Tine Orel
BLISK, STRELA, TRESKANJE v gorah pomenijo za planinca, alpinista posebne vrste nevarnosti. Znani dr. Campell iz Pontresine razlaga, da so te stvari manj nevarne, če smo opremljeni tako kakor če imamo opravka z elektriko. Če je obleka premočena, gre strela po obleki v zemljo in ne prizadene notranjih organov. Strela takega premočenega planinca sicer elektrizira, omami, morda vrže v zrak. Po nekaj sekundah ali minutah se planinec zave in se muči z vprašanjem, kaj ga je spravilo v omedlevico. Skok v zrak ima svoj vzrok v kontrakciji muskulature. električno povzročeni. Tak krč lahko ostane za nekaj dni v mišicah, zadeti bo čutil vse ude težke nekaj dni. Niso vsi zadetki strele smrtni. Nekateri zapuste opekline, šok in atrofijo mišic, a vse to se da pozdraviti.
Važno je vedeti, da se je streli možno izogniti, ne samo s strelovodom in raznimi električnimi instalacijami. Strela išče vedno dober odvod v zemljo. To pomeni, da ne useka vedno v zvonik ali drevo ali skalni rogelj, če ti nimajo vlažnega podnožja, talne vode itd. Suha skala strele ne privlači. Strelovod mora torej do vode, saj sicer pomeni za hišo nevarnost. Moker sneg je dober prevodnik, suh slabši. Zato ni napak, če se pred strelo zatečeš na kložast sneg, na led. Če so plezalci navezani na mokri vrvi, je taka vrv nevarna za vse navezane. Cepin in drugi železni predmeti pritegujejo strelo, posebno če so zvezani z zemljo. Strela je že našla začeto pot na zvezdici, našiti na oficirski kapi. Ce treska, je bolje, da se gibljemo. V višinah nad 5000 m strela ni več nevarna, zrak je presuh. Strela rada useka v kamenine, ki vsebujejo železo, v sljudo, v radioaktivno glino, redkeje v apnenec, gruh in suho prst. Vedno išče globlji odvod v zemljo med dvema geološkima plastema. Zato je nevarneje na prelazih, sedlih, v škrbinah, duplinah, globokih, mokrih žlebovih in kaminih. Macesen s svojimi globokimi koreninami je za strelo privlačnejši kot smreka in hoja, med listavci stoji na čelu hrast, nato topol in sadno drevje.
Prva pomoč na prvem mestu imenuje umetno dihanje, najbolje z usti na usta ali z usti na nos, pridejo pa v poštev tudi starejši sistemi bodisi metoda Holger — Nielson ali Sylvester-Campell. Ce je pri roki priprava ambu, pulmotor ali železna pljuča jih je treba takoj uporabiti, če jih ni, takoj poslati ponje. Zdravnik ravna tako kakor pri poškodbah z električnim tokom. Treba je presoditi, katera injekcija je najprimernejša: lobelin, adrenalin, strofantin-glukoza, kalcij. Posebno se priporoča acetilholin in krvna plazma. Ce je ponesrečenec v omedlevici, je treba injicirati ultracort H »Ciba«, sola-dakortin ali kak drug cortisonov preparat. Drugo je popoln mir in toplota. Transport se naj torej nekaj časa odloži. Prsni koš in glavo je treba obložiti z vsemi viri toplote, medtem ko se udje lahko ohlajajo, da ne jemljejo kisika glavi in notranjim organom. Ce pride do električnih poškodb v večjih partijah muskulature, obstoji nevarnost, da se tvori ledvični strup myoglobin, ki povzroči takoj nepopravljivo škodo, če ga z alkoholičnimi substancami ne nevtraliziramo. Za to je najprimernejši Natrium bicarbonicum, 4—6 g v 200—500 ccm mlačne vode, skozi usta, z infuzijo ali s klistirom. Zato je treba kontrolirati urin in sploh funkcijo ledvic.
LEDENIK ELDRIDGE severno od Mt. Mc. Kinley ne zaznamuje upadanja, čeprav je jezik tudi potegnil za nekaj metrov nazaj. Kar je izgubil v nižinah, je pridobil v svojih višinah.
