Tine Orel
SKANDINAVIJA sistematično vabi turiste, posebno nemške. V münchenskem »Haus der Kunst« so februarja 1966 priredili skandinavski buffet s plesom, ki so se ga udeležili skandinavski diplomati in zastopniki bavarske vlade. Skandinavci so v oficielnih pozdravih omenili lepote Skandinavije, mikavne za izletnika, planinca, alpinista, dopustnika, ki si želi divjine in samote. Stroške so nosile turistične organizacije Danske z Islandijo, Švedsko in Norveško.
HANS SCHWANDA je starejši avstrijski alpinist, a še vedno močno aktiven. V zadnjih letih se močno zanima za Kavkaz. O njegovi ekspediciji smo že poročali. Naj navedemo nekaj drobtin iz njegovega opisa prečenja Čeget-Tau: Za tolmača so Avstrijci imeli s seboj dr. Czuliusa, ki je 10 let živel v SZ kot atomski strokovnjak. Rusi so bili o vseh namerah Avstrijcev natančno poučeni in obveščeni, pa tudi o vsem drugem. »Ne bi se bil čudil, če bi vedeli tudi za rojstni datum moje stare matere ali za moje telesne mere«, pravi Schwanda. Pritožuje se nad vožnjo v Adyl-Su, o taboru pa ve povedati vse najboljše. Rusi so Avstrijce povabili na poslovilni večer, ki ga je prirejal nek tečaj ob svojem zaključku. Avstrijci so bili častni gostje. Schwanda hvali vse točke sporeda, posebno pa persiflažo sovjetskega birokratizma. Nastopati je moral tudi on, Ivan Ivanovič Schwanda z jodlanjem. Pravi, da je doživel večji aplavz kot Caruso ali Gigli. Skratka »štimunga« je bila imenitna, začinjena tako, da bolje nI mogla biti. Prečenje Čeget-Taua (4110 m) so opravili v 17 urah.
MODERNI PROMET je prinesel tudi v Alpe velike spremembe. Nastali so že veliki predori, ki so skrajšali pot čez Alpe od severa na jug, mnogo jih je v načrtu. Stari cestni prelazi bodo osameli, in postali spet to, kar so bili. Predore za cestne zveze terjajo mase motoriziranih nomadov, ki na dosedanjih cestah čez prelaze izgube ob konicah tudi ves dan s čakanjem npr. na Brennerju so 23. julija 1966 stali avtomobili 30 km v nepretrgani vrsti. Nekaj se pač mora storiti, naglica življenja to zahteva, z drugo besedo tehnični napredek. Kljub vsemu pa so Alpe še vedno trd oreh za prometne naprave. Kaj šele za ljudi v starih časih. Ni čudno, če je grški mit pripisal Herakleju, do je zgradil cesto preko Alp.
Med prvimi naselniki Alp so bili gotovo Kelti, bodisi da so se v Alpe zatekli pred sovražniki ali pa iskali rude In sol (halstattska doba). Nedvomno so bili prehodi preko Alp že takrat utrti. Rimljani so s Kelti prišli v stik I. 393 st. e. in z zlatom plačali Brenu, da se je umaknil nazaj v Alpe. Malo pred drugo punsko vojno pa so Rimljani že z orožjem pritisnili na Kelte, ki so prišli čez Pad, in zavzeli vso današnjo severno Italijo od Genove do Trsta. Zgodovinarji ne poročajo, čez katere prelaze so se Kelti razlili čez Alpe. medtem ko o Hani-balu poročata Polibij In Livlj. Polibij pravi, da je Hanibal s sloni prekoračil Alpe preko Malega Sv. Bernarda. Po dolini Rodana in Isere je v devetih dneh dosegel ta prelaz, nato pa se po Dora Baltea spustil v Padsko nižino. Livlj omenja le Cramont in Dora Riparla. Kasnejši raziskovalci so omenjali tudi Mt. Ceniš in prelaz Veliki Sv. Bernard.
Rimljani so se s cestami v Alpah začeli ukvarjati šele konec stare ere, ko so se odločili tu narediti mir. V Za-padne Alpe so poslali ekspedicijske vojske že I. 154 In 143 in tu zgradili mesto Eporedio (sedaj Ivrea). Rimske pa so Alpe postale šele za časa Avgusta. Ceste tedaj niso služile za vojaške pohode, ampak že tudi za trgovino, ki je do tedaj Alpe obšla na zapadu in na vzhodu. Latinski avtorji Ammianus Marcellinus, Glareanus, Jovius in drugi poročajo o »Vio Julia Augusta« ob ligurski obali, ki je dosegla Mont Genevre In Moli L. Bernard. Na Veliki Sv. Bernard je naredil cesto že Cezarjev legat Sulpicius Galba. Rimska cesta je šla tudi preko Spliigena na Julierpass, kjer so ohranjeni rimski miljniki. Cesar Klavdij je »Avgustovo cesto« potegnil vse do Donave preko Fernpassa, rimska cesta je zavzela tudi Brenner, Plockenpass v Karnijskih Alpah in dosegla Juvarum, današnji Salzburg in še marsikaj, skratka današnje alpske ceste imajo svoje rimske prednike in od mnogih so vidni še ostanki, ki kažejo, da se je rimska gradbena tehnika učilo pri Ilirih. To je razvidno iz »tirne ceste«, ki jo je pri Beljaku odkril Bulle in opisal I. 1947. Iz napisov tu in v Zilski dolini, ki jih je odkril Mommsen, se vidi, da so Rimljani že našli narejene alpske ceste in da so keltski način gradnje posnemali. Cesta s tiri s svojimi merami za tedanji promet ni bila prav nič manjša tehnična rešitev kakor današnji predori in ceste pod galerijami, ki varujejo moderne faetone pred plazovi in padajočim kamenjem.
