško telo sprošča v gibih, ki so sami sebi namen. Igra je neuničljiva potreba v človeku, ki se uveljavlja, dokler je v človeku količkaj mladostnosti. Je izraz potrebe po sprostitvi, da se človek znebi skrbi, dela in stiske. Šport dalje omogoča moško, recimo viteško tekmo, fair play, izraz človekove potrebe po določenem redu v udejstvovanju, ki ni vezano na delo in kruh. Končno šport združuje sproščenost in red, svobodo in nujnost. Svoboda gibanja v določeni obliki, v harmoniji, nekaka »spoznana nujnost«, ki ne prihaja od zunaj, ampak iz pojava samega, saj se svobodno življenje uresničuje le v neki obliki in slogu. Športnik do te notranje zveze svobode in nujnosti sam pride, si to zavest o njeni vrednosti pridobi s tem, ko se s športom ukvarja. Prav to pa je spričo skrajnih pojavov industrializacije in njenega vpliva na duševnost največ vredno.
Tema šport in kultura je postala tudi tema sodobne družbene politike. Moderne države so se zavzele za totalno športno dejavnost, samo ob sebi umevna je naloga države, da vsakemu državljanu omogoči pot do športa, ta pa je povezana tudi s skrbjo za ohranitev biološke moči človeka v pogojih sodobne civilizacije.
V SZ so npr. l. 1959 na partijski konferenci položili temelje za novo državno športno politiko: čim širše množice je treba vzgojiti s športno dejavnostjo, telesna kultura in šport naj postaneta življenjska oblika sovjetskega človeka. Vse svetovne rekorde naj požanjejo sovjetski ljudje! Planska številka za l. 1961: 33 milijonov aktivnih športnikov, za l. 1965 50 milijonov aktivnih športnikov pri 200 milijonih prebivalstva. SZ je sama priznala, da je l. 1961 dosegla komaj — 28 milijonov. L. 1962 so imeli v SZ 140 milijonov ljudi starih nad 25 let. Od teh jih je bilo »le« 16 milijonov aktivnih športnikov. L. 1961 je 3,4 milijone sovjetskih državljanov doseglo športno priznanje. Imajo 128 000 profesionalnih delavcev in 942 000 sodelavcev v športnih organizacijah. Na 156 visokih šolah je l. 1962 diplomiralo 42 000 športnih učiteljev. Namen: »Šport milijonov« bo dvignil življenjsko moč SZ. S tem so šport pritegnili v daljnosežno tekmovanje med socializmom in kapitalizmom. Zapad stoji na stališču, da ne sme odgovoriti s podržavljen jem športa, ampak da se mora razvijati šport sam iz sebe, državna pomoč naj bo sekundarna. Država naj spoštuje in podpira športno »samorastništvo«, češ da je to tista osnovna športna vrednota, ki jo moderni človek najbolj potrebuje: Vsekakor zanimivo razpravljanje pa z nejasnim zaključkom, slabo opredelitvijo človeka kot družbenega bitja in slabim poznavanjem osnovnih gibalnih sil, ki obvladajo sodobno družbo.
JOHN THOMPSON je oče ameriške smučarije. Umrl je l. 1876 in je pokopan v Diamantni dolini blizu Carson City v Kaliforniji. V nagrobnik je vklesan par smuči. Thompsonove smuči so bile leta in leta shranjene v hiši Ormsey v Carsonu kot spomin na slavne dni, ko je tekla reka zlatokopov proti Kaliforniji. Takrat — bilo je l. 1851 — je firma A. Woodard z vlado sklenila pogodbo za prevažanje pošte od Sacramenta do Salt Lake Cityja 750 km dolga pot. ki jo je pošta na tovornih živalih prekobalila v 30 dneh. 150 km je šla pot po Sierra Nevadi, kjer zlepa ni bilo lepega vremena, nevarni pa so bili tudi Indijanci. Nedaleč od Squaw Valleya je imelo letni tabor neko indijansko pleme. Zato je pošta morala od Placervillea v Carson City na jug in po morju, kar je trajalo štiri mesece. Družba Woodard si je zaradi tega pulila lase. Na pomoč ji je prišel 28 let stari, medvedje močni Norvežan Johan Thoresen Rye iz Telemaikena. Kot zlatokop ni imel sreče. Prinesel je zdoma smuči in sebe ter nje ponudil poštarski družbi. 100 funtov težko poštno vrečo je zadel na rame in s smučmi ubral 90 milj dolgo pot preko Sierre Nevade. Prenočil je prvič na Squaw Valleyu in se po petih dneh vrnil v Placerville s priimkom »John Snowshoe Thompson«. 20 let je nato opravljal to službo, vsa Amerika ga je poznala, plačilo pa ni bilo kaj prida, pošta mu je ostala celo dolžna, kar 6000 dolarjev. Vendar si je lahko kupil lep ranch, užival pa ga ni, saj je umrl 49 let star, prehudi so bili napori. Ob krsti so v častni straži stali znameniti indijanski poglavarji.
