Tine Orel
AVSTRIJSKO KAVKAŠKO EKSPEDICIJO L. 1958 je strokovno dovršeno opisal Erich Vanis. Bilo je 9 članov OTK, vodja je bil Hans Schwanda. Imeli so dovoljenje za pet tednov bivanja v SZ, plačali so vožnjo Dunaj—Moskva in Kijev—Dunaj vnaprej. Stroške za vožnjo na ostalih relacijah in za bivanje v Kavkazu je nosila sovjetska športna organizacija, vse na bazi recipročnosti. Na moža je prišlo S 5000.—, v našem denarju torej ca. 150 000 din. Tričetrt tega so prevzeli udeleženci, ostalo jim je povrnilo ministrstvo za prosveto, OTK in Himalajska družba. Avstrijsko-sovjetsko društvo pa je prevzelo vse formalnosti, itinerer in finančna pogajanja v Moskvi. 27. julija so odšli iz Dunaja, 1. avgusta so po 4000 km vožnje z vlakom prišli v Pjatigorsk. Od tu jih je avtobus primaknil Kavkazu za 160 km, tako da so proti večeru prišli v alpinistični tabor Adyl-Su v dolini Baksan. V Kavkazu so bili 24 dni in se povzpeli na 11 vrhov. Delali so seveda velike oči, ko so morali izpolniti formular 20 strani — maršruto. (L. 1962 so ta formular zreducirali na 4 strani). Vanis sodi, da je sovjetski način alpinizma uspešen. Ze l. 1958 so imeli blizu 500 mojstrov alpinizma, nekakih državnih amaterjev, ki prežive vse poletje v gorah kot inštruktorji in reševalci, so plačani, jeseni pa imajo še pravico do svojega rednega dopusta. Ce se ne drže discipline, posebno če gre za reševanje, plačajo globo in so v športni lestvici degradirani. Sovjetski alpinisti nosijo po 30 do 40 kg težke nahrbtnike, ker morajo s sabo jemati vse, kar je predpisano. Nastal je zato zmotni krog, circulus vitiosus. Veliko nosijo, ker često bivakirajo, bivakirajo često, ker mnogo nosijo. Tudi od Avstrijcev so zahtevali vzpon za trening, čeprav so se izkazali z dokazi, da imajo za sabo kondicijski trening v Zapadnih Alpah. Morali so po normalni poti na Via Tau, čeprav so hoteli po severni steni. Sovjetsko spremstvo je pazilo na to, da so Avstrijci upoštevali vse predpise. Vanisu je všeč, da v Kavkazu ni koč, bivakov in zavetišč, alpinist živi z naravo, odnosi med ljudmi so zato prisrčnejši. Kmalu so Avstrijci pozabili na jezo zaradi predpisov in odredb, v spremljevalcu pa so spoznali sijajnega tovariša. Vodja tabora je bil Ferdinand Kropf, ki je l. 1934 emigriral v SZ. Čeprav Avstrijec, jim ni dovolil povzpeti se čez severno steno Svjet-gar Tau, ne zato, da bi Avstrijcem odžrl prvenstvo, ampak zato, ker po predpisih niso mogli zbrati reševalne naveze, ki bi z vznožja spremljala plezalce. Vodja tabora pa odgovarja za varnost ljudi, ki jih sprejme v tabor. Zato je Kropf ponujal Avstrijcem le lažje ture v bližini tabora. Po dolgem barantanju so le izmešetarili prvenstvo preko severne stene Ullu—Kara—Tau seveda v spremstvu dveh Rusov. Brašna so vzeli za 20 rubljev na moža na dan, računali so, da bo tura trajala 3 do 5 dni. To je zneslo tak oprtnik, da bi se tura podaljšala na 6 dni. Zato so Avstrijci pustili velik del brašna v šotoru pri prvem bivaku. Spremljevalec Jura pa jim je vsilil zlepa in zgrda, s silo in zvijačo pet štruc, 15 konzerv, 2 kg suhega mesa in 25 jajc, da bi jih stena ne zlakala. Drugi spremljevalec Oleg pa ni bil tako silen in imel je dober apetit, poleg tega pa je kot boljši alpinist vedel, kakšno oviro pomeni teža na hrbtu za alpinista. Ob dveh zjutraj so Avstrijci odšli v svojem stilu, Rusa pa sta imela nalogo, da jih ves čas opazujeta. Opravili so turo z enim samim bivakom, predpisana sta bila dva. Ko so to sporočili Kropfu, pravijo, da se mu je s srca sprožil ne kamen, ampak kar kamniti plaz.Kmalu nato so z ledenika Ščeldy stopili v severozahodno steno Pik Ščurovskij. da bi ponovili rusko smer. Sprva so jo podcenjevali, kmalu pa so spoznali, da so Rusi dostojno nadaljevali izročila predvojnih najtežjih vzponov v Kavkazu. Smer primerja Vanis severovzhodni steni Piz Badile, južnemu grebenu Aiguille Noire in jo ocenjuje s IV, V in VI. Preplezali so z »nemškega« bivaka (3200 m) še severni greben Ušbe (4694 m). Tudi tu so leningrajskemu zdravniku Olegu Iljinskemu vsilili svoj stil in tempo in bilo mu je kar všeč. Razumeli so se dobro, pravi Vanis, mimo vseh nacionalnih in ideoloških meja. »Posamezni Rus občuti gore kakor vsak drug — kljub množičnosti, tehnika je lahko različna, človek pa je enak tu in tam.