
Tine Orel
NOVICE IZ DOLOMITOV
1500 m visoki severni greben Monte Agner sta v 5 in pol urah preplezala Dal Bianco in Pellegrinon. Imeniten pri tem je čas.
Torre di Alleghe je imel do junija 1964 deviško severno steno, visoko 450 m. V 19 urah jo je 17. in 18. julija 1964 preplezal Domenico Vellentier.
Philippovo zajedo v Civetti so l. 1964 preplezale štiri francoske naveze v okviru Livanosovega tečaja. Naveze iz tečaja so naredile dve prvenstveni smeri in ponovile vrsto smeri.
Severozapadna zajeda v Cima Su Alto je ostala klasična in so jo l. 1964 močno plezali.
V Torre Venezia je Livanos z Raybaudom preplezal severnozapadni greben, visok 300 m, VI in VI+ , 80 klinov, 20 ur plezanja. Isti je s 45 klini premagal 200 m južne stene Torre di Babele.
Novo smer je dobila severnozapadna stena Torre della Busazza, vzporedno s smerjo Castiglioni—Gilberti. Preplezala sta jo Leprince in Ringuet.
Južna stena Torre Trieste je postala klasična, toliko jo plezajo (smer Carlesso—Sandri).
Štirje Poljaki so kot prvi pozimi premagali Stoesserjevo smer v južni steni Tofana di Roces 22. do 26. februarja 1964. Bili so J. Krajski, J. Rurrzab, R. Rodziviski in R. Stafirski.
Berardini in Paragot sta 22. in 23. julija 1964 ponovila francosko direttissimo v severni steni Zapadne Cine. To je bila komaj tretja ponovitev.
direktni smeri severne stene Velike Cine je bilo v l. 1964 nekaj novosti: Prima feminile, prva ženska ponovitev, srečna plezalka je E. Stagni iz Ženeve, plezali so z njo znani Habersaat, Wohlschlag in Dalphin. Saška smer je junija 1964 zabeležila 8. ponovitev, izvršili so jo Avstrijci Hoi in tovariši, 5. in 6. ponovitev so si vpisali Francozi.

CROZZON DI BRENTA v Brentskih Dolomitih je domena plezalskega akrobata, atleta Cesara Maestrija. V noči od 25. do 26. januarja 1964 je preplezal sloviti severni greben sam, v treh dneh z Baldessariem izvedel prvenstveno smer v severni steni Punt a Campiglio. Stena je visoka 300 m. Kmalu po prvem vzponu je Maestri smer sam ponovil v 7 urah.
V Brentskih Dolomitih je Maestri doma. v Madonna di Campiglio ima športno trgovino. Je neverjetno popularen, kljub temu pa skromen. Konec septembra 1964 sem ga imel priložnost gledati kot »solista« v prvenstveni smeri, ki jo je izvedel za XIII. trentski filmski festival in ga razgretega po uspehu pozdraviti. Nenavadna je njegova naglica v vsakem terenu in posebej v vertikali, izredna njegova moč in spretnost, pa tudi ljubeznivost. Čeprav as in poleg Bonattija najvidnejša zvezda v italijanskem alpinizmu, ni videti, da bi imel — na ravnem kaj vrtoglavice.
1947 = 1964, enačba velja za alpinistično poletno sezono v l. 1947 in l. 1964, ki sta bili obe enako lepi, to se pravi, vreme jima je bilo enako naklonjeno. Šele v drugi polovici avgusta je nagajal dež in sneg. Vendar enačba ne drži povsem, l. 1947 je bilo poleti, v juliju in avgustu kar 47 lepih dni, toliko jih pa v l. 1964 le ni bilo. Zato je bila alpinistična bera v vseh Alpah dobra — tudi pri nas smo zabeležili uspehe, vsaj Čehom.
Aiguille Noire, Blanche de Peuterey je še vedno »une grande course«: Avstrijca Wagner in Walter sta si vpisala enajsto ponovitev (pravzaprav sedmo z začetkom na Aiguille Noire.) Bertone in Zappelli, Bonattijev tovariš v navezi zadnjih let, sta izsilila novo smer preko Brenve, Paragot in Seigneur v Mt. Blanc du Tacul v severovzhodnem stebru, za kar sta rabila dva dni, za 400 m visoko steno, v kateri sta pustila 100 klinov, Arigoni in Friedli pa sta prva prečila Aiguilles de Chamonix od Aig. l’M do Mt. Blanca (Petits in Grands Charmoz, Grepon, Blaitiere, Fou, Caiman, Plan, Aig. du Midi. Mt. Blanc du Tacul in Mont Maudit).
