Tine Orel
JUNGFRAUJOCH V BERNU — to se čudno sliši, moderne metode muzeologije pa to omogočajo s primernimi razstavami. Tako je bernski planinski muzej od februarja do maja 1965 priredil razstavo iz gradiva, ki je sicer razstavljeno zadnja leta na Jungfraujochu in omogoča obiskovalcu ponazoriti raziskovalno in znanstveno delo najvišje ležečega raziskovalnega inštituta v Evropi.
Institut je ustanovila l. 1930 Švica kot mednarodno ustanovo. Omogoča astrofizikalične raziskave zaradi izredne jasnine in često izredno »tenkega« zraka. Institut ima vse najmodernejše priprave.
Zadnja leta je raziskoval vpliv višine na človeka in njegovo prilagajanje na pomanjkanje kisika. Po vojni je pritegnil fizike, ki so preiskovali kozmično žarčenje in njegove elementarne delce. Danes je tu največ astronomov, ki tu s spektografi in teleskopi registrirajo sončni in zvezdni sij in s pomočjo tega sklepajo na sestav ozvezdij.
Na razstavi je bil tudi velik profil ledenika Aletscha, ob katerem so prikazovali delo švicarskih glaciologov, njihove seizmične globinske meritve, nove radijske metode in določanju starosti ledu in predmetov v njem (o tem smo že poročali natančneje). Prirodoslovni muzej v Bernu je prispeval omaro s floro in favno na ledu in snegu, predvsem z »ledeniško bolho«. Razstavo so dopolnjevali grafikoni in risbe, omogočeno je bilo avtomatsko predavanje v nemškem, francoskem, italijanskem in angleškem jeziku. Obiskovalec je samo pritisnil na gumb in že si je postregel s predavanjem v zaželenem jeziku. V desetih minutah ga je industrializirana človeška govorica na kratko poučilao življenju in delu znanstvenikov na Jungfraujochu.
PLANINSTVO, KI GA NE UMEVAMO, je naslov razpravljanju filozofa Karla Greitbauerja v prvem zvezku Les Alpes« 1965. Že dolgo vemo, pravi dunajski filozof, da je široka javnost človeško početje v gorah slabo razumela. Da je lepo in veličastno v gorah, to je še verjela, na koncu pa je vselej stalo neizgovorjeno vprašanje, čemu le vse to počnemo. Vprašanje ni tako brezpomembno, čeprav je že lahko banalno. Gre za dejavnost, ki vsaj očitno ne prinaša nobene koristi. Planinstvo se ponaša z dvomljivo slavo, da je najbolj nepomljivo, da se ga oprijemajo radi odljudni idealisti, norci ali fanatiki, sem in tja pa se še danes sliši, da prija manijakom, duševno prizadetim ljudem. Javnost s tem dokazuje, da ne razume vsega, kar obsega planinstvo, planinci pa vemo, kako je javnost do takega mnenja prišla: Ni se rešila predsodka, da je planinstvo neznansko nevarno, tvegano in zato nesmiselno. Ta predsodek utrjujejo še fantastični posnetki, ki kažejo mnogo zraka pa zelo malo trdnega sveta pod nogami plezalca. Ob takem posnetku ni nič čudno, če človek, ki stvari ne pozna, pride do zaključka, da tako izvešanje nima kaj opraviti z normalno psiho.
Če opisujemo nenevarna pota, še razume naša doživetja, za doživetji v stenah pa ne more več. To zanj niso doživetja, ki jih čuti plezalec, zanj je to samo še intenzivna predstava ogrožanja, življenju sovražnega početja. Ta negativni občutek, ki se vzbuja v neplanincu, ko gleda človeka v skrajno tvegani situaciji, je občečloveški. Zato ga je Schopenhauer uporabil za razlago občutka vzvišenosti. Takole pravi Schopenhauer: Če nas predmeti s svojo pomembno obliko mikajo, da jih opazujemo, in imajo nekaj v sebi, kar je sovražno človeški eksistenci, če s svojo premočjo, ki vzbuja odpor, ogrožajo eksistenco človeka ali mu s svojo neizmerno veličino vsiljujejo občutek, da je nič, so pa ti predmeti od opazovalca tako daleč, da se mu z njimi ni treba spoprijemati, tedaj se vzbuja v opazovalcu občutek vzvišenosti, (občutek, da ima pred seboj veličasten predmet).
Kdor ni planinec (plezalec), potemtakem ob veličastnih oblikah gorskega sveta doživlja njihovo vzvišenost, stoji pa pred njimi kot opazovalec življenjsko nevarnih kolosov, s katerimi pa se mu ni treba od blizu spogledati, je torej neudeležen gledalec vsega, kar je človek doslej doprinesel v svojem odnosu do gora, se torej z nami planinci (plezalci) ne more identificirati prav zaradi občutka, da gre pri naši dejavnosti za protieksistenčno tveganje. Ne more razumeti, da se kdo take dejavnosti sploh loteva. Vprašanje, zakaj pa se taki ljudje vendarle dobe, je torej povsem razumljivo, saj planinec vzvišene arhitekture gora ne gleda, ampak se vanjo podaja in se s tem upira občečloveškemu ravnanju, saj se nevarnosti ne ogiblje, marveč se ji takorekoč predaja. Na to vprašanje bomo torej odgovorili zadovoljivo le v primeru, če se nam posreči najti v planinstvu obče človeško vrednoto, ki odrine pomembni minus tveganja med nebistveno.