« Dalje: Vse, kar pride v Kavkaz, je takoj razdeljeno na alpiniste in turiste. Alpinisti so »višja rasa«, turisti, »parias — kasta«. Zanimiva je Vanisova opomba na Kropfa, ki se ni dal zmehčati pri turah, niti če so potrkali na njegovo avstrijsko srce. Na Gumači (3805 m) jim je »kazala pot« njegova žena Klara in ker se je napram njim vedla zelo strogo, so jo postrani gledali, posebno ker je bila poosebljena agilnost in so se tako še bolj čutili ogroženi v svoji osebni svobodi. Res pa je, da je vse formularje sama spol-nila, izbrala v skladišču najboljše konzerve, tovorila najtežji nahrbtnik, prevzela komando tudi pri kuhi, tako da se je Vanisu kar sanjalo o svobodi v Haindlkaru. Ni jim dovolila, da bi se z vrha po lahnem snegu podričali ob cepinih. »Njet,« je dejala Kropfovka. Vdevati so morali isto gaz, a ne samo na snežiščih, tudi po izhojeni poti v gozdu jih je vodila Klara v koloni. »Lepo je biti vojak,« je z obešenjaškim humorjem nekdo to hojo v koloni kritiziral. Ko pa jih je naslednjič povabila na privatno južino in jim celo oprala srajce, so spoznali v njej dobrega tovariša z gora in so se kar težko ločili od nje. S klimo so bili zelo zadovoljni, posebno s toplimi nočmi. Vanis hvali tovarištvo ruskih alpinistov. Če zagleda počivajoča naveza vračajoče se moštvo, ga pričaka s kakaom, če se vrača s ture, prepušča vso preostalo hrano tistim, ki gredo na turo i. p. Ironično pa omenja ruske kamione, ki jih uporabljajo za prevoz iz tabora v tabor. Izredno mu je všeč tabor Advl-Su, ki je najmodernejši. Tu so videli pri vaji 50 mladih alpinistov-začetnikov na ledeniku. Ironično govori o velikanskih nahrbtnikih. tudi 16-letno dekle mora prtiti šotor, spalno vrečo in celo sveženj drv, kajti začetniki ne dobe bencinskega kuhalnika. Tako pač preizkušajo mlado voljo. Ker si tudi čevlje dobivajo v taborih, so žulji na nogah nekaj običajnega, a prav tako tudi to, da jih mladina prenaša stisnjenih zob. Ko so šli na Dongosorun, je bil Vanis priča, kako ruske naveze dokažejo, da so prišle na vrh: tudi globoko izpod snega izkopljejo konzervo v možicu in prineso v tabor listek naveze, ki je bila pred njimi na vrhu. Avtoriteta predložene maršrute v taboru je popolna, spremeni jo naveza le, če dobi drugačno povelje.
Werner popisuje vzpon na južni vrh Ušbe v družbi ruskega alpinista in alpinistinje, ki sta s tem vzponom dobila naslov »mojster športa«. Oba Rusa sta se dobro izkazala, posebno v slabem vremenu, ki je nastopilo. Werner prizna, da je bila ena od opasti v škrbini najtežja, kar je prebil v gorah. Bivakirali so privezani na strmem stebru na ozki polici, medtem ko jih je zasipal nov sneg. Naslednjo noč so bivakirali v sestopu v severni steni. Werner priznava, da je slabo spal zaradi misli, kaj jih čaka naslednji dan. Za 180 m višine so pri sestopu v novem snegu potrebovali 14 ur in nastopili že peti bivak v Užbi. Kuhali so si kašo in se hranili največ s suhim sadjem. Ko so prišli po skrajnih naporih v tabor, so jih slavili kot prave himalajce. Werner govori o turi kot o svojem alpinističnem višku. Cele raztežaje snežišč so delali pri naklonini 50° in to pri 30—50 cm novega snega. Ker je tura trajala 172 ur, so dali iz sebe prav vse. Werner je bil v Kavkazu 16 dni, od teh jih je 12 prebil v bivakih. Hans Schwanda popisuje kavkaški Dauphine Belala-Kaja. Kropf mu je dal za spremstvo Marino Garfovo, hčerko znanega ruskega alpinista in letalskega konstruktorja. V Besen-giju je spremljala Johna Hunta in velja za izkušeno alpinistinjo. Ženske so tu popolnoma enakopravne, brez predsodkov. Severno steno Belala-Kaja so plezali »v strelcih« zaradi padajočega kamenja. Pri sestopu je Schwanda demonstriral spuščanje z vrvjo z Dulferjevim sedežem, čeprav je Marina protestirala. Naleteli so namreč na večjo skupino alpinistov, ki so se spuščali s Prusikovo zanko. To »prusikovanje« se je zdelo Schwandi prepočasno. Pravi, da so nato vsi izbrali njegov način. V taboru so jih sprejeli postrojeni v vrsti, mlado dekle pa jim je dalo šopek rož.
EVEREST je ameriška ekspedicija pod vodstvom Normana Dyhrenfurtha dosegla 2. maja 1963 ob 13. uri lokalnega časa. Na vrhu niso našli nikake sledi o kitajskem vzponu na Everest, o Maotsetungovi listini ni bilo sledu. Med udeleženci so bili trije zdravniki, psiholog, fizik, glaciolog, sociolog, zgodovinar. Proučevali so meteorologijo in radioaktivnost, dalje višinsko fiziologijo i. dr. Na ledeniku Khumbu je ledeniški podor podsul in ubil Johna Breitenbacha. Na vrh sta prišla Luther Jerstad, Richard Pownall ter šerpi Tsering in Cudhury. Drugo poročilo je javilo, da sta prišla na vrh James Whittaker in nepalski šerpa Navang Gombu. 22. maja pa so so bili na vrhu Barry C. Bishop, Luther Jerstad, William F. Unsoeld in dr. Thomas F. Hornbein in to po zahodni strani. Pri povratku so vsi štirje bivakirali v višini 8500 brez spalnih vreč in verjetno brez rezervnega kisika. Natančneje bomo še poročali.
