Prekomerni turizem v Alpah ni le okoljski, družbeni ali ekonomski problem. Morda je — in to je najbrž najbolj zaskrbljujoče — tudi simptom krize domišljije. Ko se množice zgrinjajo na iste razgledne točke, v iste doline, pod iste smeri, pred iste tabloide narave, ne gre več za raziskovanje, temveč za reprodukcijo občutkov, ki so bili že vnaprej servirani v obliki »dih jemajočih« fotografij in algoritmično optimiziranih oglasov.
Sodobni turist ne išče neznanega, temveč potrjuje že videno. Potuje, da bi doživel tisto, kar je že doživel nekdo drug — in to čim bolj enako. V tem smislu je sodelovanje v overturizmu najbolj protidomišljijska stvar, kar jih obstaja. Gre za potovanje brez radovednosti, brez dvoma, brez napora. Kapital (v njem vse pogosteje najdemo tudi lokalno samoupravo, občine, pokrajine, državo in skupnost držav, ki financira in goji…) pa to ve. In ga spodbuja.
Zahvaljujoč medijem, družbenim omrežjem in viralnosti se kraji spreminjajo v kulise za samopromocijo, v razstavne prostore, kjer je narava le ozadje za selfije. Vse je deljivo, všečkano, monetizirano. In če se da monetizirati, se bo tudi izčrpalo.
Giovanni Baccola: Sodelovanje v dinamiki prenatrpanosti je najbolj neizvirna stvar, kar jih obstaja. Ko sodelujemo kot protagonisti v mehanizmih prekomernega turizma, to počnemo zato, ker smo bili izpostavljeni fotografiji ali oglasu, morda oblikovanemu tako, da je očarljiv in dih jemajoč. Na ta kraj potujemo, da bi, četudi nevede, poustvarili občutke, ki se uporabljajo za oglaševanje iste lokacije. Z drugimi besedami pri prekomernem turizmu vnaprej vemo, v kaj se spuščamo.
Kdo izgublja?
Vsi.
Turist, ki se znajde v gneči, med hrupom in vrstami, in doživi izkušnjo, ki je bolj podobna nakupovalnemu središču kot gorski tišini.
Narava, ki ne prenese tolikšnega pritiska.
Lokalne skupnosti, ki so najprej zasute z evri, nato pa z odpadki, prometom in izgubo identitete.
Alpska letovišča, ki postanejo žrtve hiperfrekventnosti, prej ali slej izgubijo tisto »čarobno patino«, ki jih je sprva naredila privlačne. Ko se izčrpajo, kapital preusmeri pozornost drugam. In krog se ponovi.
Kaj pa če je težava v glavi? Domišljija kot protistrup …
V Alpah je prostora dovolj. Obstajajo neštete doline, soteske, grebeni, ki jih množice ignorirajo. Zakaj se torej vsi zgrinjajo v peščico krajev? Morda zato, ker ne znamo več sanjati. Ker smo pozabili, kako se bere zemljevid, kako se izgubi v pokrajini, kako se začuti zgodba kraja, ki ni »top 10 must-see«.
Vsak kotiček Alp nosi zgodbe — o ljudeh, živalih, skalah, gozdovih, ledenikih. Nihče ne pozna vsega, a vsak ima svojo nagnjenost, ki ga vodi k določenim vidikom gorskega sveta. Odkrivanje te nagnjenosti je dejanje domišljije.
Pogled na karto, branje, iskanje nenavadnega toponima, sledi alpinističnega pionirja, endemična rastlina, skrivnostni vrh — vse to so začetki majhnih pustolovščin, ki ne potrebujejo množic, le pozornost.
Seveda, domišljija zahteva čas. In ne kapital ne množice tega ne marajo. Raje »instant doživetje«, ki ga lahko kupimo, delimo in pozabimo. A ravno zato je domišljija najbolj subverzivno orodje, ki ga imamo.
Ko pakiramo nahrbtnik torej ne pozabimo pustiti prostora za domišljijo. Morda je prav ona tisto, kar lahko reši gore pred množicami — in nas pred lastno izgubo smisla.
Copilot
Za izvirnik in širši kontekst si lahko preberete celoten članek Giovannija Baccola …