MT. MC KINLEY so Indijanci imenovali »Denali«, pomeni »Veliki«. S 6240 m je najvišja gora Severne Amerike. Avstrijski alpinisti in smučarji so nanjo prišli s smučmi: Sepp Weber, Willi Schmidt, Helmut Tschaffert, Manfred Schober in Hans Metz. Vsekakor velika avantura. Weber spada med »ekstremiste«, Tschaffert med »ekspedicioniste«. S smučmi so opravili tudi 150 km pristopne daljave. Za aprovizacijo pa so imeli pri roki tudi pilota Don Sheldona. Seveda niso prišli do vrha s smučmi, večkrat so jih morali sneti, privezati dereze, smuči pa oprtati. V višini 6000 m je bila taka požled, da so smuči zasadili v sneg in se z derezami povzpeli na vrh. Lažje delo je imela Nemka A. Weber, ki se je iz Nairobija podala na Mt. Kenya (5200 m) in tu iskala žgoči sneg za smuči in ga našla predvsem na ledeniku Lewis, ki teče v dolino Teleki pod vrhom Lenane. Point Lenana je v območju Mt. Kenye za smučanje najprimernejša, in to v višinah 4000—5000 m.
ŽENSKE V GORAH posegajo po najtežjih vzponih. Tudi pri nas, s to razliko, da se v inozemstvu ženski vzponi popularizirajo, pri nas pa so večji del ostali v arhivih AO. Lahko rečemo, da so tudi zadnja leta pri nas dala v navezah nekaj žensk, katerih vzponi se lahko primerjajo z najtežjim, ker sta pred vojno dosegli Mira M. Debelakova in Pavla Jesihova, niso pa pokazale take volje in zavesti, da svoja dejanja tudi literarno dokumentirajo in jim s tem dajo večji družbeni pomen. Znana ženska imena iz predvojnih časov: Damesme, soustanoviteljica GHM l. 1919. Obenem z Loustalotovo in s svojim možem je našla smrt na Aiguille Verte; Miriam Underhill, Micheline Morin, Pietrasanta. Že l. 1930 sta Aubrey Le Blond in Lady Mac Doneli sami prišli na Piz Palü. Naštete alpinistke so opravile same brez mož dokaj zahtevne ture: Monch, Matterhorn, Vajolett, Aig. Verte, la Meije, Blaitiere. Omenimo Micheline Rambaud, 34 let staro fotografinjo iz Grenobla, ki je l. 1959 spremljala Claude Koganovo na Čo-oju. Ekspedicija se je tragično končala. Claude Koganova in Claudine van der Straaten sta ostali za zmerom na Čo-Oju. Rambaudova je za film o Čo-Oju prejela l. 1960 diplomo UIAA na festivalu v Trentu.
Kljub ženskim uspehom v gorah so v alpinističnih krogih močno napadali Fulvia Campiottija zaradi njegovih masovnih vzponov s samimi ženskami. Toni Gobbi, predsednik vodniškega združenja aostanskih vodnikov, pravi, da so vodniki na Grand Plateau odstopili od vzpona na Mt. Blanc zaradi vremena in zaradi fizičnega stanja večine žensk, ki so se za Campiottijem podale na Mt. Blanc. Campiotti pa odgovarja, da so se vodniki izkazali sebični in se niso ravnali po poglavitnem pravilu, da se pri masovnih vzponih močnejši ravnaj po šibkejšem. Če bi vodniki jemali zmernejši tempo, bi njihove varovanke na Grand Plateau prišle manj izčrpane.
24-letna Anneliese Strobl je l. 1963 s svojim šefom L. Storhasom stopila na dva pettisočaka in dva šesttisočaka. Anticona (5360 m, Cordillere Central-Peru), Chacalaya (5480 m), Huayna Potosi (6370 m) in Illimani (6457 m), v Cordilleri Real, v Boliviji. Niso to težki vrhovi. Anticona leži 100 km od Lime in je možno priti nanjo v enem dnevu. Vendar je Stroblova zmogla vse napore sama, nosila 15 kg težak nahrbtnik. Stopila je tudi na najlažji pettisočak na svetu Chacaltayo, 30 km severno od La Paza: Sem gor drži najvišja avtostrada na svetu, tu stoji najvišja koča sveta (5280 m), to je najvišja smučarska gora z najvišje ležečo vlečnico na svetu. Dosegljiva pa je v eni uri iz La Paza. Skratka, tura samih superlativov. V planinski koči ima Club Andino Boliviano svojo konferenčno sobo, kočo, cesto pa vzdržujejo bogati meceni itd.