Odgovor je relativno lahak, če je okviren in splošen, težji pa, če gremo v potankosti. Gre za dvoje vrst planinstva: za tisto, ki ga goje mladi ljudje, in tisto, ki osvaja starejše. Planinstvo po motivih ni enotno gibanje, zunanja oblika pa je v principu enaka. Vprašanje se torej glasi, zakaj se mladi kljub tveganju oprimejo gorništva in zakaj se zreli ljudje, za katere je značilno, da razumno gledajo na bivanje, temu ne odpovedujejo. Greitbauer odgovarja na ti dve vprašanji v kratkem takole: Tudi mlad človek je sprva napram goram »outsider«, tudi on vidi v gorah in v gorništvu nekaj, kar je eksistenci sovražno. Zakaj in kako odrine ta občutek in ga premaga, nam pojasnjuje mladinska psihologija. Mladostna življenjska doba pozna izredno močan nagib, da uresniči družbeno osebnost, da uveljavi mladinsko osebnost, ki ni popolna, ki živi nesamostojno, nepopolno življenje učenca, vajenca, ki ga nihče ne razume, ki ni samostojen. To pa je tisti prisilni jopič, ki je najbolj napoti doraščajočemu mlademu človeku. Mladinec je ves zagnan v to, kako priti iz te dušeče ožine in se osvoboditi atmosfere, ki mu jo vsiljujeta šola in drugi činitelji. Doraščajoči mladinec pa tudi ve, da je ta prisilni jopič nujen, da spada v utrjene družbene navade. Zato poskuša v svojem hrepenenju po uveljavljanju svoje osebnosti priti do drugega »eksistenčnega stavka«, do novega miljeja, ker v onem nič ne velja. Gre torej za ideal osebne veljave. Ta ideal je v gorah dosegljiv in to še kako!
Lik gornika je poosebljenje poguma, moči, energije, vreden občudovanja, torej veljaven. Ko se doraščajoči mladinec zanj odloči, v sebi dotolče mladostni strah pred »protieksistenčnostjo« gorskih velikanov, saj je ta strah edino, kar mu je napoti, da zleze v dejavno »kožo« gornika. Mladinec strah premaga, da bi njegovo bivanje na svetu dobilo svojo veljavo. Premagujoč strah se na novo oblikuje in dobiva obenem s tem oblikovanjem navado, pridobiva izurjenost, tehniko, strahu je vedno manj, doživetja gora pa vedno več, raste vzvišeni občutek, da je močan, zmogljiv, da se z lahkim srcem spoprijema z gorami, ki drugim pomenijo grozo: vedno raje ima strme plati z drobnimi oprimki, brez teže se počuti na zračnem razu, strmi stebri so mu le vzvišena pot v neskončne daljave sveta, v katerih se sprošča in odrešuje toge vsakdanjosti in njenih dolžnosti. V tem pa je tudi že odgovor, zakaj zrel človek ostaja pri planinstvu: Postalo mu je potreba, doživetje gora mu ni več tveganje. Zdi se, da je goram kos, gore mu dajejo, po čemer hrepene ljudje: doživetje skrivnosti, dogodivščino, izpolnitev hrepenenja, sprostitev. Samo tako je možno razumeti, da mu je gorski svet domač, dopolnitev in pribežališče pred naglico, hruščem in truščem modernega življenja.
Tišina gora mu pomeni več kot poslovnost življenja; gora mu daje priložnost notranje svobode človeškega bitja. Narava ima svojo govorico, govorico simbola. ki govori o višjem, boljšem življenju. Planinci poskušamo to govorico približati krogu vseh, ki imajo rajši naravo in naravno življenje kot mesto. Razumel jo bo, kdor vidi v teh simbolih težnjo po prirodnem človeku in sožitju. Kdor imenuje to odljudnost, idealizem, norost, fanatizem ali celo blaznost, razodeva morda strah tistih. ki so jim vzvišena čustva tuja. ki jim svoboda človeka nič ne velja.
SPLOŠNA PODHLADITEV, HIPOTERMIJA je bila v zadnjih letih zabeležena nekajkrat kot vzrok smrti v Alpah. Primere so raziskovali škotski alpinisti zdravniki in izdali brošuro o svojih ugotovitvah. Znani Pierre Vittoz, ki kot alpinist že nekaj let ne nastopa, je njihove zaključke na kratko povzel: Nevarnost ni samo v tem, da so ogroženi alpinisti izpostavljeni mrazu in vetru, marveč tudi neznanju tovarišev in reševalcev, ki ogroženim ne znajo pomagati. Najhuje je to, ker se ponavadi zgrnejo na kup utrujenost, mraz in strah. Ogroženi bi morali za vsako ceno hraniti energijo, ne pa za vsako ceno nekam priti. Tako se ponavadi izčrpajo do kraja in take mraz ubija brez odpora. Ni lahko spoznati znamenja in simptome podhladitve. Simptomi so naslednji:
a) Čudno obnašanje, skoraj zmedeno, često ogroženi toži, da ga zebe in da je utrujen;
b) Motnje v vidu, včasih slepota. Če pride do vidnih motenj, je primer že zelo resen;
d) Nerazločno govorjenje. Marsikateri ponesrečenec govori vse do zloma;
e) Nenaden pojav drgetanja;
f ) Nenaden pojav energije, fizičen odpor zoper pomoč, hude besede;
g) Padanje.