V Walkerju so zabeležili prvo žensko ponovitev: Vaucherova žena in Ringova, Švicarka in Avstrijka v spremstvu A. Baertschija, sta si ozalšali svoj planinski dnevnik s to imenitno lovoriko. Pravijo pa, da je Walker tako naježen s klini, da ni več tisto, kar je bil.
Vrhunski norveški plezalski par Hoibakk in Opdal je preplezal zapadno steno Aig. de Blaitiere. počiščeno, komaj 5 klinov je tičalo v smeri. Sodita, da britanska smer taka, nenabodena s klini, vsebuje 4 raztežaje VI, nobenega mesta pa ne A2 (kot npr. zapadna stena Druja). Zapadna stena Petits Jorasses, menita, ima 3 raztežaje VI in mnogo več V in V + kot Blaitiere. Od 36 raztežajev v Petites Jorasses so samo trije pod IV, v Blaitiere pa 10 na 32. Hoibakk pravi, da so Petites Jorasses najlepša in najtežja smer, ki jo je v Alpah naredil. Smer je l. 1964 preplezalo več navez, med njimi tudi Vaucherova žena z možem, Jugeonsen in jun. Angleži Brown.
Patey in Bonington so 17. julija prvi prišli preko jugozahodnega grebena Aiguille de Leschaux. V Aiguille du Dru je zapadno steno zmogla tudi ženska. Bizeova z možem in Seigneurom. Ista plezalka je zabeležila tri VI + v Rochers de Balme v skupini Vercors, plezala je z istimi možmi, prav tam je tudi Stagni jeva naredila prvenstveno smer čez 300 m visoko steno v prostem plezanju.
V. Marksova in Mouroux sta prečila la Meije, štirje ruski alpinisti pa so preplezali južno steno le Meije in južno steno Pave. Bili so Korablin, Učinikov, Senačev in Černoslivin.
Severno steno Pointe Puiseux v Pelvouxu sta Ginel in Pinard prvič preplezala 26. in 27. junija 1964. Stena je visoka 1000 m, VI+, porabila sta 50 klinov in 22 m čistega plezanja. Albertinijevo smer v Dent d’Herens je kot prvi pozimi ponovil Mario Curnis.
Vse to je seveda le del plezalske bere prvenstvenih smeri in velikih ponovitev v sezoni 1964.

AIGUILLE VERTE je eden najslavnejših vrhov v Alpah. Smeri v njej spadajo v kriterije za vrhunski razred evropskih plezalcev. 7. julija 1964 pa je njeno slavo zagrnil pajčolan žalosti. 14 alpinistov je na Aiguille Verte našlo svojo gorniško smrt, med njimi pet gorskih vodnikov, slavni smučar — tekmovalec Charles Bozon in himalajec Jean Bouvier, pa devet vodniških aspirantov. Šli so na zadnjo preizkušnjo v okviru ENSA (Ecole Nationale de Ski et d’Alpinisme), verjetno najuglednejše alpinistične šole na svetu. Tečajniki so plezali greben Grands — Montets, kopno turo IV. stopnje, ki se konča v vršnem plečetu,, okovanem v led. Tedaj je bil led pokrit z 20 cm visoko plastjo sipkega snega. 50—60 m pod vrhom se je del tega snega odlomil kot kloža, kot kložasti plaz. Napaka, ki jo je skupina naredila, je bila v tem, da so se vsi naenkrat znašli v območju tega kložastega odloma. Verjetno niso mogli presoditi, da utegne biti tako nevarna.
Časopisi so seveda zagnali hrup, da so bili v couloirju Couturier. Napadli so učni načrt in zahtevnost ENSA. Direktor, znani himalajec Jean Franco, je izjavil, da sta bila Bozon in Bouvier slučajna gosta, da je bilo vreme ves čas tečaja lepo in da so zato tečajniki imeli za seboj lepo število težjih tur. Z vodjo se je Franco dogovoril, da bo ture nadzoroval iz letala in vzdrževal zvezo po radiu. Skupina je startala iz gornje postaje žičnice Grands Montets. Ob 7.55 je startal Franco s policijskim helikopterjem, pri koči Couvercle odložil vrečo brašna, nato pa v spiralah odletel proti vrhu Aiguille Verte. V višini 4000 m je bila skala suha, sneg od prejšnjega dne je skopnel. Z vodjo je Franco vzpostavil radijsko zvezo in dobil odgovor, da je vse v najlepšem redu. Sklenili so s helijem pristati na vrhu Mt. Blanca, kar je tudi dokaz, da vreme ni moglo biti boljše. Za strašno novico je Franco nato zvedel v Chamonixu. Spričo oglednikov — helijev je bilo kaj kmalu jasno, da je tragedija popolna in da bo treba opraviti le pogrebno službo.