SAMOHODEC V HIMALAJI je Ulrich Gruber. Pripoveduje, kako je v dolini Jiri-Kola srečal Tensinga, pravega nepalskega ljudskega heroja, odkar je srečno stopil na teme Everesta. Skozi Jiri-Kola je Tensing šel v Kum-bu, da bi po dolgem času obiskal svoj rojstni kraj. Gruber pa se je napotil proti Gaurisankarju (7145 m), enemu najlepših himalajskih špikov, ki prepada v dolino Tamba-koši vse do višine 1200 m. Gora je zanimiva tudi zaradi mitičnega veziva, ki se je spletlo okoli nje. Na dvoglavem vrhu sta se po verovanju Hindujev in plemen v vzhodnem Nepalu »zlata boginja« Deri (Gauri) in Šiva (Šankar). Obe božanstvi sta najvišji mitični bitji Šiva-hindujcev. V predgorju je kota 4000, morda najlepša razgledna točka v Himalaji. Devet osemtisočakov je možno ob lepem vremenu videti z nje: Dhaulagiri, Annapurno, Manaslu, Šiša Pangmo, Čo-Oju, Everest, Lhotse, Makalu in Kangčendzengo. Gruber je potoval po Nepalu nekako tako kot dr. Tichy. V vsem se je prilagodil Nepalcem in se ni držal običajnih ekspedicijskih pravil, da se mora zanesti samo nase. Hranil se je, kar je dobil v Nepalu, riž z močnimi začimbami in čapati (mlinci), pil je rakši in čang iz sklede, ki je šla od ust do ust. Popil je »morje« čaja z žaltavim maslom in živel pod isto streho plemen Thamang, Čettrl, Thami in Šerpa. Naučil se je biti miren, ni se jezil, ni kazal ihte, pa če mu je šla kaka stvar še tako na jetra. Nepalci pomilujejo srboriteže, jeznorit človek je zanje bolnik. Naučil se je »nepali« jezika in z njimi prodrl do srca domačinov. Štiri tedne je preživel pri lamah v samostanu Bigu. Njihov gompa stoji med Gaurisankarjem in Sumuri Parbatom. Mikala go je la-maistična liturgija in lamam je to močno prijalo. Tu je doživel žetveni praznik, mani-rimdu. Traja štiri dni. Lame so dva dni plesali prastare liturgične plese, oblečeni v svilo, »s strašnimi maskami na glavi«. Dalj časa je živel pri bogatem šerpi v Junbesi, največji vasi v provinci Solu, ki je zelo podobna Alpam. Počutil se je kot doma na Tirolskem. Tu se je naučil, kako se s palčko je šakba (zelenjavna juha), tukpa (rezanci z mesom) in mongmo (nekaki žlikrofi), tu je z njimi pasel in zvečer ob ognju poslušal njihove zgodbe s potovanj v Tibet. Gruber je botanik in zoolog in je kot tak več tednov ostal okoli Everesta. O tem smo že poročali. Njegova baza je bila vas Pangpoče 4000 m, »najvišja« šerpska vas. Vaški loma mu je tu pokazal »božji skalp«, suho jetijevo kožo, ki je bila komaj podobna mehu z glave. Lama mu je povedal legendo, kako je vas Pangpoče prišlo do te relikvije: »Pred davnim časom je živel v gompi Pangpoče svetniški lama. Zbolel je in se zavlekel v samoto, do bi tom počakal na smrt. Tu ga je našel jeti in mu prinesel zdravilnih rastlin. Hvaležni lama je jetija vzel v gompo in z njim tu živel dolga leta. Umrla sta na isti dan. Jeti je bil inkarnacija demona, ki ima zdravilno moč. Zato so lamino obleko In jetijev skalp shranili v gompi kot relikvijo.« Gruber ni nikoli naletel na jetija. Šerpa Njima Gyalsen mu je dejal: »Jeti je demon, vi Evropejci pa ne verjamete v demone, zato jih tudi videti ne morete. Šerpam se prikaže, foto-celicam po ne. Dokler ne boste razumeli naših bogov in demonov, tudi uganke jetija ne boste rešili.«
Nekoč je Gruber počival na koti višji od 5500 m. Pred njim so bili Everest, Nuptse, Lhotse in piramida Pumorija. Na misel mu je prišel indijski mit o nastanku gora: Nekoč so imele gore peruti kakor mogočni ptiči. Če so se spustili na enem mestu v večji jati, se je udri svet pod njimi, s tem pa je bila ostala zemlja ogrožena. Tedaj jim je bog Indra odstrigel peruti in vzpostavil ravnotežje na kopnem svetu. Perutnice pa je spremenil v oblake. Zato ti odtlej jadrajo nad gorami in se ovijajo okoli vrhov. Ulrich Gruber, prirodoslovec, ki no takih potih spoznava svet, ima res kaj povedati. Kakšne so dimenzije, s katerimi prodira v svojo stroko!
AVTOMOBILOM JE VSTOP PREPOVEDAN v nekaterih klimatskih zdraviliščih v Švici, posnemajo pa to tudi v Avstriji. Tudi mnogim avtomobilistom so všeč kraji, kjer ne straše za vsakim oglom parkirni prostori. Kraj pa vznemirjajo »sedeči turisti« na kolesih vseh vrst, tipov in znamk. Mirni kraji v Švici so naslednji: Bettmeralp (1956 m), Fafleralp (1800 m), Riederalp (1900 m), Saas-Fee (1800 m) in Zermatt, vsi ti v Wallisu; v Berner Oberland Kleine Scheidegg (2064 m), Murren (1650 m) in V/engen (1300 m), v centralni Švici Burgenstock (900 m), Frutt Melchsee (1920 m), Rigi (1400 m), ter Braunwald (1300 m) v severovzhodni Švici.