Vsi simptomi se ne pojavljajo vselej. Znani so še drugi: Izredna bledica, evforija. krči, redko omedlevica. Center telesa normalno ohranja temperaturo 37 °C, nižja temperatura kože, maščobe, mišic, nog, rok, ušes in nosu ni važna. Življenjskega pomena je torej, da se ohrani temperatura centra, to je trupa in možganov. Če ta pade, pride takoj do duševnih sprememb, koordinacije mišičja ni več, ustavi se dihalni mehanizem, nastopi srčna kriza in — smrt.
Da bi ohranilo temperaturo centra, telo samo reagira s tem, da zmanjšuje pritok krvi v eksponirane okončine. Zato je popolnoma napak, če pri podhladitvi skušamo kar najhitreje ogreti površino. Če ugotovimo podhladitev, je najvažnejše, da preprečimo vsak odvisen napor, tudi hoja navzdol je odveč. Treba se je ustaviti in pacienta oskrbeti. Kako? Drgnenje kože je odveč. Nič ne koristi alkohol. Vse, kar bi poganjalo kri na periferijo, lahko povzroči smrt. Na periferiji se kri ohladi, ohlajena pride v srce, to pa pomeni konec. Tudi pri utopljencih je tako.
Velja torej: Neposredna pomoč je samo v tem, da telo izoliramo tako, da ne bo več izgubljalo toplote. Metode zavise od okoliščin in od opreme. Kaj se lahko naredi:
a) spraviti pacienta v spalno vrečo ali ga vsaj obložiti z njimi;
b) v isto spalno vrečo naj zleze zdrav človek, da pacientu oddaja telesno toploto. Če ne more v vrečo, naj se uleže zraven nje;
c) oba, bolnega in zdravega, zaviti v polivinil. da bi bila izolacija od zemlje popolna;
d) zavarovati oba pred vetrom, postaviti takoj šotor, če ga ima skupina s seboj;
e) če pacient lahko je, mu dati sladkor v glukozi ali kondenziranem mleku;
f ) če dihanje preneha, dajati umetno dihanje usta na usta toliko časa, dokler pacient spet ne zadiha ali dokler ne pride zdravnik;
g) takoj teči po pomoč, najbolje po letalsko;
h) pripraviti toplo pijačo za pacienta in za druge;
i) če se pacientu stanje izboljša, ga je treba še vedno obravnavati kot težji primer.
Na vsak način ga je treba oskrbovati še naprej kot bolnika za transport. Za transport je treba vzeti vso izolacijo, ki smo jo ogroženemu dali na mestu, zavarovati je treba še obraz in usta, vendar tako, da ne oviramo pacientu dihanja. Provizoričen transport je upravičen le, če bi bilo treba na reševalce dolgo čakati, a to le v primeru, če so okoliščine ugodne (dan, vreme, bližina bolnišnice). Če je pri roki planinska koča, je najbolje spraviti pacienta v kopel s toploto do 45° C. Če nimamo termometra, merimo toploto vode s komolcem (kar zdrži komolec). Ko pacient zadiha, ga denemo v sobo s temperaturo 20—22 °C. Vse drugo naj počaka zdravnika.
Podhladitev težko prizadene človeka, zato je treba vse storiti. da do nje ne pride. Vodja ture mora imeti oči na ljudeh. Na mraz se je treba navaditi psihično, fizično ne gre, posebno danes ko so mladi ljudje že precej navajeni na »air condition«. Znebiti se morajo pretiranega strahu pred mrazom in neurjem. Na ture naj skupine vzamejo tudi vso najnujnejšo opremo za obvarovanje pred podhladitvijo: spalno vrečo, nepremočljivo platno, rezervno obleko, glukozo, posodo … Predvsem pa mora imeti vodja znanje, izkušnje in čut.
VARIANAG se imenuje švicarska družba, ki že leta raziskuje metode iskanja z magnetom v plazovih. H. P. Kummer je ime strokovnjaku, ki pri tej družbi nekaj pomeni. Nedavno je glede vseh teh metod izjavil: Smučarji in alpinisti naj si zapomnijo, da plaz največkrat pomeni smrt. Plaz človeka ne pokoplje vselej živega, precejšen procent ponesrečenih se zaduši ali ubije medtem, ko jih plaz jemlje. Tudi če ostanejo živi, še ni rečeno, da bodo rešeni, kljub vsem doslej znanim metodam, sondam, psom, magnetu, lopatam. To pa seveda ne pomeni, da ne bomo se naprej raziskovali novih sredstev, s katerimi bomo hitreje odkrivali ponesrečene v plazu in jih tako z večjo gotovostjo rešili pred smrtjo zaradi zadušitve ali mraza.
Firma Varianag je izdelala pred leti magnetometer in ga serijsko več let proizvajala za ZDA uporablja ga ves svet pri znanstvenem raziskovanju. Narejen je na principu magnetne jedrske resonance in zabeleži tudi najmanjša odmikanja v sicer homogenem zemeljskem magnetnem polju. Iskanje na plazu je torej možno, če ima alpinist smučar s seboj do 20 g težak magnet, ki ga magnetometer še lahko lokalizira. Čeprav je princip brezhiben, je bilo delo z magnetometrom zelo nerodno in dolgotrajno, aparat sam kompliciran, povezan s kabli itd. To je bil začetek (o tem smo pred leti v PV izčrpno poročali).