Nastopili so chamoniški vodniki, vojaška šola, žandarji — gorski vodniki (PSHM) in razni prostovoljci in ob 17. uri istega so bili vsi ponesrečenci že na mrtvaškem odru v ENSA. Z dna couloirja Couturier in Cordier so jih pripeljali helikopterji in žičnica Croix de Lognan — Argentiere.
8. julija si je Franco s helikopterjem ogledal teren pod vrhom Aig. Verte. Z Alouette II sta se s pilotom približala couloirju Cordier na 10 m in ugotovila, da je bil plaz majhen. Pregledala sta vso pot ponesrečencev in videla stopinje na Col de Nant Blanc (3776 m). Kloža se je odtrgala 50 do 60 m pod vrhom in je bila široka 20 do 30 m in komaj 20 cm debela. Franco je na drsni površini klože videl sledove ponesrečencev, ki so se na trdi podlagi skušali za vsako ceno obdržati s cepini in derezami, z rokami in komolci. Naklonina je 45°, torej ne težka, a vendar tolikšna, da se telo, ki začne drseti, ne more več ustaviti. Komisija je ugotovila, da je bila tura dobro pripravljena, da ni šla preko načrtov šole, posebno odkar je žičnica na Grands Montets turo skrajšala, vsi udeleženci so ji bili kos, inštruktorski kader idealen, Bouvier je bil posebno znan kot nivolog, bil je petkrat v Himalaji, vreme je bilo blizu idealnemu, skala je bila celo na 4000 m čisto suha; ker teren ni bil težak, niso varovali niti niso hodili v razmaku.
Vzrok torej: Naključna prisotnost klože, ki se je zganila pod koraki skupine. Kložo je težko videti, ima trdo skorjo, nič drugačno kot varen sneg, pod vrhnjo skorjo pa je sipek sneg na drsni ploskvi. Težava je v tem, ker se vsa kloža splazi naenkrat, kmalu nato pa se razleti, razprši. Skupina se je borila za življenje precej niže od napoke, toda brzina drsenja je bila tedaj že prevelika, zdrseli so v ozebnik in se pobili na kopnih čereh. Mrtve so našli 800 m pod vrhom.

»AMERIŠKI ALPINIZEM ne gre po evropskih potih.« pravi v »Dolomitih« (sept. 1964, Bolzano) H. Hager. Alpinizem se je v ZDA zelo razvil, privzema pa »sovjetske« poteze: plezalec se mora javiti, da bo plezal to in to smer in mora dobiti nekakšno privoljenje, v skladu s svojo sposobnostjo in plezalsko biografijo, po turi pa se mora spet javiti. Samohodstvo ni dovoljeno. No, zdaj ko so se tega spomnili Amerikanci, je to tudi »zapadnjaku« M. Oechslinu kar blizu, celo simpatično, čeprav je pred leti grmel zoper »podržavljenje« alpinizma, kakor je to imenoval v SZ. Res se povsod na svetu in v vseh časih potrjuj e »Si duo faciunt idem, non est idem«. Če dva isto storita, ni isto. Če bi vsi ljudje pomislili, da se med seboj razlikujemo, bi bilo na svetu več soglasja.