(1876 – 1964)
V DOLINI STRANCIACONE na Korziki na planini Stagno so konec maja 1966 odkrili ploščo dr. Felixu von Cubu, nemškemu alpinistu, ki je od leta 1899 do leta 1904 hodil po korziških gorah in ga štejejo za začetnika korziškega alpinizma. Otvoritve so se udeležile planinske organizacije Francije, Avstrije, Nemčije, Švice in Italije, navzoča je bila tudi UIAA. Stroške za ploščo je nosilo mesto Stuttgart, nemška zdravniška zbornica in firma Carl Zeiss.
PLACIDUS A SPESCHA (1752-1833) je bil benedektinski menih iz Truna, dober poznavalec Alp. Raziskoval jih je kot geolog In mineralog, kot kulturni zgodovinar, kot lingvist pa se je ukvarjal z retoromanščino. Bil je pristaš naprednih idej francoske revolucije. zato so ga preganjali, zapirali in tudi tajili njegove zasluge, znanstvene in alpinistične. Bil je na mnogih vrhovih In je svoje vzpone tudi zapisal. L. 1800 je v zaporu v Innsbrucku napisal »Navodilo za popotovanje po gorah«. Mislil je tudi na gradnjo koč. Kot znanstvenik pa se je dotaknil skoro vseh področij: mineralogije, geologije, klimatologije, topografije, zoologije, botanike, glaciologije, zanimal se je tudi za plazove, meril višino itd. »V gorah sem našel vse, kar sem kot geograf želel.« Bil je daleč po Evropi znan tudi kot zbiralec gorskih kristalov. Najlepši njegovi primerki so danes v Louvru. Vso svojo zbirko je moral dati za vojno kontribucijo, ki jo je rozpisal Napoleonov general Massena. Ocenjena je bila na 20 000 zl.
GORA – OSVOBODITELJICA je bilo geslo planinskega razgovora v Scheveningenu po skupščini UIAA 1965, ki je razpravljal o psihološkem učinku gore na človeka. To duhovno osvoboditev je čutil že Goethe in jo lirično izpovedal v pesmi »Auf allen Gipfeln ist Ruh«. Čim planinec prestopi gozdno mejo, že začuti evforično stanje, kakor da bi mu z ramen odpadlo težko breme. Občutek sreče ga vleče navzgor, naj bo cilj lahek ali težak. Odkriva lepoto, igro sence in luči, doživlja radost in napor in velika nasprotja v harmoniji gorskega sveta: tveganje življenja In radost nad njim, kakor pravi Guido Magnone. Prav to človeka do kraja osvobaja, ker sam izbere tveganje v veri, da mu uspeh ne uide. V gorah se neprestano srečujejo nasprotja, s tem pa gora v človeku vzbuja sproščujoča doživetja.
BISGLETSCHER, ki teče iz krnice pod severno steno Niesshorna, se konča severno od vasi Randa. Zgodovinski zapiski poročajo, da je ta neznani ledenik od časa do časa narastel in stregel po življenju te vasi. L. 1936 je v ledenlškem plazu umrlo 36 ljudi. 22. decembra 1819 je zgrmel v dolino Matt in jo zasul s 13,0 milijoni m3 ledu in kamenja, 700 m na dolžino, 200 m v širino, grmada pa je bila po sredi široka 45 m. Piš, ki ga je ta prodor povzročil, je pometel ves Rando, čeprav stoji na videz na varnem v bregu. Velika drevesa je nosilo več sto metrov po zraku, celo sleme so našli četrt ure daleč v gozdu, 100 kg težke kose ledu je vrglo čez vas. Do tal je bilo porušenih 113 hiš, vendar, začuda, mrtva sta bila samo dva vaščana. L. 1848 in 1865 je spet prišlo do podorov, vendar vas ni bistveno trpela. L. 1901 se je zbudil ledenik pod Fletschhornom na Simplonskem področju in pridrvel skoro do vasi Simplon. Tudi tu sta našla smrt dva vaščana. Več škode pa je bilo pri živini, porušenih je bilo 28 poslopij.
Ledeniki se neprestano gibljejo. Nekatere slike jasno kažejo strukturo ledenika, ki razodeva, da nastaja v toku, v stalnem premiku.
NUOLJA je gora na Švedskem, ki ima 1958 m dolgo žičnico s 497 m višinske razlike. Je ena od turističnih točk, ki jo radi obiskujejo Nemci. Leži ob »kraljevi poti« v Laponiji, ki je še 430 km od Abiska, izhodišča za Nuoljo. Pot drži preko gore Kebnekajse, o kateri smo v tej rubriki že poročali. Žičnica na Nuoljo kaže, da mora tudi Švedska na svojem ozemlju organizirati za velik del svojega prebivalstva možnosti za »civilizacijo drugega bivališča«. Tako so v kratkem postavili 10 000 weekendov—hiš. Računajo pa tudi z nemškim turističnim trgom. »Bungalove in chalete« grade tudi na Danskem, vendar ne po enotnih načelih. Prilagajajo jih individualnemu okusu. Na 7500 km dolgi obali, vendar 1 km od obale, stoji tisočero danskih weekend hišic. Tudi Danci računajo z obiskom tujcev.