JULIJSKE ALPE zaznamujejo na inozemskem turističnem tržiču v letošnjem letu precej večjo popularnost. Mnogo zaslug za to ima dr. ing. France Avčin s svojo plejado predavanj po Avstriji, Zapadni Nemčiji in Franciji, trajno aktiven propagandist pa je še vedno dr. J. Kugy s svojimi knjigami »Iz življenja v gorah« in »Pet stoletij Triglava«. Tudi na Schönerjev vodnik ne smemo pozabiti. Junija 1983 je o Julijcih izšel lepo napisan članek v koroški »Volkszeitung«, ki nam sicer kot glasilo Volkspartei ni naklonjena. Pisec, ki se je podpisal s Pust, začenja s Kugyjem in njegovim spomenikom v Trenti, nato pa omenja, da so po novih obmejnih predpisih Julijci spet postali dostopnejši tudi za koroško mladino, čeprav ÖAV ni dosegel popusta za svoje člane na terenu PZS. Omenja, da imamo 160 dobro opremljenih in oskrbovanih koč, v katerih najde tudi Korošec prijazno atmosfero mimo režimov in svetovnih nazorov, vse drugačno kot v Italiji. »Naravnost čudno je, kaj se je v Vzhodnih Julijcih v zadnjih letih naredilo. Nikjer drugod v Alpah ni tako drznih, a obenem tako varnih potov in zanesljivih markacij.« Sledi izčrpna pohvalna ocena Schönerjevega vodnika in slavospev grebenski poti od Jalovca do Bohinja s posebno omembo Pogačnikovega doma, o katerem pravi, da ima edinstveno lego v vseh Alpah. Nato slavi jubilejno pot, pot z Gamsovca na Luknjo, Tominškovo pot, Bambergovo in pot čez Prag, posebej pa pot iz Koče na Doliču za Kanjavcem na Prehodavce, ki da je neverjetno drzna, nenavadno izpostavljena, toda dobro zavarovana, seveda pa utegnejo biti problemi tudi najmanjša snežišča. Omenja tudi Mangrtsko cesto in njeno zgledno vzdrževanje.
Vse to hvali zato, da je tem bolj očita graja Zapadnim Julijcem, ki da so nekoč bili dorado avstrijskih planincev, zdaj pa so pravi pastorek italijanskih, oz. CAI. Propada celo cesta iz Rablja na sedlo Nevea. Edino Via italiana v Malem Mangrtu spominja na slovenske poti in so jo Italijani zgradili demonstrativno, da bi bil vrh Mangrta dosegljiv zgolj po italijanskem ozemlju. Tudi koče v Zapadnih Julijcih so zanemarjene, ostala je le lepota gora. In velika samotnost gora je s tem zanemarjanjem potov in koč seveda tudi ostala.
Članek je opremljen z znano standardno ve-duto Jalovca in Kotovega sedla, posneto s Slemena. Z jezercem in ovcami.
EVROPSKA ALPSKA KOMISIJA je maja 1963 zasedala v Eviamu v Franciji. Predsedovala sta ji dr. P. Bernecker, direktor avstrijskega turizma in predsednik evropskega UIOOT, mednarodne turistične organizacije pri OZN. Vključevanje planinstva v turizem je naravna stvar.
100 ŽENSK NA MT. BLANCU —4. komunike. 23. junija 1963 je bilo prijavljenih 85 alpinistk, med njimi Francozinji Andrée Chevalier in Michèle Bouchacourt, smučarska šampionka Janine Monterain in Monique Berg, ki je bila že trikrat na Mt. Blancu. Prijavo je obljubilo šest Zagrebčank, med katerimi najdemo tudi dokaj znano Marijo Kostajnšek, ostale so Dina Aringer. Gjurgja Bubanj, Nada Mihelčič, Biserka Gradečak in ing. Karla Arh-Lipovac. Zadnja je, tako pravi komunike, članica upravnega odbora PSH in ima za seboj tečaj za planinske vodnike v Švici. Vse te hrvatske alpinistke imajo za seboj plezalne ture v Julijskih in Kamniških Alpah ter v Dinaridih, Aringer, Arh — Lipovac in Bubanj pa so plezale v Dolomitih Marmolado, Tofano, Cine, Catinaccio, Vajolette. Prav tako so obljubile prijavo tri Grkinje, izbrali so jih na Olimpu, imen te Here, Atene in Afrodite še ni v komunikeju. Največ je seveda Italijank, po eno navezo so dale sekcije Brescia, Gorica, La Spezia. Acqui Terme, Edolo, Monza, Malnate, Borgomanero — Omegna, Brugherio, Carate Brianza, Bergamo, Ventimiglia, Dopolavoro, Rodhiatoce — Cai Pallanza, Rinascente, Ivrea, Sondrio. Prijavila se je nova serija najuglednejših vodnikov. Sodelovala bo kompletna reševalna služba Chamonix, cela vojska reševalcev in orožnikov. Brezžična zveza z dolino bo stalna. Beremo nova imena zdravnikov in zdravnic, nove firme in instance, ki so ekspedicijo materialno podprle. Novi papež Pavel VI. je že kot milanski primas daroval dva kipca svetnikov Karla in Ambroža. Naveza iz Milana (Rinascente CAI) ju bo odnesla na zavetišče Grands Mulets, kjer bosta kipca ostala v spomin te ekspedicije. Sodeluje francoska televizija, sredi septembra pa bo v Menaggiu slovesna predstava filma o ekspediciji. Istočasno bo udeleženke, ki bodo tvegale pot v Rim, sprejel papež Pavel VI, prav tako rimski župan-guverner. Ekspedicija ni povsem uspela.