ŠUNDER OKOLI EIGERJA pojenja, pa spet izbruhne, se že kaj zgodi v tej 1800 m visoki steni, kar ne more brez debat, stališč, brez posebne hvale in graje v arhive in v pozabo. Letos so Eiger potegnili celo v spor, ki je v švicarskih športnih in prosvetnih krogih nastal zaradi »podržavljenja« telesne vzgoje, ki da je potrebno zato, ker se mladina vedno manj zanima za šport.
Štirje Monakovčani so namreč poskusili preplezati severno steno Eigerja v strogi vpadnici. Trije od teh so bili udeleženi pri »plačanem« vzponu preko severne stene Velike Cine, ki ga je organizirala italijanska televizija in zato terjala, da izstopijo šele 17. dan, ko je bilo za kamero ugodno vreme. Direttissima v Eigerju! Vreme ni kaj prida, bliža se od juga. Naročena publika se gnete na Kleine Scheidegg, milijoni bralcev in gledalcev po vsem svetu čakajo doma. 6000 mark (DM) jim je ponudil »Bild«, nemški ilustrirani časopis, če uspejo. Časnikarji čakajo na Kleine Scheidegg, sprejemajo brezžična sporočila in telefoto. Plezalci obetajo dramatičnejši boj z goro kot v Cini. Eiger terja predvsem znanje in vajo v snegu in ledu. Ti štirje plezalci so navajeni Dolomitov. Morda zato kapitulirajo po 81 urah, ko so se priborili 580 m visoko v severni steni Eigerja, 220 m premalo, da bi dobili 6000 mark, 4000 mark jim je moralo biti zadosti, zaslužili pa so zraven precej s prodajo avtorskih pravic itd. Ob tem dogodku so Švicarji odločno izjavili, da take stvari z alpinizmom nimajo nobenega opravka več, da se ne strinajo s temi italijanskimi novotarijami, niti z mislijo, ki jo je dal Maestri naslovu svoje knjige: »Plezanje je moj poklic«.
V Eigerju so bili Peter Siegert, Rainer Kauschke, Gerd Uner in Werner Bittner. Iz stene so izstopili pri postaji »Eigerjeva stena« (nad to železnico se seveda danes ne razburjajo več!), torej tam, kjer je l. 1961 Toni Hiebeler imel svojo »relejno postajo« pri prvem zimskem vzponu čez steno. Ta postaja je služila tudi Cesaru Maestriju pri prvem poizkusu, da bi sam preplezal Eiger, in seveda številnim reševalnim ekspedicijam.
Seveda so drzni Monakovčani dobili zagovornike, tudi v Švici. Ali ni Švicar Paul Etter z dvema tovarišema plezal Eiger z vrha navzdol? Ali ni to nesmisel, pravijo zagovorniki in hite zagovarjati larpurlartizem alpinizma. Ali ni njegov najgloblji smisel ravno v tem, da nima smisla? Oksimoron, vendar seme, ki se rado prime. Zagovorniki dalje pravijo, da je tako ono 17-dnevno plezanje v Cini kakor poizkus v Eigerju naravna razvojna faza dolomitskega plezanja, skrajna popolnost akrobatstva, ki se je rodilo ravno v Dolomitih in mnogo pripomoglo k napredku alpinizma in k uspehom v izvenalpskih gorovjih. »Direttissime« so za akrobata nujne, spadajo zraven in niso samo italijanske, čeprav so italijansko »patetične«.
Vsi alpski narodi se danes preizkušajo v vseh ekstremih akrobatizma in tudi Amerikanci pa še kako (El Capitan). Direttissima v Eigerju je zdaj spodletela, a nedvomno jo bomo nekoč doživeli. Maestri in Bonatti sta hotela kot samohodca čez Eiger, pa se jima ni posrečilo. Švicar Darbellay je poizkusil za njima in uspel. Max Eiselin, znani mož z Dhaulagirija, je ob vsem tem zapisal: Že l. 1963 sta direttissimo poizkusila Jan Mostowski (steno je poznal saj jo je l. 1961 v treh dneh preplezal v navezi) in Zceslaw Momatiuk. Vendar brez tiskovne konference, prišla sta pa skoraj tako visoko kot Nemci. Mostowskemu se je pri spuščanju izgubil klin, ki je bil nekaj metrov nad vstopom v steno, neslo ga je 400 m daleč in le čeladi se ima zahvaliti, da jo je skupil samo na kolenu. Že l. 1935 sta isto poizkusila Kari Mehringer in Max Sedlmayer, avgusta 1952 Jungmair in Reiss. Skratka, nič ni novega pod soncem, razvoju in napredku je zastonj zapovedovati stoj, nič ne pomaga še tako vroča želja, da bi se »svet ustavil«.