BERLINSKA RAZISKOVALNA EKSPEDICIJA v Karakorum 1964 je od aprila do junija 1964 raziskovala Kondus v srednjem Karakorumu, nedaleč od Čogolise, usodne gore Hermana Buhla. Hoteli so priti na Link— Sar (K«), vzhodno od ledenika Link—Sar. Prišli so do višine 6300 m (tabor III), tam pa jih je zavrnilo neurje. Ekspedicijo so pripravljali od l. 1960 v berlinski sekciji DAV in je to prva popolnoma severnonemška ekspedicija, od kar DAV obstoji. Udeležili so se je Lipp, Roloff, Hilliges in Korbler, zvezni oficir Pakistana je bil Aljaz Husein Šah. Imeli so 50 kulijev. Ko je eden od poslednjih problemov Karakoruma. Dyhrenfurth ga primerja Bergellu in pravi, da bo v akrobatskem alpinizmu še mnogo pomenil. Erich Waschak, član avstrijske ekspedicije v Karakorum 1960, je s strani Kondusa videl Ko in zapisal: »Težko, če bo s Kondusa kdaj kdo stopil na vrh. Berlinčani so na dveh mestih premagovali mesta V in VI, do tabora III (6300) so se zvrstile vse večje težave, tako da jim je neurj e vzelo spred nosa lepo trofejo. Po slikah sodeč spada premagovanje »zidu« nad taboroma II in III med najtežje, kar so doslej ekspedicije opravile. Istočasno so bili v Karakorumu tudi Monakovčani pod vodstvom Filipa Rosenthala. Pakistanska vlada jim je v zadnjem trenutku prepovedala K12 v območju Nanga Parbata. Končno so se odločili za Turpin-Peak (5900 m). K12 jim je bil prepovedan zaradi bližine kitajske meje, Mazena-Peak, na katerega jih je Pakistan opozoril, pa jim je ušel zaradi slabega vremena. Mazena-Peaks (7070, 7100, 7120, in 7020 m) stoje v verigi Nanga Parbat-Rakiot-Peak.
CHACRARAJU, veličastna gora v Peruju, na katero je prišel prvi Lionel Terray l. 1956, je v l. 1964 imela amerikanske goste. Bila sta Tom Frost, nedvomno eden izmed najboljših današnjih plezalcev na svetu, in L. Ortenburger. Pristopila sta po severnem grebenu in to po težkem plezanju. Plezalci z El Capitana v Yosemite utegnejo res zrasti Evropejcem čez glavo.
SMISEL IN VREDNOST planinstva! Dokler se bomo z resničnim zanimanjem o tem spraševali, bo imelo svoj smisel, bo ohranilo svojo vrednost, čeprav je jasno, da je doživetje gora vse prej kot predmet za dolge debate. Ta povzdiguje lepoto, oni samoto in tihoto, tretji bo dejal: Rad grem v hribe, nimam več kaj reči! Smisel ali nesmisel, korist ali škoda, dobro ali zlo? Vprašanje je bilo postavljeno pred 100 leti, ko je planinstvo postalo gibanje, ko se je polaščalo množic. Prej se je človek gora ogibal, čeprav je tudi premagoval take prirodne sile, kot so morje, puščava, goščave pragozdov. Mt. Blanc v srcu Evrope je prišel na vrsto šele 1786. Pa še danes je večini človeštva na znotraj tako tuja kakor kdajkoli. Morebiti zato, ker gora terja od človeka napor, ki se po mnenju večine ljudi ne izplača.
Planinstvo se dalje goji stran od civilizacije, treba se je torej odpovedati nekaterim komoditetam, ko pri drugih športih to ni potrebno. Samota v gorah marsikoga plaši, marsikdo se niti za krajši čas ne odpove rad družbi. Pri planinstvu tudi ni lovorovih vencev in nagrad, ljudje teh naporov ne priznavajo. Nesmisel torej? Kaj naj govori zoper to? Vse mogoče se navaja : Hoja v breg je koristna za mišičevje vsega telesa in še za dihalne in krvne organe. Sonce, veter, dež in sneg povzročajo fiziološke dražljaje na koži. Na presnovo in dihanje celičja hoja v breg ugodno vpliva. Planinstvo vzgaja k pogumu, samopremagovanju in tovarištvu, gora s svojimi nevarnostmi pospešuje in krepi te kreposti, ali pa je morda smisel v posebno intenzivnem doživetju narave? Brezmejni razgledi z vrhov, panorama gorskih grebenov, veličastne stene, pretresljiva nežnost in vitalna moč planinske flore in favne v rednem boju za obstanek, vse to človeka osrečuje in uči. Skala, pečina, ledenik ponujajo probleme in obljubljajo raziskovalcu nova spoznanja.