RAZDALJA NA PLAZOVITEM SVETU ni določena na metre. Pravilo je, da se na ogroženem področju sme gibati ena sama oseba, na obeh straneh ogroženega sveta pa morajo ostali biti v pripravnem stanju, s sondami in lopatami. To je treba vedeti, ker se še vedno rado sliši, da je 10—15 m razdalje dovolj. Gornje pravilo je ponovno obrazložil Christian’ Jost, šef parsennske službe v Da vosu. Ce se ga ne držimo, potem je žrtev vedno več, pravzaprav pa bi morala biti samo ena. Dr. W. Paulcke pa piše v »Knjigi nevarnosti« (Gefahrenbuch des Bergsteigers und Skilaufers): Če je teren nevaren, naj bo razdalja med smučarji ne samo 20 do 30 m, tudi 100 do 200 m, tako da je samo en sam v nevarnosti. Če ga vzame plaz, vsi ostali lahko rešujejo. Tako je pisal Paulcke l. 1941. — Osnovno pravilo pa je, da bodi previden na vsakem pobočju, plaz je povsod mogoč. Nekako tako: Tudi prazna puška poči.
O JETIJU je zdaj izšla še knjiga »High in the thin cold air«, napisala sta jo Edmund Hillary in Desmond Doig. Hillary v njej popisuje svojo himalajsko ekspedicijo l. 1960/61, o kateri smo že poročali. Posebno Doig je znal dati temu, upajmo, poslednjemu lovu na jetija izdatno začimbo humorja. Hillary pa je v knjigi bolj poudaril raziskovanje višinske adaptacije.
KOLAHOI je neznan, čeprav 5500 m visok vrh v Himalaji, bo pa cilj skupinskega potovanja v Himalajo, ki ga prireja za 50-letnico svojega obstoja znana športna hiša Schuster v Mün-chenu od 21. avg. do 4. septembra 1963. Cena 3885 DM. Potnikom ni bilo treba stopiti na ta vrh za vsako ceno, lahko so zamenjali za lov v kašmirskih vodah in jezerih. Za petič-nika je torej danes že Himalaja stvar skromnega 14-dnevnega dopusta. Prijav je bilo takoj dovolj.
MIR V GORAH so v Švici z zakonom zaščitili, vendar ne brez kompromisa. Drastično so reducirali število pristajališč za aerotaksi v gorah, iz ozirov do nacionalnega gospodarstva pa so letalski promet nad Alpami seveda priznali kot neizogiben.
MALO EKSPEDICIJO V HIMALAJO so priredili profesor filozofije W. W. Sayre kot vodja, N. Hansen, R. Hart in H. P. Duttle, prvi trije Amerikanci, zadnji pa Švicar. Profesor Sayre je pri nepalski vladi nastopil s prevaro, češ da kani priti na Gvačung-Kang (7922 m). Imenoval je to goro zato, ker je v bližini Nap La (7915 m), prelaza, preko katerega se lahko pride do ledenika Rongphu. Tu čez naj bi prišlo do skrivnega vzpona na Everest s tibetske strani — kar pa je najstrožje prepovedano — po stari klasični smeri preko vzhodnega Rongphu in Cang La (ali Severno sedlo 6985 m).
Sayre je s tem začel z avanturo, ki se je morala ponesrečiti, kakor Wilsonova l. 1934, Denmanova 1947 in Larsenova 1951. Sayre pa ni samo prezrl pogojev, pod katerimi ne-palska vlada dovoljuje ekspedicije, in ni samo zavestno vlekel za nos nepalskega zveznega oficirja, ki ga je pustil v bazi. Zagrešil je poleg tega še nekaj elementarnih prekrškov zoper gorniška pravila: Vsi trije Amerikanci so bili začetniki, brez izkušenj na snegu in ledu. Bili so tri tedne v Švici, da bi se privadili derezam in cepinom, pa so raje smučali. Dalje je sodil Sayre, da so šerpe le cokle za himalaizem (a drag on a party). Zato je vzel samo 22 nosačev do baze in dve šerpi. Baza pa je bila na ledeniku Ngojumba. 20 km oddaljena od vznožja Severnega sedla pri Everestu. Na sedlu Nap La, kjer sta se obe šarpi branila stopiti na tibetsko stran, je postalo jasno, da za celo ekspedicijo ni niti enega nosača. Štirje sahibi so imeli 220 kg prtljage, torej absolutno premalo, pa še za to bi potrebovali 19 dni prenašanja. Šele 26. maja so bili pri vzhodnem Rongphu v višini 6500 m, ko je že grozil monsum. Dalje: Osrenjena stran Severnega sedla (6985 m) tehnično ni težka in rebro, ki drži na NE-ramo (7600 m), je lahek svet. Sayre pa še temu ni bil kos, kar dokazuje pet nesreč (zdrs, padci v razpoke). Kdor bere Sayrevo poročilo, se prijema za glavo češ: »Imeli ste večjo srečo kot pamet!« Če je Sayre kljub temu prišel do višine 7700 m, kar pa ni dokazano, s tem še dolgo ni rečeno, da bi prišel na vrh Everesta, saj se tu prave težave začno pri 8300 m. Sayre ni imel kisikovega aparata, češ da ni potreben. Pri umiku preko vzhodnega in zahodnega Rongphu na Nup La je filozofa Sayre tlačila prava mora, izgubil je naočnike, bil napol slep, spodtikal se je in sam vase godrnjal: »Sovražim gore!« (I hate mountains). Na zahodnem Rongphu so imeli samo še en cepin in nobene vrvi več. Šele na Nup La so našli nekaj zalog, baza na Ngojumbi pa je bila izpraznjena, ker so nosači mislili, da so Amerikanci že mrtvi ali pa v rokah Kitajcev. Napol mrtvi so se privlekli v Khumdzung. Tu se je Duttle priključil nemško-avstrijskim raziskovalcem Himalaje, Amerikance pa je s helikopterjem rešil Norman G. Dyhrenfurth, ki je v Kathmandu pripravljal amerikansko ekspedicijo »Mt. Everest 1963«. Sayreva ekspedicija je zgled, kako se ne sme deiati. Nelojalen odnos do Nepala utegne otežkočiti delo v majhnem področju Nepal-Tibet. Zato je G. O. Dyhrenfurth Sayrevo ekspedicijo v svoji kroniki 1962 zamolčal. Ko pa je Sayre svoje dejanje obesil na veliki zvon, se je zdela staremu kronistu diskrecija odveč in je povedal, kar smo na kratko ekscerpirali.