DR. WILHELM JOST, od l. 1924 član švicarske ledeniške komisije, častni član SAC, eden od sodelavcev dr. Mercantona pri glacioloških raziskovanjih, je januarja 1964 umrl 82 let star. L. 1912 je bil na Gronlandiji z ekspedicijo, ki jo je vodil znani glaciolog Alfred de Quervain. Velike zasluge ima za sizmične sondaže na ledenikih, pri čemer je sodeloval z M. Oechslinom in z nemškimi glaciologi. Bil je pri prvi taki sondaži na Rodanskem ledeniku 1. 1931. V naslednjih letih je sondiral sam s svojo ekipo, tudi med vojno l. 1943, na ledeniku Morteratsch, posebno pa se je posvetil dolnjemu ledeniku Aar. Pisal je o rumenem snegu, o ledeniških posebnostih, o debelini ledenikov itd.
O POMENU HOJE se spričo vedno bolj naraščajočega »sedečega potovanja« vedno več govori in piše. Dr. L. Schneitzer, profesor na visoki šoli za telesno vzgojo v Zürichu, je npr. dejal: »Za vsak kilometer avtoceste je treba odpreti tudi kilometer pešpoti.« M. Oechslin ga je dopolnil: »Na vsak kilometer ,nacionalne ceste’ naredimo dva do tri kilometre steza v pokrajino, mimo katere cesta omogoča drveti.«
ZIMSKA VARNOSTNA SLUŽBA V PARSENNU poroča za sezono 1962/63, da ji največje skrbi delajo smučarji ki vozijo najhitreje in z največjo gotovostjo. Ti namreč ne vidijo nobene nevarnosti več, upajo si več. kot zmorejo, ne poslušajo nobenega nasveta! opozorila ali opomina. Služba je na pistah označila nevarna mesta in jih po možnosti popravila. Toda tudi pri tem ni naletela na razumevanje. Čuvaje so drveči smučarji pri delu ogrožali, tako da so se le z begom na rob ceste reševali. Da bi sprožili preteče plazove, so čuvaji opravili 264 razstrelitev in s tem spodnesli 93 plazov, uspeh torej komaj 35°/«. Vendar so tudi zatajene razstrelitve svoje opravile, saj so opozorile na nevarna mesta in v snežni odezi zmanjšale sile napetosti. Varnostna služba je imela mnogo dela z nesrečnimi padci smučarjev, mnogo pa jih je na pistah obnemoglo zaradi srčne slabosti, kar pomeni, da hiter vzpon z vzpenjačo in še hitrejši spust na smučeh vendarle ni tako lahek.
Glede plazov je povedal Christian Jost, izkušeni šef te službe, naslednje: Naša današnja generacija nima izkušenj zimskega alpinizma. Gorske železnice in druge vertikalne prometne naprave dvignejo smučarje na višino 3000 m, na kar nastopijo brez treninga in adaptacije svoj spust. Če sneži, če pritisne mraz ali metež, tudi na pisti nastopijo visokogorske razmere. Tudi nevarnost plazov preži, te pa taki smučarji ne poznajo ali pa je iz malomarnosti ne opazijo. So primeri, da so se v plazu ponesrečili smučarji, ki se niso zmenili za »zaporo«( torej na pistah nekaj takega kakor v stenah Kavkaza, vendarle!). Takih so 24. marca 1963 samo na progi Weissfluhjoch—Felsenveg—Strela našteli 80 v obeh smereh. Med neposlušnimi so žal tudi mnogi smučarski učitelji, ki tvegajo take stvari s svojimi učenci. 12. aprila je morala parsennska služba poklicati na pomoč uniformirane policaje, da so uveljavili njeno zaporno markacijo. Obhodna markacija je pot podalšala — po absolutno varnem svetu — za 20 minut, pa je bilo brumnim velikonočnim izletnikom to že preveč.