DR. HAJDUKIEWICZ je poljski zdravnik, ki je s svojim vzponom na Dhaulagiri stopil v himalaizem, uveljavlja pa se z uspehom tudi v Zahodnih Alpah. Poletje 1961 je preživel v Berner Oberlandu, se povzpel na Schreckhorn (za 100-letnico prvega vzpona na to goro) in na Grosshorn po smeri Diemberger-Eise-lin z bivakom v slabem vremenu. Poljakom je l. 1961 napisal knjigo »Himal Cu-Cu-Ra«, zapiske o poskusih na Dhaulagiri 1. 1958, ko je vodil ekspedicijo Stauble in so prišli do 7550 m višine. Ekspedicija 1960 je gradila na dosežkih one iz l. 1958.
FRIDTJOF NANSEN, norveški raziskovalec, katerega ime je pred 30 leti še odmevalo po vsem planetu, se je rodil pred 100 leti. Ker je bil poleg drugega eden prvih smučarjev, in to izredno sposobnih, je prav, če se za 100-letnico rojstva spomnimo tega znamenitega Norvežana iz Froena pri Oslu. Okoli l. 1875 je bil znan drsalec, l. 1888 je z dvema Norvežanoma in tremi Laponci s smučmi prečil Gronlandijo od vzhoda proti zahodu, od fjorda Umnik do Godthaaba. To smučarsko »progo« je prevalil v šestih tednih in pol, nato pa je eno leto ostal na Grenlandiji in raziskoval življenje Eskimov. Bil je kustos v prirodoslovnem muzeju v Bergenu in v Christianii. 1893—1895 je z ladjo »Fram« odrinil v arktično morje, prišel s pasjo vprego in s smučmi do 86° 14′ ter se vrnil čez Franc Jožefovo zemljo v Hammerfest. Nato je nekaj let predaval zoologijo in oceanografijo. Bil je iniciator mednarodnega laboratorija za oceanografijo v Oslu. Napisal je nekaj knjig, bil norveški ambasador v Angliji, od l. 1910 do 1914 pa spet na celi vrsti ekspedicij na Spitzberge, v Sibirijo, na Azore, v severovzhodni Atlantik. Med vojno je bil mednarodni komisar za repatriacijo ujetnikov, dalje organizator mednarodne pomoči beguncem in je kot tak leta 1922 prejel Nobelovo nagrado za mir. Umrl je l. 1930.
ZERMATT 1961 je bil v znamenju novih gradenj, ki tu res rastejo kot gobe po dežju. L. 1961 so postavili 30 hotelov, za l. 1962 so jih dejali v načrt 40. Že zdaj se v tem centru planinsko-turistične industrije hoteli, gostilne, trgovine, bari gnetejo na kupu, vmes pa se stiskajo
ostanki starega Zermatta izpred pol stoletja. Kantonska oblast tu še ni določila, koliko morajo biti nove hiše vsaksebi in tako dobiva Zermatt zaradi strnjenosti naselja mestni značaj. Seveda, pravijo Valižani, ljudem ni kaj zameriti, če pa leto za letom pade več mane iz turističnih množic, predvsem smučarjev. Tu ni problema za kruh, hribovci ostajajo doma in oddajajo sobe.
Trenutno adaptirajo kolodvor s čakalnicami za 110 oseb. Iz vsake od petih čakalnic bodo smučarji, ki bodo šli na 3150 m visoki Gornergrat z železnico, vstopili direktno v svojo motorko, ki bo čakala pred vrati čakalnice. Trenutno je v obratu 12 motork s po 110 sedeži. V l. 1962 bodo zgradili še eno progo do Riffelberga, naslednje leto bodo drugi tir podaljšali do Gornergrata. V primeru če bi zmanjkalo toka, bodo pri roki elektromagnetski diesli. Kolodvor bo dobil tudi večja skladišča. Novi tir z visoko napetostjo bo omogočil, da se bo hkrati dvigalo 8 motork. Pravijo: Družba »Gornergrat« je dobro vedela, kako se bo promet povečal.