FRANCOSKI GOZDOVI, posebno na francoskem jugu, so močno ogroženi. L. 1962 je pogorelo 28 000 ha gozda, v letu 1966 že do maja 15 000 ha. Francoski jug bo postal stepa, če bo šlo tako naprej. Zadnji gozdni požar na Côte d’Azur in na Korziki so zganili francosko ministrstvo, da bo napreglo zoper požare letalstvo, zgradilo bo več cest in izboljšalo obveščevalna sredstva. Povzročitelj gozdnih požarov je mistral, vpadni veter, ki najmanjšo iskrico takoj razpiha v velik ogenj. Zato zaščita ne zavisi samo od tehničnih varnostnih priprav in ekip, marveč tudi od vesti turistov in sprehajalcev. Holandija je z gozdovi revna, odločila pa se je, da ne bo ostala pri svojih skromnih 7% gozdnate površine. Svojo gozdarsko politiko bo vodila tako, da bodo državni in privatni gozdovi pod enako kontrolo. — Kaže, da so varuhi narave le pripravili vlade, da so se zavedale vrednosti gozdov za zdravje in razvedrilo človeka.
NOVE SMERI V MT. BLANCU: Po desni strani Gervassuttijevega ozebnika v Mt. Blancu du Tacul so Italijani Aureli, Cavalieri, Montagna in Lironi speljali prvenstveno smer 11. in 12. avgusta 1966. Čisti čas plezanja 14 ur. To je tretja prvenstvena smer, ki jo ima Cavalieri v severno vzhodni strani Mt. Blanca du Tacul. 8. in 9. februarja so Feuillerade, Martin in Seigneur kot prvi pozimi preplezali severno steno Aiguille du Plan. Plezali so v novem snegu. Burke in Kosterlitz sta ponovila ameriško smer v Aiguille du Dru (Hemming — Robins iz I. 1962). Porabila sta 34 klinov. Pravita, da je smer težja od Bonattijevega stebra in od Philippove smeri v Civetti. Prvič je pozimi preplezal severno steno Aiguille du Triolet 8. in 9. marca vodniški aspirant Pierre Desailloum (19 let) iz les Houches.
ŠVICARSKI ALPSKI KLUB (SAC) je bil letos spomladi gost japonskega alpskega kluba (JAC). Švicarje je vodil dr. A. Gubler, ki je od leta 1923 do leta 1933 učil nemščino na univerzi Hokkaido v Saporu. Pr! sprejemu je bil navzoč tudi znani Juko Maki, senior SAC, ki je prvi preplezal greben Mittel-legi v Eigerju in uspešno vodil Japonce na Manaslu. Na sprejemu so se obdarili: Japonci so dali knjige, Švicarji pa arhaičen kravji zvonec. Potem so si Švicarji ogledali več znamenitosti na Japonskem, vračali pa so se čez Hongkong, Phom Penh in Bangkok.
ALLALIN, ledenik v Wallisu, znan po ledeniški katastrofi 30. avgusta 1965. naj bi svoje ime dobil iz časov, ko so arabski Saraceni na svojih pohodih prihajali prav v Alpe in tudi v Wallis. Od Saracenov naj bi potekala. Imena Almagell, Balfrin, Ejeu, Mišabel v dolinah okoli Vispa in Algaby na Simplom. Allalin naj bi po arabskih virih pomenilo »Na izviru«.
AMSTERDAMSKI ALPINISTI imajo svoj plezalni vrtec kar v rodnem mestu. To je stolp gasilskega doma, visok kakih 40 m. Stene so iz neometane figurirane opeke. Niso prav nič romantične in služijo za vaje gasilcem, prav pa pridejo tudi nizozemskim članom ÖAV. Pravijo, da bodo kmalu dobili umetni plezalni vrtec v Zuiderskem jezeru, ker se za nekaj takega zanima tudi holandska vojska.
DIVJA ŽENA (Die Wilde Frau) je gora v Blümlisalpu, klasičen svet za plezalno šolo. Lani se je v tej šoli pripetila nesreča. Inštruktor, ki že leta vodi plezalne tečaje, se je zanesel na star klin in se z njegovo pomočjo spustil čez steno. Za njim je isto srečno ponovil še en učenec, pri naslednjem pa se je klin izmuznil iz razpoke in kandidat se je ubil. Vse sodnijske instance v kantonu Beru so se nato ukvarjale s to nesrečo. Inštruktorja je javni tožilec tiral pred sodišče, češ, da je malomarno ravnal. Inštruktorja so pogojno obsodili na 10 dni zapora. Kazen je potrdilo tudi vrhovno sodišče.
MIDDLESEX MEDICAL UNIVERSITY OF LONDON je poslala zdravniško ekspedicijo v Wallis 15 dni raziskovat odpornost človeškega telesa v velikih višinah. Vodil jih je dr. E. Williams, šef nuklearnega inštituta v Londonu. Ekspedicija je delala na Monte Rosi v višinah 3500 do 4000 m in proučevala dihanje, hormonalne funkcije, odpornost srca, pritisk idr. Več zdravnikov je iste pojave raziskovalo v Himalaji in Grenlandiji.
JUŽNOAMERIŠKI MATTERHORN je 6126 m visoki Jirishhanca Grande v perujskih Andih. Nanj sta se prva povzpela I. 1957 Toni Egger In Jungmair, člana ekspedlcije, ki jo je vodil Heinrich Klier. Letos je Avstrijce no to očarljivo goro popeljal znani Leo Schlö-mmer. Zaradi 30 m visoke vršne opasti, ki visi nad prepadom, spada vzpon na Jirishhanco med najdrznejše ture v Andih. Ni čudno, če se je lotijo samo ekstremni plezalci. Toni Egger je dve leti za Jirishhanco s Cesarom Maestri-jem prišel na Cerro Torre in tam našel smrt.