FRANCESCO PETRARCA je bil tudi v praksi humanist, zato je revolucionarno nasprotoval srednjeveškemu odnosu do prirode, se sam povzpel na ta ali oni grič in celo višje gore, povezal pa to tudi s pesniškim navdihom in ustvarjalnostjo. V enem od svojih sonetov pravi, da se mu dviga duh in sega k svojemu tvornemu vrhu ne v ložah, palačah in gledališčih, ampak v tihoti gozda, na trati sredi njega ali travnati ruši v gorah. No, stara kitajska modrost, ki jo je spregovoril Laotse, pa pravi, da je največje razodetje — tišina. In koliko slavnih mož je izreklo nekaj takega ali podobnega!
251 PONESREČENIH SMUČARJEV je v zimi 1962/63 sprejela samo bolnišnica v Interlakenu, same zlome v členku in goleni v višini gornjega roba modernih smučarskih čevljev in to komplicirane spiralne zlome z zdrobljeno kostjo. 202 primera sta morala takoj na operacijsko mizo. Šef kirurg te bolnice dr. W. Bandi pripisuje to moderni smuški tehniki, še bolj pa motorizaciji, ki omogoča spust neogretemu in neutrj enemu smučarju. Ohlajeni členki in netrenirane mišice so ugodni pogoji za nesrečo, medtem ko bi kratek vzpon opravil oboje: ogrel bi členke in utrdil mišice.
SKUPŠČINO HINDUKUŠ bi lahko imenovali zbor vseh nemških in avstrijskih ekspedicij 2. marca 1963 v Munchenu. Udeležili so se jih zastopniki ekspedicij v Hindukuš od l. 1959 do l. 1962 pa tudi tistih, ki so v načrtu. Dimenzije nemškega himalaizma so velike. Naštejmo, kdo vse se je udeležil pod naslovom Hindukuša: Najprej veterani Dr. Paul Bauer, Dr. C. Troll, tehnični vodja ekspedicije v Hindukuš iz l. 1935, docent dr. H. J. Schneider in prof. dr. A. Herrlich, zastopnik afganskega kulturnega urada. Uradne referate so imeli: Dieter Hasse iz Berlina o geografski opredelitvi Hindukuša in njegovem odkrivanju; prof. dr. C. Rathjens iz Saarbriickena o pokrajini in človeku v Hindukušu; dr. A. Diemberger iz Salzburga o zgodovini vzponov v Hindukušu; sledili so referati vseh vodij ekspedicij ob diapozitivih.
IZJEMNA ZIMA 1962/63. tako pravi tudi alpinistična kronika za strupeno mrzle mesece. ki smo jih prebili lani. Take zime ni bilo vse od 1879/80. Vendar so kljub ostri zimi alpinistični uspehi v Alpah veliki: Omenimo predvsem Poljake, ki so od 7. do 11. marca 1963 naredili prvi zimski vzpon po severovzhodnem razu Les Droites. Bili so M. Gryczynski. J. Mihalski, J. Stryczynski in J. Warteresievvicz. Prebili so tri bivake v višini 3384 m, 3680 m in 3800 m, v drugem bivaku jih je zatekla huda nevihta, ki ni popustila vse do povratka v Chamonix. Sestopali so v ledenem vetru in v globokem snegu. V zavetišču Couvercle so čakali na lepo vreme ves dan, 12. marca. 13. marca pa so rabili do Mon-tenversa 12 ur. Trije Poljaki so to smer preplezali poleti l. 1962. — Pierre Crettaz in Jean Gaudin sta 1. in 2. marca 1963 plezala severni greben Dent Blancha in bivakirala v višini 4300 m. — 8. marca so Italijani Bosco, Daguin in Merendi poskusili preplezati Welzenbachovo smer v severni steni Dent d’Herens. Zadnji je bil znan plezalec. Trojice kljub dolgotrajnemu iskanju niso našli; najbrž jih je vzela bela smrt. — P. Aredi in V. Lazzarino sta 24. in 25. febr. 1963 s štirimi bivaki zmogla greben Klein Triftja ali tudi Youngov greben imenovan. Greben je v zermattskem Breithornu. — S tremi bivaki sta 28. do 31. januarja 1963 prišla preko severne stene Möncha Švicarja Paul Jenny in Robert Stieger.
CIMA D’AMBIEZ ima slovito jugovzhodno steno, visoko 350 m. Pravijo, da je ena najlepših sten v Brenti, ima sijajno pečino, več elegantnih in zelo težkih smeri. Najbolj direktno je l. 1961 izpeljal Belgijec Barbier, l. 1955 so vrisali zelo težko smer znani Aiazzi, Aste in Oggioni, pred vojno pa je naredil dve lepi smeri s Foxom in Girardijem Stenico.
