Janez Rupar
Tisto soboto se je zopet zbrala stara družba v Kamniški Bistrici. Počasi so prihajali drug za drugim Kamničani, Medvodčani in Ljubljančani. Sami znani obrazi, fantje, ki prihajajo sem skoraj vsako soboto. Vedno je okrog peči smeh in vesela družba, le tistega večera se nismo mogli razživeti. Lojze, ki ponavadi drži družbo pokonci, je bil tedaj nenavadno priden. Tudi meni ni bilo do smeha. Oba sva mislila na naslednji dan. Bo ali ne bo? Namenjena sva bila v planjavsko Glavo. Jaz je niti nisem poznal, zato sem bil v glavnem samo radoveden, kakšna je. Slišal sem že veliko o njej, tudi težavnost da človeku misliti, vendar sem bil optimist. »Bo že šlo,« sem se tolažil. »Ko bova v steni, bova že izplezala, ni vrag.«
Kot vedno, smo se tudi to pot spraševali po načrtih za naslednji dan, zelo je bil Pavle kar hud, ko sva se izmikala povedati resnico. »Zakaj ne povesta, saj je to samo vama v dobro,« se je jezil. Res je, fant ima prav, ampak človek težko govori o stvareh, za katere niti ne ve, če jih bo lahko naredil. Končno sva jih potolažila, da bova šla proti Kamniškemu sedlu, zlagala se tako nisva nič. »Kaj bi jim trobila o Glavi, potem bova lezla le po grebenu. Najbolje storiva, če greva kmalu spat.«
Potrebovala sva le še nekaj zagozd, ki jih je Lojze kot dober poznavalec bistriških razmer, spretno izmaknil v kuhinji.
Ko sem se ponoči zbudil, je bila še trda tema. V sosednji sobi so neki neznani fantje prav živahno debatirali. Okrog mene je že vse budno. Edina ura v naši sobi se je ustavila, zato sem bil osebno kar zadovoljen, da so nas sosedje zbudili. Skozi okno na stopnicah je že nekdo lezel v noč. Lojze je vstal in ga povprašal, koliko je ura. Ko je izvedel, da je šele pol treh, je šel kar mimo naše sobe v sosednjo, kjer so se fantje prav veselo zabavah in jih je tako nahrulil, da so bili potem tiho kot miške. Noč je zopet počasi dobila svojo moč in ko sem najbolj sladko spal, sem začutil, kako leze mraz po meni. Odprl sem oči in skozi meglo zagledal Lojza, kako je z užitkom vlačil odejo z mene. »Vstani, ura je pol petih!«
Oh ja, ko ne bi bilo v hribih treba tako zgodaj vstajati, bi bilo še enkrat lepše. Skozi okno sva poskakala v sneg in zavila čez most v breg. Kmalu so začele ugašati zadnje zvezde na nebu in dolina se je ovil a v rahlo jutranjo meglo, ki je kazala na lepo vreme. Tudi mraz je bilo ravno prav, tako da naju je sneg lepo nosil, le Lojzu se je včasih vdrlo do kolen. Ko sem ga podražil, da bo moral shujšati, mi je brez besed ponudil svoj nahrbtnik. Ker sem vedel, da je v njem več železja kot v mojem, sem ga seveda gladko odklonil.
Lojzu pa se je sreča kmalu nasmehnila. Za nama je prisopihal Peter, ki je imel v nahrbtniku le nekaj hrane in trenerke. Ko je videl Lojzov nahrbtnik, mu je kar sam ponudil zamenjavo.
»Težek nahrbtnik ni nič hudega,« je rekel. »Ko se ga navadiš, ga niti ne čutiš več.«
Lojze se seveda ni dal preveč prositi, v zahvalo za prejšnje zafrkavanje pa mi je guncal lahek nahrbtnik pred nosom.
»No ja, neumen kmet ima debel krompir,« sem si mislil, vendar Lojzova sreča ni trajala dolgo. Kazalo je, da je Peter neprilagodljiv tip, ker se nahrbtnika ni in ni mogel navaditi, zato je predlagal ponovno zamenjavo. Na srečo smo prišli kmalu na Sedlo, kjer smo odvrgli prtljago z ramen. Medtem so prišli že Kamničani za nami, zato sva previdno spravila vso robo, ki naj bi jo rabila, v en sam nahrbtnik. Zavetje za bajto se je počasi polnilo in ko je prišel zadnji v kotanjo, nas je bilo kar čez deset. Nama je bilo kar prav, bodo vsaj ljudje pri roki, če bo treba. Sedaj sva že videla Glavo, zato so nama hude misli kar same od sebe prihajale na um.