Ljudje in pokrajine omogočajo zanimive poglede na znanost o zemlji in o ljudeh. Vse to pa ni odločilno. Priznajmo: Plavanje in atletika sta morda še bolj primerni panogi za utrjevanj e telesa. Tudi druge športne panoge vzgajajo pogum, vztrajnost, odzivnost in samopremagovanje. Tudi vrtnar lahko doživlja prirodo, raziskovalec pa lažje, bolje in hitreje kot v gorah pride na svoj račun. Jedro vprašanja je drugod: Zgodovinska situacija je za današnjega človeka v tem, da ga rastoča civilizacija trga s prirodne poti, človek postaja suženj svoje okolice, poklica, denarja, svojih strasti. Tem nefiziološkim, patološkim dražljajem vsakdanjosti skuša človek ubežati v prostem času. To pa ni lahko in tu začne alpinizem dobivati svoj smisel. Kdor si za svoj prosti čas izbere gore, najde v njih sebi ustrezno okolje, gre nasproti močnejšemu, vendar prirodnemu elementu in ob njem spozna šibkosti in pomanjkljivosti civiliziranega sveta, spozna meje svojega bitja, preizkusi, kaj je težnost, kaj ravnotežje, z obema nogama stoji na zemlji. To doživetje mu daje spoznanje nove resnice in ga obogati, mu omogoča spoznanje »stvari na sebi«, odkriva pa tudi samega sebe, uči se ceniti preprostost in užitke, ki jih civilizacija ne nudi. Etična vrednota planinstva so izkušnje in spoznanja, ki bi jih težko kje drugod dobil.
»Gora ne podarja ničesar, pač pa vzbuja v človeku najboljše, najbolj nesebične lastnosti«. Tako utemeljujejo smisel planinstva v Nemčiji, domovini najbolj intenzivne filozofske misli o tem pojavu 19. in 20. stoletja.
LEDENE JAME PRI WERFENU so odkrili pred 85 leti. Trajalo je vse do l. 1964, da so v te jame prodrli tudi filmski amaterji in posneli ta 15 minutni barvni film. 75 let potem, ko je G. Eastman izumil celuloidni film. Filmanje je vodil H. Stranger, pomagali so jim speleologi pod vodstvom dr. Fritza Oedla. Tako je film odkril ta veličastni ledeni labirint, doslej posnet samo s črnobelo fotografijo, ki se ji je zadnji čas pridružila še barvna. Odločilni problem svetlobe so rešili z agregatom in s 400 m kabla, svetlobni park pa so ojačali še z baterijami. Imeli so 3 jodkvarc — žarnice 1000 watt in 500 watt spotlight. Imeli so seveda tudi transformator, za katerega je skrbel isti kakor za agregat. To je samo nekaj tehničnih podatkov za arzenal, s katerim so lahko izplenili slike za film »Svet ledenih velikanov«, na katerega so Nemci ponosni kot na prelomnico v zgodovini svojih gora in svetovni zgodovini dokumentarnega filma.
152 SEKCIJ ima OAV, najštevilnejša avstrijska planinska organizacija. Na skupščini 1964 v Schladmingu jih je bilo zastopanih 106. Vseh članov ima OAV 184 964. med temi je 60 000 mladincev pod 25. letom. Vzgajajo jih v tečajih, grade mladinske planinske domove, prirejajo počitniške in smučarske tabore in kulturne prireditve, kar seveda vse terja velika sredstva. Prizadevajo si že 10 let, da bi bila mladina OAV sprejeta v »Bundexjugendring«, ki skrbi za delitev državnih proračunskih sredstev na posamezne mladinske organizacije. Čeprav je vzgoja OAV po izvedbi vsestranska in vzorna, tako pravijo, čeprav iz mladine OAV prihaja naraščaj v avstrijsko gorsko reševalno službo, čeprav mladina drugih planinskih organizacij, med drugim tudi Naturfreunda, uporablja 400 planinskih koč, ki so last OAV, in se okorišča z njihovimi popusti, doslej zvezna mladinska organizacija dosledno odbija, da bi sprejela mladino OAV v svoj »krog«. Proti temu sta se izjavila v »ringu« Naturfreund in delavska mladina, kar po statutu »ringa« zadostuje za odklonitev. OAV grozi, da bo revidiral predpise o popustih na kočah, če Naturfreund ne bo spremenil svojega stališča. Poudarjajo, da so v l. 1964 za vzdrževanje svojih koč žrtvovali blizu 3 milijone šilingov. To res ni majhna vsota, vendar ne dovolj velika, da bi se zaradi nje zasul prepad političnih nasprotij, ki ločujejo OAV kot predstavnika avstrijske nacionalistične planinske organizacije, ki je v svoji zgodovini neštetokrat pokazala proti nam grobe šovinistične izpade, in med Naturfreundom, svetovno planinsko organizacijo, ki jo druži druga internacionala. Prihodnje leto bo OAV imel svojo redno letno skupščino na Koroškem, v Beljaku, torej na terenu, ki ga je v svoji zgodovini zadnjih 50 let označeval kot »ogrožen« teren.