CIVETTA je, tako pravijo, najbolj zaželena stena v Vzhodnih Alpah. Tudi ta je imela l. 1962/63 svoj prvi obisk pozimi in sicer v smeri Solleder—Lettenbauer. Idejo je dal R. Sorgato, ki je za trening preteklo zimo preplezal severozahodno poč v Cima Su Alto. Sorgato je za tovariše v navezi izbral dva renomirana italijanska plezalca I. Piussija iz Trbiža in G. Redaellija ter Nemca Tonija Hiebelerja. Sorgato je na dan vstopa v steno težje obolel. Hoteli so ga počakati, toda ker so prejšnji dan že pripravili vse za vstop in očistili vstopno mesto, jih je le prepričal, naj vstopijo brez njega. Piussi, Redaelli in Hiebeler so v 7 bivakih preplezali steno, vodil je ves čas Piussi. Drugoval jim je hud mraz. led, mnogo snega in to pršiča. Hiebeler je izjavil, da je bilo težje kot v Eigerju. Medtem je Sorgato ozdravel, izbral dva vodnika iz S. Vito di Cadore po imenu Bonafeda in N. Menegus in 4. marca z njima vstopil v isto smer, ki jo je načel Piussi 28. februarja. 4. marca je stopil na vrh tudi Piussi s svojima tovarišema, ne da bi slutil, kaj je ukrenil Sorgato. Po treh bivakih je tudi ta prišel na vrh. Piussi pa mu je prišel nasproti skoro do zavetišča Torrani.
Devies pravi, da se to dejanje lahko primerja Bonattijevemu vzponu v Grandes Jorasses in je vesel, da je »stena vseh sten« doživela prvi zimski vzpon zares v »alpskem stilu«. Primerja ga tudi Eigerju, morebiti zato. da bi bila »rehabilitacija« T. Hiebelerja še bolj vidna.
DIFERENCIACIJA ZIMSKIH IN LETNIH VZPONOV bo menda nujna, če bodo nekatere naveze odklanjale pomožno aprovizacijsko navezo v vznožju in če plezalci ne bodo sprejemali manekenskih nagrad. Tako sta 16. do 20. marca 1963 Maestri in Baldessari kot druga pozimi preplezala direttissimo v Veliki Cini (smer je v francoščini dobila ime »saška smer«, voie des Saxons) in k poročilu o turi pripisala takoj za datumom: »Brez spodnje (vznožne) ekipe. K materialu, ki ga je v steni pustila prvenstvena naveza, sta Maestri in Baldessari zatolkla še 50 klinov v enem od poskusov in 100 klinov pri vzponu samem, za katerega sta potrebovala 26 ur efektivnega plezanja. Maestri je izjavil, da je eno samo »zimsko zabijanje«, vendar je smer možno preplezati z manjšim številom klinov. Varovališča so na splošno dobra. Težave so nekoliko večje kot v smeri Brandler—Hasse v Roda di Vaël. Tretjo zimsko ponovitev iste smeri so v začetku marca v 5 dneh izvršili trije Avstrijci Kuen, Hein, Flavinger. Avstrijci so tudi v Gesäuse 5. in 7. marca 1963 na-plezali diagonalno poč v Dachlu. Plezalca Pongratz in Tockner sta vedela povedati, da je zimski vzpon v Dachlu težji od Cassinove smeri v severni steni Zapadne Cine.
COLORADSKA PLANOTA je znana po velikanskih monolitih, po Fisherjevih stolpih. Severno od Moab v Rocky Mountains v državi Wyoming je najlepši monolit Titan, visok 300 m. L. 1962 so ga preplezali G. Huxley, H. Ingalls, in L. Kor v treh dneh in pol. Plezali so severno stran in uporabljali svedrovce.
KAVKAZ so l. 1962 obiskali tudi italijanski vodniki iz Val d’Aosta. Pri tem so v severni steni Škelde naredili novo smer gorski vodniki Frachey. Garda in Giometto. Izjavili so, da je težja od »Hruške« v Mt. Blancu. — Vidimo, da se je Kavkaz kar na stežaj odprl zapadnim navezam.
TEČAJ NA VRHU, na najvišjem nivoju, bi lahko imenovali francoski plezalski tečaj v Civetti v drugi polovici avgusta 1963. Tečaj je vodil George Livanos, pomagali so mu najvidnejši italijanski dolomitski vodniki. Tečajniki so stanovali v zavetišču Vazzoler. Dnevni penzion je stal 10 frs, tečajnike je finančno podprla FFM. Vpisati so se mogli samo plezalci. ki so se izkazali, da samostojno plezajo Sollederjevo smer v Civetti ali Livanosovo v Cima Su Alto.
FFM je priredila tudi tradicionalni zbor alpinistov v Chamoniku od 20. jul. do 10. avg. 1963, dalje poseben tečaj za pirenejske vodnike, ki so ga vodili alpski vodniki. S CAI se je FFM sporazumela za recipročno izmenjavo in tako se je vrsta francoskih alpinistov lahko udeležila italijanskih plezalskih taborov. Italijanske tabore je organizirala posebna komisija CAI, komisija za camping.
CENA KRVI je naslov članku dolgoletnega francoskega planinskega odbornika in pisatelja Alaina de Chatellus, članku, ki ga je napisal na rob knjige Jacka Olsena, »Štirje možje na Eigerju«. Olsen je knjigo napisal po pripovedovanju Alfreda Cortija in po poročilih reševalcev. Štirje možje so bili Corti in Longhi iz Lecca, Nothdurft in Mayer iz Würtemberga. Živ je ostal — o tem smo pred leti poročali — samo Corti. Med reševalci so bili takrat Lional Terray, Gramminger, Hellepart, Cassin, Mauri, Eiselin. Tragedija se je zgodila od 3. do 12. avg. 1957, Corti in Longhi sta vstopila v smer Sedlmayer in Mehringer, zgrešila, sestopila, 5. avg. sta se jima pridružila Nemca, navezali so se v eno navezo. Po treh bivakih nad Hinterstoisserjevo prečnico pred prvim snežiščem in pred »Pajkom« je Nothdurft bolan, Longhi izčrpan, napredujejo zelo počasi, iščejo pravo smer, vreme se kazi. Zgodaj zjutraj 9. avg. Longhi pade in obleži vzhodno od »Pajka«, 300 m pod vrhom, ostali trije ob 10 uri dosežejo »Pajka«. Ob 15. uri zadene Cortija kamen, ostane v zavetju previsa 200 m pod vrhom. Nemca izplezata opolnoči. v soboto 10. avgusta pa ju pri sestopu vzame plaz. Isti dan nastopi reševalna služba, ugotovi, kje sta Longhi in Corti, a ne more do njih. Vsi reševalci bivakirajo na vrhu Eigerja. 11. avg. rešijo Cortija, Cassin in Mauri še slišita Longhija. Drugi bivak reševalcev. Ponoči posname Longhija plaz, vendar ga pusti viseti na vrvi vzhodno od »Pajka«. Dve leti nato 9. julija 1959 ugotove vodniki iz Oberlanda, da je umrl viseč na vrvi. Do Longhijevega pogreba ni prišlo zaradi denarja.