Pozimi l. 1964/65 pa je firma preizkusila izboljšan aparat. Iskalna glava in elektronika sta med seboj povezani z 1.8 m dolgo lahko kovinsko palico, za pasom je pritrjena priprava za ravnanje z aparatom in z njo uravnava višine tona in glasnost, baterija pa se nosi v nahrbtniku, prav tako slušalka. Ves aparat se prenaša zložen v srednjevelikem oprtniku. Iskalna glava je okrogla. Njen radij je 3—5 m, to se pravi, neizurjen iskalec bo ugotovil anomalijo magnetnega polja na 3 m, izurjen na 5 m. Čim se anomalija zazna, je natančna lokalizacija ponesrečenca opravljena v sekundi. Tempo iskanja torej zavisi od tega, kako hitro se plaz prehodi in kako hitro se lokalizacija izvrši, torej od fizične moči in od izurjenosti iskalcev. Linija iskanja zavisi od debeline plazu (treba ga je izmeriti s sondo). Če je debel 2 m in je občutljivost iskalne glave 4 m (povprečna), mora biti plaz prehojen po vzporednih linijah, ki so po 7 m vsaksebi. Če bo reševalec z magnetometrom hodil 3 km na uro, bo plaz 70 X 100 m preiskal v ca. 25 minutah. Če bo plaz visok 3 m, se čas zviša na 35 minut, ker se morajo iskalne linije strniti na d,5 m. Opremiti s temi aparati reševalne postaje ne bi bilo težko, imeli bi jih lahko tudi razni drugi centri. Vendar bi bilo napak, če bi te aparate razpečali in z njimi oddali nekake dovolilnice ali garancije, češ, zdaj pa ni več nobene nevarnosti. To metodo bo najprej preizkusila švicarska armada, nato gorske železnice, to pa zato, ker bo tu najlaže kontrolirati oddajo magnetov. Železnica bo verjetno vpeljala visoko pristojbino (5 sfr.).
Firma Varian bo s svojim delom nadaljevala. Problemi, ki so se do zdaj pojavili, terjajo skrbno preizkušanje in smiselno presojo tega novega inventarja gorske reševalne službe. Dotlej pa v celoti velja, kar je ponovno objavil IKAR in smo to objavili tudi v našem listu.
ROSSKUPPE v Gesause ni ravno lahka stvar. Njena severna stena obenem s severno steno Dachla je še vedno resen preizkus plezalskih sposobnosti in vzdržuje oceno VI. In vendar je že od l. 1954 zabeležen tudi ženski vzpon. Preplezali sta jo Štajerki Grete Stogmuller in Adi Pinzengruber.
Šestica, ki ji še vedno gre vse spoštovanje, je tudi v jugovzhodni steni Schtisselkarspitze v Wettersteinu. Tudi to je že ponovila ženska in sicer s Hermannom Buhlom 1. avg. 1943, zdaj poročena Eberharter, tedaj Herta Maier. Druga ženska, ki je zmogla to smer, je Ailly Dejaco v družbi z E. Strengom.
PIK LITVA je od 23. avgusta 1964 v jugozapadnem Pamiru. Vrh je visok 6080 m, leži v verigi Šahdarin, prvi so nanj prišli litavski alpinisti pod vodstvom Romasa Auganasa. Pri vzponu na ta vrh so mimogrede zlezli še na koti 5800 m in 5630 m.
MORNARJI-PLANINCI imajo v Leningradu svoj planinski klub od l. 1963. Hudomušni komentatorji pravijo da je v mornarskem poklicu marsikakšen rekvizit, ki bi prišel prav alpinistom (in zgodovina alpinizma ve povedati o samohodcu, ki si je z nekakim sidrom pomagal čez previse s tem, da ga je z vrvjo metal navzgor — kakor vlomilec na balkon!). Spričo vedno večje tehnizacije alpinizma te šale na račun mornarjev — plezalcev niso od muh.
SAHARSKI DOLOMITI, tako imenujejo gorovje Hoggar v srcu Sahare. Odkrili so ga Francozi, zadnja leta pa zahajajo sem Italijani. O Monzinovi ekspediciji v Saharo smo že poročali.
V l. 1965 je bil v Hoggarju znani Mario Fantin s svojo druščino.
KAP CORNWALL nudi angleškim alpinistom skromne možnosti za alpinistično šolo na domačih tleh. Vstop v te šolske smeri je ob plimi pod vodo, tako da je treba računati s tem pri sestopu. Angleški plezalci plezajo tu z arhaičnimi pripomočki, modernih sploh ne uporabljajo. V grofiji Dorset je prav tako za plezanje nekaj primernih pečin, ki pa jih zaradi krednega sestava ne priporočajo mladim angleškim alpinistom.
VITEZA GORA imenuje alpinistična zgodovina Paula Preussa zato, ker je čislal samo prosto plezanje in z njim dosegel marsikaj, kar bi danes marsikdo z vsem tehničnim materialom težko.