Pravijo tudi, da bodo zgradili še eno teleferiko, vzporedno tisti v Furiju z dvema kabinama po 100 sedežev. Pri roki sta še dva načrta tudi za žičnico Theodulhorn, od tu se bo verjetno podaljšala na Testa Grigia in povezala z Breuilom. Druga žičnica bo segla na Mali Matter-horn. Zermattski ljudje bi s tem radi turistom ustregli in jih čim dalj zadržali. Kaj tu zasluži smučarski učitelj! Po 100 do 150 frankov na dan, brez privatnih ur. To traja več mesecev.
Promet v Zermattu se vedno bolj gosti in je vedno bolj hiter, čeprav ni avtomobilov. Tudi bicikli in konji postanejo nadležni, če jih je preveč, posebno če so ulice ozke, kakor je to v Zermattu.
Ni še odločeno, kje bo stala in kakšna bo Matterhornska koča (Cabane du Cervin). Tudi vodniškega urada, kakršen je v Chamonixu, še ni.
Na koncu še majhno informacijo — iz Ljubljane do Gornergrata stane vozna karta 8000 din, in se plača v Ljubljani. Do Zermattskega leva torej niti m daleč.
JUGOVZHODNA IN VZHODNA STRAN MONT BLANCA imata vrsto znanih imen: Inominata (varianta Pilier Sud du Freney), Pilier Central du Freney, Pilier Nord du Freney, Peutereyski greben, La Poire, Voie Major, Sentinelle Rouge, La Brenva. O vseh smo že poročali, vse so združene v veliki pojem pomembnih tur v Zahodnih Alpah.
NUDO AYACACHI v Cordilleri Vilcanota je bil cilj španske ekspedicije v Ande. Vodil jo je Mendes Torres, tehnični direktor je bil že večkrat omenjeni José Anglada, med člani pa je bil tudi Peruanec Mautino Bazo so postavili v višini 6400 m in ledenik nedaleč od nje imenovali »Španski ledenik« (de los Españoles), v verigi Nudo Ayacachi pa enako tudi vrh. Onstran tega so doslej neimenovanemu ledeniku dali ime po Pirenejih. Anglada, Pons in Guillamon so kot prvi stopili na vrhove Montserrat (5435 m) in Barcelona (5430 m), ostale naveze pa so si prvenstvene lovorike nabrale na 36 vrhovih nad 5000 m. V poimenovanju so bili Španci še bolj radikalni kot Italijani, saj so vse vrhove poimenovali s španskimi krajevnimi in osebnimi imeni, na primer: Guadarrama, Marian, Peñalara, Castilla, Marta, Rosa, Ana, España, Aragon, San Jeromino, Cataluña, Julia, Soledad, Lolita, in še Carmen. Dva vrhova nad 5000 m so pustili nekrščena, zakaj, ne povedo. Vrh Coylloriti je po njihovem visok 5402 m, pokojni Ghiglione je dobil 5800. Po uspehu bi sodili, da si Španci niso postavili težkega cilja. Ravnali so prav, saj je bila to prva njihova ekspedicija.
ZAHODNE JULIJSKE ALPE redko najdejo mesto v glasilu italijanske planinske organizacije CAI. V lanski jesenski številki pa je član tržaške sekcije Biagio Peratti objavil pristope na Veliki Nabojs (2313 m), zanimiv za poznavalce prelepih gora nad Zajzero. Poimenovanje je seveda italijansko (Seissera, Spragna, Valbruna itd.).
100-LETNICO ZIMSKEGA ALPINIZMA bi lahko praznovali v l. 1962, če sprejmemo navedek v knjigi »Pionirji Alp«, ki sta jo napisala Angleža Cunningham in Abney. L. 1862 je namreč skušal priti na Matterhorn Kennedy, eden najdrznejših plezalcev Alpine Cluba, v spremstvu vodnika Petra Taugwalderja in Petra Perrena in sicer po grebenu Hôrnli. Trdil je, da bo zimski vzpon lažji kot letni. Prišli so do višine 3400 m, tu pa jih je pregnal vihar. Devet let prej pa je nek Franz Francisci, menih, bil na Klein Glocknerju (3754 m). L. 1885 pa so imeli glavni vrhovi Alp svoje obiskovalce že tudi pozimi.