OBJEKTIVNE NEVARNOSTI V DIRETTISIMI EIGERJA 1966 (23. febr. do 25. marca 1966) so bile, tako pravijo Francozi, dokaj manjše prav zaradi zimskih razmer in ker ni bilo sonca. Kljub temu pa priznavajo Francozi, da je bilo podjetje Izvedeno z neverjetno vztrajnostjo, odpornostjo, trmo in pogumom. Vprašanje opreme pa se jim za Alpe zdi kočljivo. »Ob tem je treba požreti grenko slino, nekaj pač ni v redu,« pravijo.
SCHEIDEGG WETTERHORN ni med modnimi smermi, čeprav spada severovzhodni steber med skrajno težke moderne smeri, saj ima 10 raztežajev A3, A2, V in VI. Znani Steinkötter in Werner sta steber ponovila kot tretja 7. in 8. avgusta 1966 v 18 urah. Prvič pozimi pa je imel obisk greben Rothböck v Ortlerju. 15.-16. jan. 1966 sta ga zmogla Koessler in Pichler pri -32° C. Ime ima greben po prvopristopniku iz l. 1904. Vzhodni greben Königsspitze (Gran Zebru) pa so tudi kot prvi pozimi preplezali trije plezalci iz Merana 26. do 29. dec. 1965.
NOVI VZPONI V DOLOMITIH: Authier in Holzer, meranska plezalca, sta pozimi l. 1966 prvič preplezala Eisensteckenovo smer v jugozapadni steni Roda di Vael. Debertolis, De Lazzer, Fauro in Scalet so februarja 1966 prvič pozimi preplezali Leuchsovo klasično smer v jugozapadni steni Cimon della Pala. Vzhodni steni Sass Maor so Casiraghi, Grana in Maschio v 24 urah ponovili Biasinovo smer. Rattijevo smer v jugozapadni steni Torre Venezia so konec decembria 1965 ponovili štirje Nemci. Amerikanec John Bruce Price je I. 1965 sam ponovil nemško direttissimo iz l. 1958 (Brandler, Hasse, Lehne in Low). Vstopil je samo zato, da bi jo spoznal, pa je priplezal tako visoko, da se ni mogel več vrniti. V Münchnu dvomijo, če je res prišel čez steno, ker priče nima. Prvi samohodec v tej steni je bil, kakor smo že poročali, Avstrijec Kari Flunger, ki se je kmalu nato ubil v jugovzhodni steni Schüsselkarspitze.
TELEVIZIJA sprejema po svetu — zadnje čase tudi pri nas — alpinistično dejavnost v svoje obzornike in programe. Čim bolj je svet, v katerem se plezalci gibljejo znan, tem bolje. Tako sta dva francoska alpinistična prvaka Berardini in Mazeaud za televizijo posnela plezanje v Takubi, gori v masivu Garet in Dženun, kar je oboje v Hoggarju. Priplezala sta na Takubo 1. marca 1966 kot prva po 120 m visoki steni, ki sta jo zmogla samo z umetelnimi sredstvi, torej A3. Film je posnel znani J. Ertaud. Film sta predložila trentskemu festivalu, vendar nista požela najvišjih priznanj. Nekaj temu filmskemu zapisu manjka.
S SMUČMI CEZ SEVERNO STRAN MT. BLANCA so 16. maja 1966 sestopili Giscard, Maurice Herzog in vodnik André Contamine. Prvič sta to naredila Lionel Terray in Amerikanec Bill Dunaway l. 1953. Spust je skrajno težaven, eksponiran in naporen. Do Grand Plateau je stena zelo strma v spodnjem delu pa polna serakov.
MUIR se imenuje ena od sten v Yosemite. L. 1965 sta Chouinard in Herbert v tej steni v 7 dneh plezanja odprla novo smer. Eno od velikih smeri v El Capitanu sta ponovila grenobelska plezalca Dupont in Gauci v 6 dneh. Smer so prvič preplezali ameriški plezalci I. 1958. Doslej šteje le malo ponovitev. Stena je dobila ime po Muiru, pionirju ameriškega planinstva. O Muiru smo v tej rubriki že obširno poročali.
DOMINIQUE LEPRINCE – RINGUET je bil znan francoski plezalec, viden planinski publicist in organizator. Smrtno se je ponesrečil daleč od domovine v Cordillera Bianca pri sestopu s Huascarana. Zadel ga je kameni plaz. Nesreča je zagrenila veselje nad velikim uspehom, ki so ga Francozi dosegli z vzponom čez severno steno Huascarana. Ekspedicijo je organizirala FFM (Fédération Française de la Montagne). Člani so bili samo veliki plezalci Robert Paragot (vodja), Audibert, Berardini, Jaccoux, Jacob Payot, Seigneur in Leprince — Ringuet.
CATINACCIO D’ANTERMOIA je 250 m visoka. L. 1914 jo je sam preplezal Hans Dülfer po južni steni. L. 1965 je to smer ponovil George Livanos in izjavil, da so prvi trije raztežaji tudi danes V+, če pa bi bila smer daljša, bi jo lahko ocenili z -VI. Ponovil jo je tudi Cesare Maestri in dejal, da je Hans Dülfer v njej premagal težave, ki danes segajo skoro do skrajnih možnosti prostega plezanja. V vodniku je smer o Catinacciu Vassolungo — Catinaccio — Latemar ocenjena samo s V.