Ob devetih sva se odpravila proti grebenu Planjave. Sneg je bil zmrznjen, zato sva šla kar nenavezana do Maričkinih plošč. Tu sva se navezala in splezala še en skok na grebenu, od koder se začne prečnica, ki te privede pod Glavo.
V spihani kotanji sem si pripravil stojišče in varoval Lojza. ki je prečil po strmem snežišču v severno steno. Kmalu sem zaslišal klin in Lojza, ki me je klical, naj plezam za njim. Stopinje so bile trdne, zato sem bil kmalu pri njem.
V senci je bilo precej mraz, zato se nisem obiral. Ko sem bil ravno sredi raztežaja, sem zaslišal oglušujoče grmenje in Lojza, ki je rjovel nekaj o plazu. Pogledal sem navzgor in opazil bel oblak, ki se je hitro premikal. »Fant, sedaj si pa tam,« me je spreletelo. Ozrl sem se na levo, potem na desno. Nikjer nobenega previsa, ko bi ga človek tako potreboval. Ker mi ni preostalo nič drugega, sem zabil cepin do glave v sneg in se še enkrat ozrl navzgor. Globoko sem si oddahnil, ko sem videl, da je bilo to grmenje in ta bel oblak le posledica reaktivnega letala, ki je nizko preletelo Planjavo. Kljub veselju, da je to le letalo, sem ga vseeno preklel, ker me je tako prestrašilo.
Potem sva plezala dalje, dokler se nama ni nekje ustavilo. Teren je postajal vse težji in kmalu sva bila pod Glavo.
»Tu se pa začne,« je pokazal Lojze nad glavo. Nekaj časa sem gledal navzgor, potem pa sem odnehal, ker me je bolel vrat.
»Hm, nekam strma je videti,« sem naglas pomislil, Lojze pa se je samo zakrohotal.
»Kar sva hotela, sva pa dobila.«
Razdelila sva si opremo in pogledala še na uro. Enajst je že kazala. »Kar pošteno bova morala zagrabiti, da bova do noči zunaj.«
Lojzu sem prepustil nahrbtnik, ki je bil precej lažji, vendar je predstavljal kar resno breme za težko plezarijo.
Splezal sem okrog roba, kamor mi je pokazal Lojze. Tam sem odkril strmo poč in klin, ki sem ga z veseljem vpel. »Ko boš prišel do lopice, me pa počakaj,« mi je še naročil.
Začel sem plezati. Poč je bila strma in težka, le nekje v sredi se je nekoliko položila. »Aha, tam bo lopica, v kateri moram počakati Lojza,« sem pomislil. Ko sem prišel do tja, je bila tam le strma plošča, nad njo pa zajeten previs. »Preveč velika lopa tole ravno ni,« sem si mislil, vendar sem zabil klin in vpel vanj stopno zanko. S plošče sem očistil led in sneg in se še kar udobno namestil.
Ko je prišel Lojze do mene, je nekaj časa samo gledal, potem pa se je začel pridušati. »Fant, ali je to lopa?« me je strogo vprašal. »Lopa je vendar više zgoraj. Lani je bilo z Golobom ravno tako,« je tulil. Nad menoj so se vzpenjale v nebo le previsne poči, zato sem se počutil po krivici oštetega.
»Če je tam kaj lopi podobnega, sem pa jaz tudi papež,« sem si mislil. Prevzel sem nahrbtnik in varoval Lojza, ki se je lotil poči. Kmalu me je poklical. Ko sem priplezal do njega, sem videl, da je tam res lopa, kjer se človek lahko vpne v velik rjav klin.
»Ta raztežaj je še moj,« je rekel Lojze. »Ne bom plezal vedno istih raztežajev naprej.«
Ker se nisem nič upiral, sva izmenjala položaj na stojišču in Lojze se je lotil previsa, ki se boči levo do lope. V njem je bil še star Dularjev klin, v katerega je Lojze vpel stopno zanko. Ko pa je stopil vanjo, je klin popustil, tako da se je Lojze v trenutku znašel na polički. Nekaj časa je robantil, potem pa je s pomočjo klinov in svojih mišic zlezel preko previsa v poč nad njim. Vrvi so počasi tekle skozi moje roke in le tu in tam sem zaslišal zabijanje klinov. Ko je zaradi mraza barometer mojega razpoloženja padel že močno pod ničlo, me je Lojze poklical. Z veseljem sem se pretegnil in začel plezati za njim. Po nekaj minutah plezanja sem ugotovil, da me niti ne zebe več, ko pa se mi je še nahrbtnik vgnezdil v poč, sem bil prepričan, da mi je že vroče. Premetaval sem se po poči, pihal in se pridušal od napora in jeze in ko sem prišel do Lojza, sem ugotovil, da ni »nobenga taprav’ga mraza«. Malo sem posedel, ravno toliko, da sem si uredil vezavo za pasom, potem pa sem se odpravil dalje. Sonce je bilo že precej globoko na zahodni strani, zato žal ni bilo časa za počitek.