213 000 ČLANOV je v l. 1964 štel DAV, ki ne spada med ekskluzivne planinske klube (ameriški Alpine Club šteje komaj 800 članov), vendar, pravijo, od sekcij da zavisi, ali sprejema tudi take, ki samo plačajo članarino, kot planinci pa nič ne pomenijo. Članstvo DAV raste, število ležišč v kočah pa je v zadnjih letih zraslo komaj za 20°/o. Na nove koče ne mislijo več, pač pa dovoljujejo adaptacije, v l. 1964 pa so dovolili tudi eno izjemo po natančni analizi. Nič ne ukrepajo zoper koče zunaj Alp, ki predstavljajo članom nekake klubske prostore.
DAV je kakor OAV močno centraliziran, zato so dajatve sekcij centrali kar velike, pa bodo članarino še povečali (DAV 16—36 DM, pri SAC 28—42 šv. fr.)
SAMOPOSTREŽNO SMUČARSKO KOČO vsako leto organizira akademska skupina OAV Z Dunaja in to na Zauchsee (1600 m). Koča ima 16 ležišč, železne postelje z — žimnicami in odejami. Iz Altenmarkta v Pongauu je dosegljiva v treh urah. Posode za kuho in drva je dovolj, brašno mora smučar prinesti s seboj. Če je prešibkih kosti ali nevajen oprtnika, mu ves tovor spravijo z žičnico na Zauchsee, pol ure od koče. Pravzaprav je taka »samopostrežnica« zanimiv eksponat iz klasičnih časov alpinizma. Danes oskrba v Alpah ni več problem. Koče, kolikor jih še grade, so skoraj čez noč nared. Material prenese helikopter, tri mesece pa je koča gotova. Tako so Švicarji v Val Roseg na Las Plattas (2160 m) postavili novo kočo Coaz. 88 ton materiala je spustila na gradbišče jeklena postovka, kar je zadostovalo za stavbo za 70 ležišč. Kočo so zgradili l. 1926, povečali l. 1949, zaradi umikanja ledenika pa so morali kočo premestiti na drugo mesto.
NOVA »TRANSVERZALA« V ŠVICI, verjamete ali ne. To pot v predalpskem svetu med Melchsee-Fruttom in Hasslibergom! Pravijo, da se lepo vključuje v dosedanje zaznamovane poti, ki jih propagirajo podobno kot pri nas našo transverzalo.
SOVJETSKI ALPINISTI so bili l. 1964 v Švici, osem Georgijcev in dva spremljevalca. Bili so gosti GHM in so se zanimali za organizacijo CASL, GRS, ENSA in življenje v gorskih vaseh. Švicarji so jim pokazali alpinistične centre, žičnice, helikopterske ture (s Porterjem so dosegli 4200 m, odtod pa prišli na P. Dufour (4634 m), Expo v Lausanne, gorico blizu Lausanne, Mt. Blanc, CERN (Evropski center za atomska raziskovanja), Villars, Sollalex in Anzeinde. Letos bo šlo deset Švicarjev na Kavkaz.
NEZGODNI IZKAZ bi lahko imenovali zdravniško potrdilo za tiste, ki so nezgodam in nesrečam boli izpostavljeni kot drugi (nosači, vodniki, alpinisti, smučarji itd.). V tem izkazu naj bi bila zabeležena krvna grupa, prejšnja cepljenja (zaradi event. preobčutljivosti na določene serume), osebne preobčutljivosti (to mora navesti zdravnik), tetanus injekcije in ekscitativne injekcije. Pravzaprav bi danes, ko je najbolj razširjena epidemija, ki jemlje življenje ljudem, najrazličnejša nesreča, moral tak izkaz imeti vsak. Prva pomoč in kasnejša zdravniška oskrba bi imela lažje delo, če bi obenem s ponesrečencem takoj imela v rokah tudi navedbe takega izkaza.