Gorniki, planinci in tudi alpinist ne marajo pregledov dogajanja – Pretirani turizem, preveč tragedij, primer Confortola – Čudovita stran gora lahko počaka
Paul Paci, direktor Meridiani Montagne, je povzel glavna poletna dogajanja med gorami pri naših sosedih. Ocene na vzhodni strani sicer še čakajo, a (že) lahko vse skupaj strnemo v podpovprečno, če izvzamemo hitro rastoči množični turizem, ki seveda prinaša marsikaj gnilega (tudi) v “zeleno deželo” …
Počitnice sredi avgusta so komaj minile, pa je že čas za inventuro. In če sodimo po naslovih v časopisih – tiskanih in spletnih – bi težko rekli, da je bilo poletje kaj drugega kot katastrofa. Kar zadeva gore, so bile v medijih najpogosteje omenjene tri teme v tem vrstnem redu:
– Smrtne nesreče
– Pretirani turizem
– Primer Confortola
Poglejmo jih po vrsti.
1. Preveč smrti
Po podatkih italijanske alpske in jamarske reševalne zveze je bilo do 15. avgusta – v zadnjih treh mesecih zabeleženih precej več kot sto smrtnih žrtev. Nesreče vseh vrst – od kolesarjev, ki so padli na poti, do izkušenih alpinistov, ki jih je zadela strela. Tisti v japonkah (letos priljubljeni celo na feratah) sicer redko umrejo, a se pogosto znajdejo na naslovnicah TikToka. Še posebej je Paula pretreslo nekaj primerov, v katerih sta bila udeležena izkušena pohodnika – eden na grebenu Castore, drugi v dolini Passiria. Oba kraja dobro pozna in ne ve, kaj naj reče? Številke so visoke, a verjetno primerljive s prejšnjimi leti. Več ljudi v naravi pomeni večjo verjetnost nesreč.
2. Preveč ljudi?
Druga točka se zdi skoraj kot posledica prve: v gorah je preveč ljudi. A pozor – tukaj imamo opravka z »lažnimi prijatelji,« torej s koncepti, ki zvenijo resnično, a to niso. Res je, da alpinizem in pohodništvo privabljata novo generacijo – kar je dobro. Ni pa res, da so gore kot poletna destinacija postale »preveč priljubljene«. Fotografije množic na Secedi niso portret »vseh Alp,« temveč učinek družbenih omrežij na lahkoverne množice: danes nas Instagram pelje na panoramo Odle jutri na morske steze Neverlanda.
Resničnost je drugačna. Razen UNESCO-Dolomitov je poletje 2025 še vedno posnetek krize: napol prazne plaže, alpska letovišča v rdečih številkah (razen Cortine in Courmayeura). Po podatkih Confcommercia je le 11 % Italijanov za glavno destinacijo izbralo gore. Ostali so se odpravili na riviero, v znamenita mesta ali v tujino.
3. Primer Confortola
Najbolj malodušna točka (izvrstna tribesedna sestava, ki pove marsikaj!). Gre za staro zgodbo, ki se v Italiji vedno znova ponavlja: o osemtisočakih se ne da govoriti, ne da bi se zapletli v polemiko. Tokrat sta vpletena Marco Confortola in tožilec Simone Mora pa tudi Italijanski alpski klub (CAI), ki se je izkazal kot mlačna inkvizicija nezmožna nepristranskosti.
Paul pravi, da se ne bo spuščal v podrobnosti – protagoniste pozna in svoje mnenje zadrži zase. A zgodovinsko gledano (lahko bi v povzetku zapisali tudi preveč površno, zaradi napačne predstave o večvrednosti – op. o.) je bila beseda »alpinist« sveta. Dovolj je bilo, da si rekel, da si nekaj preplezal – in to je veljalo. Se spomnite Maestrija na Torreju? Danes nas tehnologija spremlja na vsakem koraku. Zahteva več previdnosti – tako pri hvalisanju kot pri verovanju. Ne moremo več igrati igric, postavljati šibkih dokazov ali slepo zaupati. In Confortola je daleč od Maestrija.
Paulu se zdi najboljši komentar, ki ga je prebral, tisti od Frisca D’Alessia, ki je spomnil na zgodbo Bernarda Amyja. Ta francoski pisatelj je upravičeval pretiravanje in širjenje laži – kajti dobra gorska zgodba, če jo napiše pošten alpinist, je lahko ljubka in dolgočasna. Če pa jo napiše Tartarin iz Tarascona, postane smešna (zadnja trditev je dokazljiva tudi z ogledi statistike – op. o.).
In kaj zdaj?
Dovolj. Poletje s preveč smrti preveč laži, preveč voajerjev in premalo pravih ljubiteljev gora. Ampak – ali je bilo res tako? Ali nas naslovi kot vedno ne zavajajo? Ali kažejo s prstom na škandal, medtem ko skrivajo stanje? Pomislimo na to, ko se septembra vrnemo na poti in v stene. Pomislimo, kako srečni smo, da imamo še vedno to našo goro – nevarno, varljivo, (ne)obljudeno – pod nogami. Morda se moramo vprašati, zakaj optimizatorji in algoritmi forsirajo le objave z atraktivnimi naslovi in vsebinami, res lepe opise ali pa poučne pa niti ne “povohajo” … in tu nastopi spet človek, da sam zazna!? Če še zna in ali sploh še hoče ločiti zrno od plevela?