VELIKI ALPSKI KROKAR je v naših Alpah že redek gost. Vendar ga reden obiskovalec gorskih potov še utegne srečati. Pred leti sem imel priložnost slišati od blizu šelest njegovih peruti pod Kotovim sedlom, več let zaporedoma na Korošici, kjer je verjetno gnezdil v Dedcu. Drugi par se je večkrat spreletaval v severnem ostenju Planjave. Lani se je krokarski par vozil okoli Šimnovca. Tak je, da ga ni mogoče zgrešiti ali zamenjati s kako drugo veliko ptico. Znani zoolog R. P. Bille ga takole opisuje: »Zveneč glas »krok, krok, krok« pretrga mrzli gorski zrak, moraš vzdigniti glavo in pogledati za veliko črno ptico, ki leti naravnost nad teboj In z glasnim »vup, vup, vup« vesla proti grebenu. Velik kljun se odraža v sinjini, velikanske peruti se v soncu kovinsko bliskajo. Ptica plava – še dva, tri krike boš slišal in že utone v megli – corvus corax, ki ga ornitologija posebej obravnava kot redko alpsko ptico. Pravzaprav spada med vrabce in tehta toliko kot 215 kraljičkov skupaj, doseže pa izredno visoko starost, celo v ujetništvu nad sto let. Par preživi skupaj en sam dan v letu. Samica znese jajca v prvi polovici marca in si splete gnezdo v višinah od 1000 do 2000 m. Malokomu je znano, da je veliki krokar pravi letalski akrobat, da zna delati lupinge, da lahko plava nekaj časa tudi na hrbtu s spuščenimi krili. Čeprav je po premeru razpetih kril precej pod orlom, se orla ne boji, ga celo napade. In poznavalci vedo povedati, da je kralj ptičev pred krokarjem vse prej kot kraljevska figura. Že nekaj desetletij izumira, pravijo, da zaradi pomanjkanja hrane. Zadnja leta pa naštevajo več parov. Hrane je vedno več, ker je vedno več hotelov okoli žičnic v velikih višinah. Krokar pa spada v podjetje »Snaga v gorah«. Morda smo ga zato videli jeseni l. 1966 krožiti nad Veliko planino? Če je res, kar ugotavlja ornitolog Bille, potem ga ne bo več krila samo samota Koroške in višave nad Planico in drugod.
331. SMER V CALANQUES DE MARSEILLE sta 9. januarja 1966 preplezala Georges Livanos in Marc Vaucher. Oba sta tiste vrste, da plezata »zadnje velike probleme« in tako sta to smer tudi proglasila za zadnji veliki problem v Calanques. Visoka je 120 m, ima 80 previsov, ki vise 35 m v praznino onstran vertikale. Vse kline sta pustila v steni, 140 jih je, od teh 17 svedrovcev.
GUIDO REY, vsaj tako znan planinski pisatelj kot Kugy, je zapisal, da planinstvo ni samo sebi namen, ampak le sredstvo. Sredstvo, ki človeka v mladih letih krepi za boje, ki ga v življenju čakajo, ki zrelemu možu ohranja moči, ki zadržuje srečo mladosti in človeku za starost pripravlja zaklad vedrih spominov, ki jih ne more nič na svetu skaliti. Znani angleški alpinist svetovnega slovesa R. L. G. Irving pa pravi, da se bodo vedno našli alpinisti, ki jim bo tveganje vse. Kdor ne vidi v tem nekaj bistvenega, ne more občudovati dela teh mož brez nevoščljivosti v srcu. Ta nevoščljivost utegne toliko škoditi, da bi lahko odlomilo pravo rast alpinizma. To bi bilo obžalovanja vredno, vendar je gotovo, da bi »drevo tudi zlomljeno živelo naprej«. Brez velikih dejanj ni alpinizma, ni napredka v njem. Pa tudi mala dejanja mu dajejo vsebino. Isti Guido Rey modruje takole: Ginjen sem, če slišim sivolase ljudi govoriti o njihovih velikih turah v mladih dneh. Srečni tisti, ki ostanejo preprostega srca in so do konca dni presunjeni od lepot gorske narave. Čutim s tistimi, ki leto za letom obiskujejo svoj zaupni kotiček v Alpah, ki obiskujejo vedno isti vrh, ki jim pomeni prvo in zadnjo ljubezen v gorah.
SKANSEN — muzej na prostem — ki ga imamo pri nas samo v Škofji Loki, imajo na Švedskem že 75 let in to v naravnem parku v Stockholmu, 7 minut tramvajske vožnje iz mestnega centra. Tu v skansenu je vsa Švedska v miniaturi, kakih 1000 poslopij, ki kažejo Švedsko pokrajino skozi zgodovino. So dnevi, ko ta muzej na en sam dan obišče 40 000 ljudi in več. V skansenu je seveda na kilometre sprehajalnih poti in več odrov, kjer so od časa do časa sporedi z ljudskimi pesmimi in revijami narodnih noš, nastopajo pa tudi najboljše pevske moči in najboljši ansambli. Ena od novosti, sicer že nekaj let stara, je »mali skansen«, kjer je vse prirejeno za otroke — »hiše so hišice«, v stajah z domačimi živalmi pa — telice telički, psi psički. Naš skansen v starodavni Loki seveda nima sredstev, da bi tvegal kaj takega, je pa vreden, da si ga ogleda vsak planinec, ki so mu mar naša starožitnost in kulturne vrednote planinstva. Oglejte si ga, ne bo vam žal!