Nad nama se je stena spet začela s previsom. Ker so klini v Glavi bolj redka prikazen, sem zabijal, kjerkoli se je le dalo. Ko sem se pretolkel čez previs, sem obstal pred počjo, ki se je precej nagibala navzven. V njej so bili trije klini v zagozdah. Ko sem prišel do prve, ni dosti manjkalo, pa bi mi bila padla navzdol. Les je bil že izsušen. Vzel sem kladivo izza pasu in tolkel z njim po lesu in klinu toliko časa, da ga z roko nisem mogel več zamajati. »Hm, zanesljiv pa tale klin vseeno ni,« sem pomislil, ko je bil že pod menoj. Zato sem vzel nov klin izza pasu in ga zabil v ozko špranjo. Tudi ostali dve zagozdi nista bili nič boljši od prve, zato sem porabil še nekaj svojih klinov za varnost. »Če so že vsi klini slabi, naj jih bo vsaj več,« sem se tolažil in nabijal. Pognal sem še dolg ledni klin v krušljivo luknjo, potem pa je šlo nekaj časa kar lepo.
»Za premrle prste je pa ta stvar kar resna,« sem si mislil, ko sem bil že precej nad klinom. »Še en klin naj gre v razpoko, potem pa še nekaj metrov, pa bom na stojišču.« Potipal sem za pasom, da bi dobil dober klin, toda otipal sem vse razen klinov. »Prekleto, pa tak red,« sem zabavljal. Tipal sem od pasu pa do hrbta, toda otipal sem vse, razen klinov. Precej tesno mi je postalo pri srcu, ko sem se prepričal, da sem res že brez klinov in vponk. »Naj povem to Lojzu? Ne, ne bom, saj mi tako in tako ne more pomagati. Kar sam bom moral izplezati, bomo pa enkrat tvegali,« sem si mislil in se odpravil naprej. Vrh stebrička, kjer sem videl prvi klin, se je počasi bližal. Srce mi je malo hitreje utripalo kot ponavadi in z vsakim korakom, ki sem ga napravil, sem pomislil, da bo padec večji, če mi spodleti. Ko sem končno zagrabil za vrh stebrička, me je zmrazilo. Pokrit je bil s tanko ledeno glazuro, na kateri je bil sneg prejšnjega tedna. Hitro sem spraskal sneg s skale, toda roke me niso več ubogale. »Bom padel? Hitro moram kaj pametnega storiti, tu ne morem ostati, tako je boren ta stebriček.« Pogledal sem navzdol do klina. »Če že padem, naj padem čim manj,« sem pomislil in se hitro spustil nazaj do klina. Obesil sem se na stopno zanko in počival. Lojze je bil že precej nestrpen. Pojasnil sem mu vso zadevo in se lotil stebrička še enkrat. S skrajnimi močim sem se vlekel navzgor. Nekaj časa je šlo, potem pa se je ustavilo. Nekje mora biti konec. Zarinil sem prste v poč in čakal. »Nazaj ne grem, s tem bi se sprijaznil z usodo, da pač ne morem čez. Do jutri tudi ne morem viseti tu!« Še nekajkrat sem preprijel, potem pa so mi roke popustile. »Drži,« sem zarjovel, ko me je počasi obrnilo navzven. S podivjano naglico mi je pred očmi zaplesala Logarska dolina in že sem treščil ob skalo.