Jack Olsen pravi: »Po desetih dnevih je vodnik Stager dobil zagotovilo od Fondation Suisse, da bo za primanjkljaj poskrbljeno, in naslednji mesec je ustanova nakazala 3657.75 FS. enako vsoto štiri banke. Primanjkljaj je bil plačan, vodniki so dobili odškodnino za opremo, ostalo so si razdelili kot nagrado.«
Štiri leta po nesreči, avg. 1961, je Stager našel nedotaknjeni trupli obeh Nemcev. Sklep: Corti je bil sicer dober plezalec, toda v Eiger je šel slabo pripravljen, ni preštudiral smeri, Longhi pa je bil prestar in premalo tehnično izurjen. Ko je kazalo na slabo vreme, bi bil moral obrniti, prav tako Nemca, ko sta izgubila svoje brašno je bil povrhu še Nothdurft bolan. Reševalni akciji je manjkalo koordinacije, vedenje vodnikov je bilo neprimerno, ga pa lahko opravičujemo s švicarskim stališčem, ki postavlja eigerjevce izven zakona, in s strogostjo, s katero švicarske zavarovalnice presojajo nesreče v gorah. Alain de Chatellus Olsenovo knjigo hvali, čeprav je v njej nekaj neprimernih izrazov in pomot. Zanimiva so njegova izvajanja glede zaslužka v gorah. Ta se drži same zibelke alpinizma. Zgodovina prvega vzpona na Mount Blanc in današnje žičnice so dokaz za to. V 19. stoletju so skušali vzdržati neko ravnotežje med amaterstvom in profesionalstvom. vendar so bil tudi v najbolj »heroični« dobi alpinizma plezalci pripravljeni tvegati — za denar. Celo kasnejši papež Pij XI. alpinist Ratti ni imel nič proti temu. saj je »zanašanje na božjo pomoč res zadnja reševalna ekipa«. Vodniki v primeru nesreče nimajo enakih dolžnosti kakor mornarji pri brodolomu, saj se transport po morju ne vrši zaradi športa, zabave ali tveganja. V nesreči je treba pomagati, toda »kri nima cene«. Ce gre za izjemna reševanja, kakor npr. v steni Eigerja, kamor vstopajo samo najdrznejši in najboljši plezalci, ne moreš zahtevati od gorskih vodnikov, da bi tvegali to. čemur po svojih močeh in izkušnjah sploh niso kos. Drugo
je seveda vprašanje zakaj si kljub temu laste visoki naslov visokogorskega vodnika. — Alain de Chatellus je s tem odprl vprašanje, ki bi o njem — mutatis mutandis — lahko spregovorili povsod. Marsikaj je v teh stvareh še nejasnega, nedomišljenega, opravljenega s frazo in posploševanjem.
Ovitek Olsenove knjige je senzacionalen, čez vso stran je z velikimi črkami vtisnjen problem z naslednjim besedilom: »Štirje možje na Eigerju — slabo opremljeni in slabo pripravljeni — en sam je prišel iz severne stene — kriv? — nedolžen? —«
FRANCOSKA GRS (Le Secours en Montagne) se je l. 1962 močno okrepila: Reševalci-piloti so prišli do novih izkušenj, vedno več je bilo alarmov, ki so terjali helikopter, ki je že prevzel mesto med običajnimi reševalnimi sredstvi. seveda za natančno opredeljene primere in okoliščine. Na področju francoskih Alp so v l. 1962 intervenirali 179 krat in spravili z gora 59 mrličev, 117 ranjencev in 57 pogrešanih. Reševalnih dni je bilo 2363. Med reševalci je bilo več kot polovica organov javne varnosti, poleg tega vojaki in cariniki, dalje poklicni vodniki, najmanj pa prostovoljnih reševalcev. Spričo vedno večjih množic v gorah se. tako kaže. v razvitih deželah prostovoljna reševalna služba vedno bolj naslanja na organizirano javno varnost,
ZIMSKI ALPINIZEM je odprl nov svet avantur vsem, ki nimajo priložnosti, da bi se udeležili velikih ekspedicij zunaj Evrope, pravi Roberto Sorgato, ki opisuje svoj zimski vzpon v Cima Su Alto. Novejše smeri v Dolomitih so si zelo podobne in ne nudijo več čustvenih vzgonov: dobra kondicija, dobra oprema, fizična odpornost, odlična tehnika, klin za klinom, pa si na vrhu. Pozimi pa je drugače. Sneg spremeni pokrajino in ji vrne tisto samoto, ki jo poleti rušijo koče, vzpenjače, žičnice, avtomobili in masovni turizem. V vertikalni steni ali onstran vertikale tehnični problemi niso bistveno drugačni, le temperatura zahteva večjo odpornost, — obremeni opremo, zavira tempo plezanja in ga s tem otežuje. Kar je poleti lahko, postane pozimi težko in često problematično.