MONT SAINT EUE je na Alaski. Poleti 1965 so se na to goro povzpeli Amerikanci: Everett, Benner, Davidson, Eberl, Story in van de Graaff in to prvič po severozapadnem grebenu. To je bil komaj četrti vzpon na to goro. Na Mont Logan, o katerem smo že pisali, pa so prvič po centralnem grebenu, ki ga imenujejo tudi Hummingbird, avgusta 1965 prišli na vrh Bacon, Coale, Evans, Long, Steck in Wilson. Tudi vzponi na Alaski kažejo, s kako velikimi koraki dohiteva ameriški alpinizem onega v starem svetu. Ali pa že prehiteva.
IZJEMNA DEJAVNOST, opremljena s predikatom ekscentričnosti, ki je ni lahko razumeti, je alpinizem za opazovalca, ki mu ni dovolj blizu, pravi dunajski filozof Kari Greitbauer. Zato te dejavnosti javnost večkrat ne čisla tako, kot bi bilo treba. Javnost se zadnja leta spričo uspehov v visokih gorstvih sveta sicer zanima za alpinizem, vendar to še ne pomeni, da je spremenila svojo sodbo o njem. Čeprav ga vključuje v športno kulturo, vendar ga ne enači z drugimi športnimi panogami, kot so plavanje, atletika, telovadba ipd. Pri drugih športih se ne pojavlja vprašanje »zakaj« in »kako«, ker predstavljajo doživljajsko celoto brez kontrastnih momentov. Pri alpinizmu pa je cel kup »mejnih situacij« in ostalih doživljajskih kontrastov. Karl Jaspers med mejne situacije šteje boj, smrt, trpljenje. Če je to tako, ni čudno, če se pri takem športu načenjajo posebna vprašanja.
GORA ATHOS na polotoku Halkidika, hagion oros, sveta gora, je leta 1963 praznovala 1000-letnico meniške republike, države moških, 50 km dolge in 10 km široke. V to republiko ne sme stopiti nobena ženska, ne otrok ne evnuh, tudi živalska samica ne, nobeno gladko lice. Tu ni RTV, ni avtomobilov, elektrike, časopisov, je le svet, ki umira, ostanek srednjega veka, noč, ki ima sicer plejado kulturnih spomenikov, a vendarle noč. V moškem samostanu zidanem za 6000 menihov, živi še 30 menihov. Najmlajši je star 70 let.
Sicer pa je Athos lepo planinsko doživetje. Popotniku, ki mu je grška vlada dovolila obiskati meniško republiko, je prišla na misel beseda dramatika Gerharda Hauptmanna: »Daleč od življenja sem življenju bližji«. Aristotel, ki je bil tudi blizu tu doma, bi mu najbrž ne pritrdil.
SIMPOZIJ O ZNANSTVENIH POGLEDIH na snežne in ledne plazove je priredil Inštitut na Weissfluhjochu nad Davosom aprila 1965. Katastrofa na Mattmarku v Švici je obrnila oči široke javnosti k problemom ledeniških plazov, vedno bolj se je zadnja leta namnožil tudi fond iz lavinoloških raziskav v ZDA, Kanadi, ČSSR, Poljski, SZ in na Japonskem. Simpozij je organiziral dr. M. de Quervain, ki smo ga v našem glasilu že večkrat citirali. Lavinologija je mlada veda. Pred 100 leti ji je utiral pot J. Coaz, švicarski gozdni inšpektor. Simpozij je predložil vrsto izdelkov iz hidrologije, glaciologije, gozdarstva in medicine. Navedemo pa naj le nekatere nove ugotovitve glede napovedi in klasifikacije plazov.
Vzroki plazov so številni in različni, izvirajo pa iz statike. Če napetosti v snežni odeji prekoračijo mejo trdnosti snega, pride do podoia, drsenja ali do takljanja snega. Zato so podatki o napetostih najvažnejši. Količino napetosti v elastičnih trdnih telesih mehanika lahko ugotovi, je pa stvar zelo kompleksna. Najbolje bi bilo meriti napetosti na mestu. To pa ni mogoče, ker je na nevarna pobočja težko priti zraven, če pa merilec že pride, aparat spet toliko moti snežno odejo, da so meritve neuporabne. Treba se je torej zadovoljiti z meritvami na vzorcih v laboratoriju. Glavno vlogo igra plasticiteta snega, to je lastnost, da se sneg preoblikuje, ne da se zlomi. V tem pogledu je sneg podoben togi melasi, ki zelo počasi teče, če pride na strmino. To se vidi iz pripognjenih dreves pod plazom. Sneg se torej bolje upira pritisku kakor potegu, se torej rad stabilizira, to pa zmanjšuje nevarnost plazov. Trdnost snega se meri v laboratorijih ali na mestu. Zaradi različnih faktorjev pa je sneg mehanično zelo kompleksen material, ki se numerično zelo težko izkazuje. Poleg tega pa je še po strukturi zelo nestabilen. Čim se tvorijo snežni kristali, istočasno spreminjajo tudi svojo obliko in velikost, dokler se ne spremene v led oz. skopne. Ta metamorfoza je močno odvisna od temperatur, to pa povzroča nove mehanične lastnosti, ki še niso povsem raziskane.