Približno v tem času se pojavijo v Alpah tudi prve športne smuči, rabil jih je dr. Herwig. Ne dolgo za njim pa je začel smučati W. Paulcke, ki ga imenujejo pionirja visokogorskega smučanja. L. 1893, torej 40 let za zimskim vzponom na Klein Glockner, pride v Švici do prvega skromnega vzpona s smučmi na Col de Pragel (1554 m), v istem letu še na Schild (2300 m) in Magereu (2528 m) in Mothora di Arosa (2985 m). Naslednje leto je bil kot smučar v Švici avtor Scherlock Holmesa Conan Doyle. Ustanovljen je bil prvi smučarski klub v Švici.
Sledili so l. 1896 vzponi s smučmi na Oberalpstock (3330 m), prečenje Berner Oberlanda l. 1897, l. 1898 vzpon na Monte Roso (4200 m), kar je vse uspelo Wilhelmu Paulckeju. Isto leto je Nemec Schuster s smučmi stopil na vrh Dufour (4633 m), začeli so govoriti o drugem odkrivanju oziroma, kakor je bilo takrat navada reči, o drugem osvajanju Alp. Zimska sezona je bila daljša kot letna, saj je zima v Alpah daljša kot poletje. Alpinisti, ki so se branili smučanja — in takih je bilo prva desetletja precej — so poleti usmerili svoja pota v Himalajo in na Kavkaz, pravi Marcel Kurz.
V Italiji je prvi smučal leta 1896 ing. Kind, Švicar, ki je bil na delu v Torinu. Reklamo za smučanje je delal tudi z Nansenovim prečenjem Grön-landije. Kind je bil za Torino to, kar Paulcke za Davos. Tudi Kind je našel mnogo nasprotnikov med privrženci tradicionalnega alpinizma, kakršnega je gojil CAI. Vendar so se morali umakniti, ker se je od l. 1900 zvrstila cela vrsta uspešnih smuških vzponov na vrhove od 1500 do 3300 m. Prvi smučarji so bili poleg Kinda in njegove družine še Adolf Hess, Valbusa, Benassati in Bozano. L. 1901 so pri torinski sekciji morali ustanoviti smučarski klub, ki obstaja še danes neodvisno od CAI (Ski Club Torino). Še v istem letu so smučarske klube ustanovili v Milanu in Genovi.
L. 1904 so bili prvi smučarji na vrhu Mt. Blanca pod vodstvom Nemca Uga Muliusa. To je bilo veliko dejanje, ki je za razvoj smučarstva mnogo pomenilo.
VISOKOGORSKO SMUČANJE v klasičnem smislu, kakor je bilo razširjeno med desetletji, je problem v vseh alpskih deželah. Eden od propagatorjev tega športa, te zimske hoje v gore s podaljšanimi stopali, član CAAI Toni Ortelli ugotavlja za Italijo, da je visokogorsko smučanje, smučarska alpinistika degenerirala, ko so se zgostila mehanična sredstva za vzpon in so se močno okrepila zimovišča, ki se ponašajo v turistični industriji z večjimi dohodki kot letovišča. Smučarji alpinisti so samo še majhna grupica v CAI ali smučarskem
klubu, njihova dejavnost pa je negotova, nedinamična. Vendar se CAI ne misli sprijazniti s tem položajem in je že osnoval v številnih sekcijah organizacijske pogoje za oživitev te plemenite alpinistične panoge. Pri CAI so ustanovili tudi centralno komisijo za smučarsko alpinistiko — visokogorsko smučarstvo (Sci Alpinismo), ki bo skrbela za to, da bodo odprte visoko ležeče koče tudi pozimi, za propagando v Rivista Mensile. Znano je, da je ta stvar zamrla tudi pri nas, čeprav tehnizacija gora še ni in še dolgo ne bo v aktualnem stadiju. PZS je že na dveh skupščinah prevzela nalogo, da bo pospeševala zimsko smu-ško alpinistiko, isto so storila tudi nekatera večja društva, vendar pravih uspehov ni videti. Zakaj? Prav bi bilo, da bi o vprašanju izčrpneje govorili.