Takega viteza pa imajo tudi Italijani. Doma je iz Trenta, star je 55 let in je oskrbnik koče Brente in gorski vodnik Bruno Detassis, v tej rubriki že večkrat imenovan. Torej plezalec iz tridesetih let tega stoletja, ki pomenijo tudi za naš alpinizem pravi razcvet. Skupina Brenta, gledana od koderkoli, s Paganelle ali s prelazov nad Madonno di Campiglio, je gotovo med najlepšimi darili, ki jih nudijo Dolomiti. Tisti, ki radi primerjajo, vzporejaj o Campanile Basso Louvreu, Cimo Brenta Alta Notre dame, Crozzon di Brenta Tour d’Eiffel. Primera je slaba, ima pa dober namen. Rad bi povedal, da te pogled na te vrhove v Brenti prevzame za zmeraj. V Brenta Alta, v njeni severovzhodni steni, je pred 30 leti zarisal svojo smer Detassis. Z njo in z drugimi je pritiral v VI. stopnji do kraja, kar človek lahko stori s prostim plezanjem. Njegov plezalski dnevnik obsega 260 prvenstvenih vzponov (z variantami in zimskimi vzponi vred). Samo v Brenti jih je 40. Najlepši sta že omenjena v severovzhodni steni in v Crozzon di Brenta, izredno elegantni in obenem težki.
Detassis je ostal svojemu načelu zvest tudi še tedaj, ko so Raffaele Carlesso, Riccardo Cassin, Emilio Comici in Gino Solda že posegali po umetelnih pripomočkih, da so izsilili prehode v svojih najbolj znanih smereh. Ko je v Torre Gilberti soplezalec iz nahrbtnika potegnil stremena, je Detassis izjavil, da raje sestopi, kot pa da bi uspel s tako ropotijo. Nikdar ni uporabil stremena, najtežja mesta pa je izplezal — bos. V 30 letih so njegovo smer v Brenta Alta komaj dvanajstkrat ponovili. Zdaj je v njej kak ducat klinov. Visoka je 500 m, ocenjena s VI. Doslej te ocene še nobeden ni nižal.
GRAND CAPUCIN ima od 23. februarja 1985 zabeležen tudi v južni steni prvi zimski vzpon. Opravila sta ga Italijana Ribaldone in Marchiaro. V steni sta bila 55 ur. Prav isti čas sta Jenny in Wagner izvršila prvi zimski vzpon preko severne stene Mt. Blanc de Cheillon. Vzela sta desno smer in izstopila 150 m pod vrhom iz stene.
ACONCAGUA (7035 m) v zadnjih letih ni v prvem planu andinizma, čeprav je interesanten cilj posebno vzhodna stena. L. 1964 so tu čez prišli domačini iz Cluba Centro Andino Buenos Aires.
Januarja 1965 pa se je v Aconcagui pripetila nesreča. Nemca Raab in Breinbauer sta hotela izsiliti novo težjo smer . Zajelo ju je neurje. V steni so bili tudi Mehičani, ki so zaradi neurja takoj obrnili in pri sestopanju naleteli na oba slabo opremljena Nemca. Jose Luiz Gonzalez je dal Nemcema vso opremo, Peter de la Mora pa je ostal z njima in vsi trije so kljub slabemu vremenu poskušali priti na vrh. Prišli so do bivaka »Independencia«. Vihar je odnesel streho. Namesto da bi se umaknili vsaj od tu, so prenočili. Zjutraj je bil Peter de la Mora mrtev, kmalu nato je umrl 27-letni Raab. Breinbauer je tedaj skušal sestopiti na Plaza de la Mulas. 100 m pred tem zavetiščem je onemogel obležal. Za las je ušel smrti.
FUDŽIJAMA (Fujiyama) alpinistično ne pomeni kaj prida, kot najvišja gora vzhajajočega sonca pa bi bila in gotovo je za marsikoga tujca upoštevanja vreden cilj.
W. K. Rieben, ameriški alpinist iz Everetta v državi Washington, si ga je privoščil poleti 1963. 5. julija popoldne ga je letalo poneslo iz Honolulu na Japonsko in še pred večerom je zagledal ta visoki simbol Japonske. Japonska stewardesa mu je pri odhodu izročila drobno knjižico z naslovom: Parlezvou s Japanese? Japonskega se Rieben kljub tej ljubeznivosti ni naučil, na Fudžijami pa je bil že naslednji dan. S knjižico se je pretolkel skozi Tokio (9312000 prebivalcev), zanemaril vse turistične atrakcije, celo gejše v Ginzi, svetovno znanem japonskem Montmartreu. Za seboj je imel miren dopust na Havajih, zato ga je dvourna vožnja skozi Tokio izmučila in je toliko bolj zahrepenel po gori. S tremi japonskimi besedami, ki si jih je zapomnil, ne bi prišel nikamor, če se ga ne bi zaradi cepina in nahrbtnika usmilil nek trgovec, ki je bil prav tako namenjen proti Fudžijami.
Cilj dneva je bilo jezero Kavaguči. Prenaseljenost Japonske dokazuje vsak vlak, Rieben je za las ušel zadušitvi, tako pravi. Kljub temu je okoli polnoči prišel v Fuji-View Hotel, podeželsko starojaponsko gostišče.
Zjutraj je videl, da ima Fudžijamo pred nosom. Fudžijama je nacionalna svetinja, japonska Mekka, na vrhu je oltar. Japonci goro danes imenujejo samo Fudži. 3778 m visoki vulkan ima 160 km obsegajoče podnožje. Poleg vulkana Cotopaxi v Equadoru je Fudži najlepši vulkan na zemlji. Ime si Japonci razlagajo na vse mogoče načine. Do 14. st. je bil aktiven vulkan, po l. 1707 miruje. Zabeleženih je 18 erupcij, najhujše so bile l. 800, 864 in 1707. L. 1707 je bil kraj Edo, 65 km od Tokia, pokrit s 15 cm debelim pokrivalom pepela.