Meritve trdnosti in teoretični računi o napetostih dajejo le lokalno veljavne elemente. Sinteza teh, zajeta v teorijo o stabilnosti, šele daje podatke o pogojih podora za večje mase snega. Manjkajo meritve tik pred sprožitvijo plazu, zato so podatki negotovi. Z vodo prepojen sneg je kajpada lažji, stabilnost takega snega je manjša, na bregu 15° se tak že splazi. Brez vode bi bil stabilen še na strmini 45°. Univerza v Montani (ZDA) je namesto Haefelijeve robne sonde, s katero so dobivali doslej vrednost trdnosti snega kot funkcije globine snega, pokazala Bradlerjev resistograf. Meri natančneje kot Haefeli in meritve takoj registrira. Preizkusili so ga v Rocky Mountains. V Alpah se morda ne bo tako obnesel, ker ga je treba v snegu z roko zavrteti, to pa pri tršem snegu ne bo vedno mogoče.
Izumili so tudi aporate, s katerimi se meri množina vode na snežni površini. Princip temelji na absorbciji žarkov gama, ki jih izžareva majhna kobaltova bomba. Rezultati se lahko sporočajo po radiu, če gre za kraje, ki jih je težko doseči. Važen parameter spomladanskega snega je množina proste vode, ki je v snegu v tekočem stanju. Doslej so jo merili s kalorično ali fizikalno-kemično metodo ali s centrifugacijo. Zdaj so izumili aparat, ki temelji na dielektričnih lastnostih mešanice ledu — vode — zraka in ki daje podatke o prosti vodi hitreje in natančneje. Debelino snega razmeroma natančno lahko izmerimo s fotogrametrično metodo, ki so jo v Parsennu uporabili že I. 1956. S posnetki iz zraka se delata dve karti 1 : 2000 pred in po sneženju. Razlika med nivoji zadene debelino snega na 20 cm. Čeprav to precej stane, se na Japonskem za to metodo zelo navdušujejo. Poleg mehaničnih obstoje še drugi faktorji. Važna so tla s svojim nagibom, izpostavljenostjo in oblikovitostjo. Ker so te lastnosti v bistvu nespremenljive, jih je lahko določiti. Večjo pozornost je treba posvetiti spremenljivkam, predvsem meteorološkim. To so trajanje in intenzivnost sneženja, moč in smer vetra, zračna temperatura in izmenjava žarčenja. Približno so bili ti faktorji že raziskani z izkušnjo, natančna statistična metoda pa jih je odkrila šele pred kratkim. V Alpah je 90 % plazov v trdi zimi med decembrom in marcem. Štirje od petih so povezani z močnim vetrom ali hudim vetrom. 90% se jih sproži med sneženjem ali z enodnevno zamudo. Veter z metežem je najčešči vzrok plazov. Temperatura ima posredno vlogo, saj vpliva na mehanične lastnosti snega in občutno vpliva na metamorfozo snega. To je tudi plazovni činitelj, saj temperatura tvori znotraj snežne odeje šibke plasti, ki učinkujejo potem kot kroglični ležaji. V Utahu so naredili v zadnjem času zanimive poskuse, kako bi vplivali na metamorfozo. Raztresli so po tleh kemikalije, katerih izparevanje je oviralo spreminjanje snežnih kristalov. Rezultati so bili pozitivni, ni pa jih mogoče uporabiti, ker je predrago in zaradi zastrupljanja tal. Raziskave se nadaljujejo, morebiti bo tudi iz tega kaj.
Na Weissfluhjochu imajo že nekaj let snežno drsno ploskev 20 m dolgo s strmino 30° do 45°. V spodnjem delu so gozdovi, strehe, koli. V zgornjem delu nakopičijo 8 m3 snega in ga spuste na ovire v spodnjem delu. Pri tem kinometografsko snemajo obliko toka in elastično merijo hitrosti. V Šiozavi na Japonskem imajo na terenu 475 m take ploskve pri 30° nagiba. Če je vreme ugodno, umetno prožijo plazove in merijo sile na ovirah in kinematične lastnosti pri plazitvi snega. Verjetno bodo ti eksperimenti odkrili največ.
Vse te raziskave imajo poglavitni namen, da se plazovi napovedo in se ustvari solidna preventiva. Napoved in preventiva pa sta možni le ob sintezi vseh kriterijev, po katerih se sklepa. Še vedno igra veliko vlogo »intuicija« napovedovalca ali bolje izkušnja, torej stvar empirizma, ki verjetno še dolgo ne bo odslužil.
Še vedno ne moremo govoriti o oficielni mednarodni klasifikaciji plazov. Kar sta I. 1957 na kongresu Mednarodne unije za geografijo in geodezijo predlagala de Quervain in Haefeli, še ni sprejeto. Tudi simpozij I. 1965 tega ni rešil. Vsak vidi najprej svoje področje, pomena drugih področij ne vidi. Nekateri bi radi klasifikacijo naslonili na genezo, zanemarjajo pa meteorološke vzroke (sneženje, metež, padec temperature), vzroke v snegu samem (plazovit sneg, metamorfozo pod pritiskom) in kompleksne vzroke (dež, odjuga zaradi temperature in žarčenja). Drugi spet opazujejo samo kakovost snega: suh, moker, nov, zapihan, star. Vsi pa soglašajo, da bi morala klasifikacijska shema omogočiti jasno identifikacijo objektivnih lastnosti in pojavov, medtem ko naj bi merljivi elementi izostali, ker se lahko sumarično določijo. Nekateri predlagajo klasifikacijo po načinu sprožitve (naravna, umetna), po obliki (kložasti, pršni itd.), po drsni ploskvi (talni itd.), po plazma (grapa, pobočje), po načinu gibanja (drsenje, takljanje, prh po zraku).
Skratka, lavinologija je zdaj res veda. Nedavno je še čemela v vražah in uverah, zdaj pa je veja znanosti, ki pojasnjuje, napoveduje in lahko tudi pomaga.