INTERNACIONALNA ČUSTVA radi poudarjajo Italijani, kadar govore o idejnosti svojega alpinizma, čeprav imajo italijanski patriotizem vselej pred seboj. Za miselnost CAI in drugih CA je značilno objavljanje opisov velikih dejanj v okviru tujih gorstev, ne glede na ažurnost in ne glede na narodnost, ki je dejanje izvršila. Tako je v oktobrski številki 1961 Poljak Chwascinski objavil devet strani dolgo poročilo o poljski ekspediciji na Hindukuš (Noshaq — o tem smo na kratko že poročali), Japonec Yajiro Sakato pa nekaj krajši opis ekspedicije na isti vrh. Poljaki in njihov Club Wysokogorski v Varšavi so se v zadnjih letih v mednarodni konkurenci močno uveljavili. Japonska in poljska ekspedicija sta se sešli in druga za drugo prej nista vedeli. Vsaj tako se poroča, da so se razgovarjali celo o skupnih navezah, da bi tako demonstrirali internacionalizem, ki ga izpoveduje alpinizem. Med obema narodoma je v višini 7000 m vladalo idealno soglasje. Kaj bi ne, v višini 7000 m!
BRUCKMANN je znano založniško podjetje, sedanji lastnik Alfred Bruckmann je soizdajatelj glasila OAV »Der Bergsteiger«. Lani ga je za njegovo založniško dejavnost univerza v Innsbrucku imenovala za svojega častnega senatorja. Slovesnosti so se udeležili vsi najvidnejši predstavniki oblasti, prejšnji in sedanji vodilni odborniki OAV »laudatio« — častni nagovor pa je imel prvi predsednik OAV prof. dr. Kinzl, znani innsbruški znanstvenik in renomirani alpinist. Pri tem je posebno poudarjal vzgojni pomen planinske literature za široko javnost. Zunanje znamenje akademskega senata je tam zlata veriga okoli vratu in talar.
AMERIŠKO EKSPEDICIJO NA EVEREST 1963 bo vodil Norman G. Dyhrenfurth. Dovoljenje že imajo in to za Everest, Lhotse in Nuptse. Šli bodo izkušeni himalajci, vendar bodo pri izbiri upoštevali tudi izurjenost v tehniki, družabne sposobnosti, odnose do tovarišev, zrelost, značaj, skratka človeške lastnosti, ne samo alpinistično zmogljivost. Končno besedo pri izbiri bo imel vodja sam, nato pa se bo moštvo zbralo na treningu, da se spozna med seboj. Poleg čisto himalaističnih ciljev bo ekspedicija imela tudi znanstvene. Proučevali bodo psihologijo, višinsko psihologijo in, pravijo, da še to in ono. Člani AAC (American Alpine Club) naj se obrnejo na N. Dyhrenfurtha, ki živi v Kaliforniji, Santa Monica 514, Latimer Road. Seveda tisti, ki se štejejo za sposobne, da gredo s tako ekspedicijo. Priložiti morajo fotografije, seznam opravljenih tur, vzponov in priporočila.
NOVE CESTE poleg drugih sredstev, ki omogočajo lahek pristop v gore, grade leto za letom v avstrijskih Alpah. Taka je cesta iz Muraua do Grobminga v dolini Aniže čez Solker Tauern, taka je najvišja cesta v avstrijskih Alpah v območju Schladminga na 1852 m visoko ležečo Hochwurzenhutte. Pri obeh se pobira dokajšnja cestnina.
STAUBLE je bil spričo treh himalajskih vzponov, ki jih je od l. 1955 zmogel, dokaj znan švicarski alpinist. Na Pumoriju, nasproti Everesta, ga je počakala usoda in mu dodelila hladen grob v ledeni razpoki. Ni bil ekstremist po vzponih, pač pa izjemna osebnost po svojem prijateljstvu, s katerim je znal ogrevati navezo in družbo. L. 1955 je bil prvič v Himalaji na ogledih, l. 1958 na Dhaulagiriju. Niti prvič niti drugič ni uspel, pravijo pa, da je drugi vzpon na to ponosno goro uspeh njegovega navdušenja. Niso prišli na vrh, a pokazali so pot. Ko je šel tretjič v Himalajo, je hotel posneti film o Everestu. Že je bil z delom pri koncu, ko je 7. dec. 1961 s svojim šerpo Lobsangom ostal za zmerom himalajski gost. Star je bil komaj 32 let.