Severno od Fudžijame je več jezer. Nekako na pol vzpetine obkroža goro steza, ki jo imenujejo Očudo. Pristopna je z vseh strani, vendar je uhojenih najbolj pet pristopov. Vsi so razdeljeni na pet etap. Najlepši sta poti Yošida in Funatsu. Gotemba j e najboljša za sestop.
Sedaj grade avtomobilsko cesto od jezera Kavaguči do pete etape. Bo 27 km dolga.
Rieben je šel dopoldne iz Kavagučija, opoldne je bil že na gozdni meji, za vsako etapo je rabil po eno uro. Srečal je 50 Japoncev, eksotično oblečenih, v rokah pa so imeli dolge palice, kakršno je imel de Saussure za na Mt. Blanc. Ko je sonce zahajalo, je bil v sedmi etapi. Nepopisno lep je bil večer. Pod seboj je imel narodni park Fuji-Hakone-Izu z jezeri Yamamaka, Kavaguči, Soji in Matosu. V luninem svitu je razločil obalo v daljavi 50 km.
V koči na sedmi etapi je našel vsega 12 Japoncev pri čaju, nekdo je igral na »banjo«, kar pa ni bilo podobno muziki, le nekak ropot je bil. Knjižica Parlez-vous Japanese? mu je pomagala do špagetov in do čaja tudi na višini 2750 m. Neka dama, ki je znala par angleških besed, ga je učila jesti špagete s paličicami. Vsi so bili prijazni z njim.
Vzpon na Fuji ni nič kaj posebnega, lahak pa ni, sama lava. Ob treh zjutraj je naslednji dan vstal, ob 6,30 je stal na robu žrela, veter pa tak, kot huragan, ki ga je doživel v Ameriki l. 1938. Mnogi so obrnili, Rieben pa je zdržal, saj je naredil 20 000 km, da bi doživel vrh Fudžijame. Od roba žrela do vrha je bila kar zahtevna pot, posebej zaradi vetra, ki ga je hotel pomesti. Na vrhu je prišel v stik z religijo Šinto, ki ima tu nekak oltar.
Ko se je še isti dan spustil v dolino, je sklenil deset dni posvetiti spoznavanju spomenikov starodavne japonske kulture. V Ameriko mu je nek Japonec iz Kyota, japonske kulturne prestolnice, poslal fotografijo s podpisom »Yamaotoko«. To pomeni: »Eden od pravih ljubitelje v gora«. Ta vzdevek si je pridobil s tem, da je občudoval sončni zahod in vzhod. Ponavadi, je pisal Japonec, ostane vsak le pri enem, zahodu ali vzhodu. Jamaotoko — resnični ljubitelj gora, pojem, ki danes v resnici objema ves svet!
ZMAJEVE GORE (Drakensberge) so na afriškem reliefu, ki v primeri z azijskim ni ravno bogat, dokaj vidne. To je 800 km dolga gorska veriga, ki se vleče od severa proti jugu v Južno afriški republiki.
V Captownu deluje planinski klub, ki Zmajeve gore tujcem priporoča za obisk, prav tako v Durbanu, ki leži severno, šest dni vožnje z avtobusom od Capetowna.
Bernski alpinist F. Baumgartner je na svoji poti po Afriki od Capetowna do Kaira sklenil, da se sam poda na neznano pot. Iz Durbana se je z železnico peljal v Winterton, izhodiščno postajo za Natalske Zmajeve gore. Tu ga je »vzel na krov« hotelski jeep in ga popeljal v osrčje gora do hotela, ki mu ni bilo kaj reči. Pokrajina od Wintertona do hotela — 50 km daljave — ga je spominjala na predalpsko gričevje in hribovje, le afriške s slamo krite koče so mu ta vtis razblinjale. V hotelu je spoznal dva Nemca, očeta in sina, ki sta se pravkar vrnila s Katedralskega vrha (Cathedral-Peak). Zaradi mnogih kač da mu odsvetujeta samotno pot, čeprav je na razpolago razmeroma dobra karta in pot ni težka. Hotelsko vodstvo ne pristane na turo brez vodnika — domačina.
In tako se je Baumgartner kot tat splazil iz hotela, opremljen s palico, baterijo, fotoaparatom in pepsi — cola, obut v lahke šolne. Hotel je doživeti vrh sam, kljub kačam in celo kljub Bušmanom, če še straše tod okoli. Najtežja ovira je bil potok, ki ga je moral prebroditi, in krdela pavijanov, ki so se obregali vanj, po osmi uri pa sonce, ki mu je ožemalo telo vse do vrha, vmes še strma plat. ki jo je zmogel brez večjih naprezanj. V petih urah je bil na 3004 m visoki gori, 1500 m nad hotelom, ki ga je edini spominjal na Evropo. Proti zapadu je zagledal deželo Basuto in cel zid 300 m visokih sten, še ne preplezanih. vse naokoli prvobiten svet.
Sestopil je po drugi poti, zanašajoč se na karto. Orientacija je bila težka, malo je mislil na kače, k sreči pa je videl le posušen lev, dovolj, da se mu je poslej še bolj mudilo v varno zavetje hotela, kjer so ga pričakali redki gostje v ležalnikih! Torej — tudi Zmajeve gore so cilj, čeprav bolj »turističnega« značaja.