ŠTUDIJ SNEGA je za alpske dežele važen za osnovno in uporabno znanost. Zdaj so tudi Francozi ustanovili lavinološki inštitut v narodnem parku Vanoise v dolini Maurienne. Inštitut razpolaga z močno ekipo raziskovalcev nivologov, lavinologov in glaciologov. V načrtu imajo razširitev inštituta: dobil bo laboratorije za alpsko botaniko, zoologijo in živalsko sociologijo in, kar je posebno zanimivo, cel inštitut za alpsko alpikulturo.
TURISTIČNO LETENJE se uveljavlja kljub odporu. V Švici si posamezne planinske sekcije prizadevajo, da bi ohranile cone tišine, vendar jim to ne gre od rok, ker ni v tem pogledu prave enotnosti. Kaže, da so se v Švici sprijaznili z obstojem »pokvarjenih« pokrajin, pozivajo pa državne oblasti, da potegnejo mejo med hruščem in mirom. Sodijo, da bi iz zdraviliških krajev ne smeli vzletati niti turistični avioni niti helikopterji, katerih motorji delajo še posebno nadležen ropot.
LIVIGNO je italijanska občina v dolini, ki je napol zagata (kakor naša Gornja Savinjska). Od treh strani jo obdajajo švicarske meje in zato je z vsemi svojimi 2000 prebivalci gospodarsko orientirana v Švico. Iz Italije je dosegljiva preko 2291 m in 2210 m visokih prelazov, kraj Livigno pa leži v višini 1816 m. Zdaj so Livigno povezali z avtomobilsko cesto iz La Motte in mu s tem v enem samem letu omogočili gospodarski razcvet. Samo v sezonskih mesecih, od junija do oktobra so v Švici izvozili 510 govedi, kar pomeni 833 000 šv. fr. Narasel je seveda tudi turistični promet. Oktobra 1963 so v enem samem tednu našteli 595 vozil na Forcoli di Livigno.
HOGGAR IN HIMALAJA, dva cilja švicarskih alpinistov v l. 1964, sta pritegnila dva velika alpinista. Michel Vaucher iz Ženeve je šel z ženo Yvette in Jeanom Juge v afriški Hoggar, z njimi je še devet drugih željnih popotnikov. Michel Darbellay, trenutno najsvetlejša zvezda švicarskega alpinizma, pa je z Giroudom in Reyem odpotoval v GanešHimal.
AIGUILLE VERTE pozimi, od 5. do 11. februarja, je še ena zimska prvenstvena, ki jo lahko zapišemo med največje senzacije. Zmagala sta jo Georges Payot in Rene Desmaisons preko Nant Blanc v silnem mrazu, besnem viharju in snežni vejavici. Zato je tudi terjala pet tveganih bivakov. 21. januarja sta chamoniška vodnika Audibert in Marinetti po zapadni steni pristopila na vrh Aiguille de Blaitiere (3522 m). Isti in naslednji dan so Wohlschlag (imenovan Pellebrosse) Jacqyues Martin in Erika Stagni iz Ženeve po stebru Frendo v severni steni Aiguille du Midi tudi izvršili pomembno prvenstvo. Martin je močno ozebel, medtem ko je Erika Stagni bivak prebila brez komplikacij. Guido Tonella piše, da je ta Erika l. 1938 izvršila prvo dramatično prečenje Aiguilles du Diable. Njena dva tovariša znameniti Raymond Lambert in Marcel Gallay sta morala žrtvovati nekaj členkov, medtem ko je dama izstopila iz stene brez poškodb. Neurje jih je v višini 4000 m priklenilo na mesto celih šest dni. 24. do 27. januarja so imele goste tudi Aiguilles de Chamonix. Christian Mollier in Georges Payot sta začela prečenje z Aiguille du Midi, se povzpela na Arete sud du Fou, Aiguille de Blaitiere, ob strani pa pustila Grepon in Charmoz.
DR. KUGYJA so se ob 20-letnici smrti (5. febr.) spomnile redakcije nekaterih planinskih revij, med drugim tudi švicarska Les Alpes. Glavni urednik dr. Oechslin imenuje njegove knjige trajne dokumente znanstvenika, raziskovalca, planinca in plemenitega človeka. Navaja iz knjige »Die Julischen Alpen im Bilde« znano mesto iz poglavja »Večerni mrak v Bohinju«: »Sonce zahaja. Večeri se. Že legajo sence na gozdove in planšarije. Počasi se dvigajo po bregeh. Le glava Triglava se še sveti v ognjenem odsevu sončnega zahoda. Srečen človek, ki se v svojem pominevajočem večeru spominja dolge poti, vzvišen nad vse zemeljske sence, in mu v enakem sijaju žare mavrične luči njegovih idealov kakor tedaj, ko se je podal na svoje poti«.