Zimski vzponi v Dolomitih se zadnja leta vse bolj množe, nadaljuje Sorgato, le Civetta še ni imela zimskih gostov. Civetta je še poleti nevarna. Sorgato sam je sredi avgusta v Sollederjevi smeri izgubil enega najboljših plezalcev iz Belluna Gianfranca de Biasi. Pozimi pa je Civetta najprej stvar resne psihološke priprave. Civetta predstavlja ekstremno težavnost, absolutno osamljenost, povratek je dolg in kompliciran, nevarnost preži tudi pod vrhom stene. Zato so se zanjo odločili Ronchi iz Falcade, Redaelli iz Mandelladel Lario in Sorgato sam in sicer za Livanosovo smer v Cima Su Alto, zgodovinsko smer, ki je po drugi svetovni vojni kazala pot v nov razvoj dolomitskega plezanja. V njej sicer ni večjih žetav, kot so jih imele predvojne dolomitske smeri, pač pa je novost v tem, da jih je več in v vseh raztežajih. Zimsko plezanje te smeri sredi februarja 1962 je terjalo tri bivake in ekstremno vzdržljivost. Obiskal jih je celo avion. drugi in četrti dan, drugič kar dva aviona. Sorgato pravi, da jim je ta pozornost pilotov dobro dela. Poleg tega so plezalce ves čas gledali z daljnogledi iz vznožne vasi. Sestop je dobil, pravi Sorgato, kakor prebujanje iz hudega sna.
BERNSKI PLANINSKI MUZEJ, o katerem smo že večkrat poročali, je bil 17. aprila letos prenovljen ponovno odprt. Muzej je bil ustanovljen na pobudo bernske sekcije CAS l. 1905. v sedanje poslopje na trgu Helvetia pa je prišel l. 1933. To leto je bila ustanovljena tudi muzejska »ustanova«, ki jo vzdržujejo švicarska zvezna vlada, republika in mesto Bem, CAS in sekcija CAS Bern. Dinamični direktor prof. dr. Georges GrosJean je pri ponovni otvoritvi govoril o težavah, ki so nastopale v štirih letih reorganizacije muzeja. Pred seboj je imel nalogo, da se omeji v številu eksponatov na najbistvenejše, kajti minil je čas muzejev, prenatrpa-nih z različnimi eksponati, ki utrujajo^ še tako razpoloženega obiskovalca. Tempo časa terja strog izbor eksponatov, njihovo valorizacijo in revalorizacijo. Bernski muzej je prava šola za druge planinske muzeje po drugih deželah.
Odslej se bo ta planinski muzej posvečal predvsem zgodovini planinstva in alpski topografiji. Prostor za geologijo, mineralogijo, favno, floro, klimatologijo in ledenike je močno skrčen. Te stroke bo prevzel predvsem prirodoslovni muzej v Bernu in drugi muzeji.
Prva dvorana je vsa v znamenju CAS. Nasproti vhodu visi velika karta i : 50 000 (dar zvezne topografske službe), ki predstavlja vse švicarske gore. Pritisk na gumb in obiskovalcu se s svetlobnimi znaki na karti prikaže položaj 151 koč CAS in mesto 130 gorskih reševalnih postaj, če pritisnemo na drug gumb. V isti dvorani so makete nekaterih tipičnih koč: Prva iz l. 1863 — Grunhornhutte (ob tem: zadnji čas je, da se narede makete naših prvih koč. Vodnikove ni več, Kocbekova razpada, itd.), ki je imela komaj 6 ležišč (kakor naša prva Mozirska koča iz l. 1896, ki je tudi davno že ni več, celo fotografije so redke); dalje prva koča pod Matterhornom (1880—1915). Več vitrin kaže dokumente o ustanovitvi CAS. Velik prostor je določen za raziskovanje in za zgodovino odkrivanja Alp. Na stenah so imena, portreti, citati velikih pionirjev alpinizma. En kot je posvečen gorskim vodnikom, druge vitrine reševalnim napravam in opremi prvih alpinistov. V gornjem nadstropju, ki je bil prenovljen že l. 1959, je topografija, nekdanja, klasična in moderna kartografija. Dvorana reliefov je ponos muzeja. Kdor jih je videl, bo priznal, da po pravici. Kaj stroškov pomeni za muzej samo ta dvorana!
NOVE SMERI V DOLOMITIH: Jugozahodna stena Rode di Vael je visoka 400 m. Štirje italijanski plezalci de Francesch, Franceschetti, Romanin in Vuench so zabili vanjo 400 klinov, med njimi 60 svedrovcev, da so potegnili čez njo direttissimo med smermi Maestri — Baldessari in Brandler — Hasse. Nemci Kauschke, Siegert in Uhnert, prva oba znana iz zimskega Matterhorna in Velike Cine so v Rodi di Vael v isti steni plezali kot tretji pozimi. V Saas Maor pa je januarja 1963 prvič pozimi preplezal vzhodno steno mladi Marchesini sam, v osmih urah z enim bivakom. To je ena najlepših smeri v Dolomitih, datirana od l. 1926 in šteje doslej 100 ponovitev. Pred Marchesinijem sta jo kot samohodca preplezala le Maestri in Franceschini. Marchesini je, kaže, nova zvezda med Dolomiti. Sam je preplezal pozimi kot prvi smer Castiglioni — Detassis v Cima Canali in smer Solda v Torre Giallo, obe v enem dnevu. Angleška naveza Crew in Wright je lani kot tretja ponovila smer Philipp — Flamm v Civetti. To smer ocenjujejo kot najtežjo smer prostega plezanja v vseh Alpah. Plezala sta 23 ur, v 40 raztežajih sta zabila komaj 37 klinov. Ista angleška naveza je zmogla Sollederjevo smer v severozahodni steni Civette, Cassinovo v severni steni Zapadne Cine in Bonattijev steber v Di’uju. Sollederjeva smer šteje doslej 200 ponovitev. Med Comicijevo in Sollederjevo sta Kaiser in Rosenzopf potegnila septembra 1962 smer »Mladost«, 26 ur plezanja, A1 in A2.