NEPALSKA HIMALAJA bo za ekspedicije baje za več let zaprta. Nepalska vlada prepovedi nič ne utemeljuje, vendar je vzrok najverjetneje v tem, ker se člani ekspedicij ne drže pogodb, zaidejo na nedovoljene vrhove, ne drže se predpisov glede poročil, foto idr., prehajajo tudi čez mejo v Tibet. Morda je zraven tudi nekaj mistike, saj je religija domačinov močno povezana z mitičnimi osebnostmi, ki jih predstavljaj o gore.
KILIMANDŽARO pomeni v jeziku kisvaheli »gora hudega duha, hudičeva gora«. Okoli novega leta 1965 je 50 italijanskih alpinistov stopilo na to goro, kar seveda ni bilo všeč tistim zapadnim ideologom planinstva, ki vztrajajo pri tem, da je resnično planinstvo vezano na manjše družbe in naveze, prepojene z istimi nagnjenji in prisrčnim tovarištvom. 50 alpinistov skupaj na belem hermelinu Kilimandžare, to pa je že cela vojska, ki terja tudi vojaško komando. To so novi pojavi, ki jih je prinesla široka fronta napredka. Sem spadajo razne izboljšave tehničnih pripomočkov za alpiniste in smučarje prav tako kot masovnost vzponov. Na vrnitev starega duha v planinstvo se nikar ne zanašajmo. Kilimandžaro žal ne more biti več hudičeva gora, vsaj ne zmerom in vedno več bo takih, ki se hudiča ne bodo bali.
THAMSERKU (6538 m), himalajski vrh, je »mimogrede« obiskal E. Hillary, ko je obiskal lani Tenzinga in prinesel s seboj precejšnja darila za dolino šerp. 15. okt. so postavili bazo v višini 4800 m. Med I. in II. taborom so napeli 600 m vrvi, med II. in III. še 200 m, 10 m visok previs pa so premagali z vsemi tehničnimi sredstvi. Tabor IV. so postavili v višini 6200 m. Istočasno se je mudil v Darjeelingu in Katmanduju Raymond Lambert, trinajst let po poskusu na Everestu. Seveda ni pozabil obiskati Tenzinga in njegovega šolskega centra.
NA SPITZBERGE so šli l. 1964 tudi alpinisti iz Vzhodne Nemčije, 18 po številu, med njimi glaciologi, geodeti, geofiziki, meteorologi, hidrologi in geografi. Bazo so imeli severozapadno od jezika ledenika Petersen, jugovzhodno od Ny-Alesunda, ki ga poznamo tudi iz poročil naše zgolj alpinistične ekspedicije na to zanimivo arktično otočje. Vzhodni Nemci so opravili nekaj kartografskega dela, obenem pa splezali na več vrhov, visokih od 700 do 1300 m (Haavimb, Geelmuyden, Dronning – fjellet, Holta — fjellet idr.). V območju Treh kron so prišli na Noro (1226 m) in Dano (1186 m) s popolno fotogrametrično opremo. Lorenz in Voigt sta zlezla na Pretender (1251 metrov ) po grebenu, ki sta ga ocenila s V. Prezimili so v Ny-Alesundu in se ukvarjali z glaciologijo. Istočasno so bili tu tudi Francozi, ki so pod vodstvom prof. Corbella proučevali ledenik Loven.
Na Spitsbergih so bili od junija do avgusta 1964 tudi Avstrijci, člani akademske sekcije dunajskega OAV. Bili so na 54 vrhovih, 37 deviških. V bazi so ves čas merili sevanje, v Magdalenskem fjordu pa proučevali favno, sproti pa so risali tudi tek grebenov med vrhovi. S seboj so imeli kratke smuči. V petih tednih so imeli le sedem dni lepih, sicer pa je snežilo ali pa je ležala gosta megla.
60 000 INSEKTOV so zbrali v višinah 5000 m v območju Khumbuja nemški entomologi dr. Dierl iz Munchena, dr. Remane iz Marburga, limnolog dr. Loffler iz Dunaja in zdravnik dr. Gazert iz Garmisch-Partenkirchna. Tovorili so posebno raziskovalno ekspedicijo, ki je z letali iz Evrope odletela marca 1964 v Nepal. Dr. Loffler je prevzel nalogo, da primerja himalajska jezera z gorskimi jezeri v Afriki in Južni Ameriki v tropskem pasu. Obiskal je zato področje Tsola Tso in Bilre, kjer leže ledeniška jezera v višini 5300 do 5600 m. Raziskoval je tudi subnivalna jezera in jezera v gozdnem pasu. Februarja 1965 je priletel v Nepal še dr. Hellmich, ki raziskovanje vodi. Spremlja ga je dr. Funke, ki raziskuje etnologijo in etnografijo in medicinsko-higienske razmere. Te raziskovalne grupe bodo verjetno še v l. 1965 izdale himalajski zemljevid za področje Nangra La-Čo Oju in Makalu.
NORKEY TENZING se je, kakor pravimo, naredil. To po pravici, saj je prvi vzpon na Mt. Everest pomenil zaključek velike dobe, v kateri je šlo za pristop na tretji zemeljski tečaj. V tok himalaističnega razvoja je vrgel tudi svojo hčerko Nimo, ki se je l. 1959 udeležila mednarodne ženske ekspedicije na Čo Oju. Pozimi l. 1965 je za nekaj dni prišla v St. Johann na Tirolskem. Pravijo, da je 24-letna Nima tudi v anoraku razodevala eksotično milino, po morali in simpatični zadržanosti pa da je podobna svojemu očetu. Za Tirolsko spet reklama večjega stila.
NEMŠKA HIMALAJSKA USTANOVA je nastala l. 1936, torej v času Hitlerjevega vzpona in berlinske olimpiade. Ustanovili so jo »državni vodja športa« v. Tschammer und Osten in znana himalajca Pau Bauer in Fritz Bechtold. Statut ustanovi prisoja organizacijo ekspedicij v Himalajo in druga visoka gorovja, pospeševanje teh ekspedicij in zbiranje sredstev. Po vojni je ustanova delovala, vendar s skromnimi uspehi, zadnja leta je ostalo le še ime in je kot taka bila pripojena DAV. V njem deluje kot sekcija in ima v odboru tri glasove. Torej ni več samostojna ustanova, zadnjo besedo ima DAV.
MANASLU II naj bi bil nov sedemtisočak, doslej še neznan. Zato so si ga izbrali Holandci za cilj svoje himalajske ekspedicije in mu oktobra 1964 stopili na teme. Vodil jih je publicist Jan Boon, o katerem smo že pisali. Nepalska vlada je Boonu dovolila Himlung Himal. Zaradi slabega vremena Holandci niso štartali. Ker je bilo okoli Manaslu II (7102 m) lepše vreme, so poskusili srečo in uspeli, nevihta pa je nad nje prišla od strani nepalske birokracije.
89 PODJETIJ je omogočilo vzhodnonemško odpravo v centralno Azijo, v Kavkaz, Pamir in Tien-Šan. Alpinisti so bili iz vzhodnega Berlina in iz Dresdna. Patronat nad odpravo je prevzela »Berliner Zeitung«. Z avtomobilom Robur LO/2500 A so prevozili 14 000 km. Cilj je bil bolj ogledniški, »testiranje« opreme, filmanje in priprava za knjigo o tem potovanju.
KANADČANI so lani organizirali ekspedicijo v Karakorum. Vodil jih je Fred Roots iz Ottawe, med člani pa je bil tudi kanadski Pakistanec Momin Khalifa iz Montreala. Preko Ravalpindija in Gilgita so prišli v Aliabad (2350 m), bazo pa so si uredili v dolini Husanabad Nullah (3650 m). Imeli so 50 nosačev za 1200 kg tovora. Hoteli so priti na Sange Marmur (6950 m). Postavili so pet taborov, prišli ponoči v višino 6300 m, od koder jih je nov sneg prisilil k umiku. Po desetih dnevih so dosegli višino 5800 na gori Batura Mustagh I (7785 m), naprej pa niso smeli, ker je gora na meji. Nato so sestopili v deželo Hunza, kjer jih je sprejel emir in jih povabil, naj še pridejo. Kanadski himalajci so to svojo prvo, po uspehih zelo skromno odpravo finansirali iz svojih žepov. To niso mačkine solze, saj je stala 75 000 DM.
NAJVIŠJA STENA NA SVETU je Rupal, to je tista stran Nanga Parbata (8125 m), ki jo je že l. 1963 ogledoval dr. Herrligkoffer s Kinshoferjem in Hallerjem. Pozimi l. 1964 je isti dr. Herrligkoffer skušal Rupalsko steno, visoko 4500 m, preplezati, pa so se morali umakniti zaradi prepirov z neizkušenim spremnim oficirjem. L. 1965 gre dr. Herrligkoffer spet nad Rupal. Ekspediciji je dal ime po Kinskofferju, ki se je medtem v Alpah smrtno ponesrečil in smo o tem poročali. Stroški ekspedicije: 90 000 DM, vsak udeleženec mora prispevati 3000 DM. Ekspedicijo pošilja »Nemški institut za raziskovanje v inozemstvu«. Člani so veterani in novinci, med njimi tudi Sieglinde Ulbrich, ki se je udeležila l. 1962 ekspedicije Diamir in ekspedicije Rupal 1964 kot medicinska sestra, in Renate Seyfert, prva 24, druga 25 let. Seyfertova ima za seboj severovzhodni greben Doma, Monte Roso, Matterhorn, Mont Blanc, greben Zinal Rothorn — Rothorn, vzhodno steno Watzmanna (pač skromna plezalska »anamneza« za Rupal!). Tudi drugi udeleženci niso asi, razen enega, ta pa je avtor zimskega vzpona preko severne stene Eigerja Walter Almberger, 31 let star. Herrligkofferja nadomešča 26-letni geolog Wilhelm Schloz. Vse kaže, da je dr. Herrligkoffer še vedno enfant terrible nemškega himalaizma.
BELALA-KAJA je kavkaški vrh, ki je na svetu podoben Matterhornu. O tem smo v tej rubriki že pisali l. 1963 pred našo kavkaško ekspedicijo. Belala-Kaja ima svoj Zmutt, Hornli, Furggen, podobno severno in vzhodno steno kot Matterhorn. Podobnost gre tako daleč, da moraš Matterhorn že kar dobro poznati, če ga na sliki nočeš zamenjavati s kavkaško lepotico. 600 m visoka vzhodna stena, vsa v previsih, še čaka na prvo navezo.
EL CAPITAN v Yosemite ima slovito jugovzhodno steno, v kateri so se, kakor smo že večkrat poročali, učili ameriški plezalci svetovnega ranga. Konec oktobra 1964 so v desetdnevnem plezanju Yvon Chouinard, Tom Frost, Chuck Pratt in Royal Robbins izdelali v steni novo smer, in to v slabem vremenu. Nagajala sta jim dež in sneg, za snegom še voda kopnečega snega.