»Je kaj hudega?« je s strahom zavpil Lojze. Hitro sem ga potolažil, da ni nič resnega, ko sem se prepričal, da krvavim samo izpod nosa. »Fant, moraš izplezati, saj veš, da ne smeva bivakirati! Pojdi do klina in počivaj!«
Počival sem na klinu in z bojaznijo čakal, kdaj bom spet začel. »Tisto o bivaku, tisto sem že sam vedel. Nimava spalne vreče in marca je ponoči še precej mraz v hribih,« sem premišljeval in si brisal pot z obraza. Roke sem vtaknil v rokavice in se tolkel z njimi po bedrih. Ko sem si jih naposled ogrel, sem spet prijel za skalo. Previdno sem se vzpenjal navzgor in končno le dosegel vrh stebrička. Počasi sem se obrnil, se usedel nanj in previdno potegnil vrvi. Ob meni ni bilo nobenega klina, le na levi in na desni sta bila v dosegu roke zabita dva. Vrvi sem potegnil skezi ušesa teh dveh klinov in napravil na koncu nekaj trdnih vozlov.
Ko je Lojze začel plezati, sem spoznal, da je to precej mučeniško stojišče. Klina me nista držala k steni, zato sem vselej počasi drsel s stebrička, kadarkoli se je Lojze obesil na vrvi. Rotil sem ga, naj hitro leze, toda on je hladnokrvno tolkel kline iz stene. Kljub temu je bil kmalu pri meni in me odrešil mučnega čakanja. »Še tale raztezaj, pa bova v lažjem svetu,« je dejal. Tega sem se zares razveselil, ker sem imel za ta dan kar dosti akrobacij. Lojze je zadnji raztežaj res lepo izplezal in kmalu sva stala skupaj. Pohitela sva v strm, globoko zasnežen žleb, za katerim sva slutila vrh Glave.
Ko sva stala na vrhu, so se na nebu začele prižigati prve zvezde. Razvezala sva se in zmetala konce vrvi navzdol v zapadno steno. »Daj zanko,« pravi Lojze in mi ponudi nož. Sprejel sem ga z dolgim obrazom in se lotil vrvce. »Na, komaj sem dobil vrvco, na katero sem se lahko brezskrbno obesil, pa že gre k vragu,« sem si mislil, ko sem delal zanko. Položila sva jo okrog skalnatega roglja in se spustila navzdol. Kmalu sva prišla do previsnega žleba, ki se je izgubljal v neznano. Medtem se je mrak zgostil v neprodirno temo, zato sva se usedla med skale in odprla nahrbtnik. Že od jutra nisva nič jedla, sedaj pa sva začutila močno lakoto. Hitro sva udušila četrt kile medu in limono, potem pa je že zmanjkalo zalog. Še kratek posvet, kje naj bi nadaljevala sestop in odločila sva se za žleb. »Da bodo le vrvi segle do konca.« Zmetala sva nekaj velikih kamnov v globino in ugotovila, da bo verjetno šlo. Lojze je zabil klin in mi pomolil roko pod nos: »Daj vrvco!« »Ne dam,« sem se odločno uprl, »to bom imel za karabinski sedež.« Še vedno ni odmaknil roke: »Potem daj stopno zanko.« Razvezal sem nahrbtnik in izmotal zanko iz nereda v njem. »Ta naj le gre, saj sem jo tako ali tako mislil zavreči, ker je vrvca pretenka.« Na smeh mi je šlo, ko sem videl Lojzov začudeni obraz.
»Res, krasna tolažba! Za stopno zanko ni, za spuščanje ob vrvi pa bo.« Na srečo je imel Lojze seboj tenko nvlonsko vrvico, ki jo je zavezal v klin z mojo vrvico vred. Spustila sva se v temo in pristala na udobnem stojišču.
Potegnila sva za vrv, toda vrv se je samo napela. Spogledala sva se. »Na, še tega se je manjkalo!« Potegnila sva še za drugo vrv. Tudi s to ni bilo nič. Polastila se naju je jeza. »Ali naju bodo tik pred koncem vrvi zadržale v steni? Ta bi bila pa vseeno malo prehuda!« Vlekla sva vrvi in se mučila, toda ostalo je pri starem. »Kaj naj storiva? Brez vrvi ne moreva naprej.« Da bi splezala ob vrveh navzgor, na to tudi ni bilo misliti. Žleb je bil previsen in zelo zaledenel, poleg tega sva bila oba že pošteno izmučena. Sedela sva v temi in se ukvarjala vsak s svojimi mislimi. Končno se je Lojze nekaj spomnil. Zabila sva krepak klin in privezala eno vrv nanj, na drugo pa sva se privezala midva in se metala v žleb. Nič! Zamenjala sva vrvi in nadaljevala igro. Še vedno nič. Preklete vrvi!
Lojze je slonel na skali in držal vrvi, sam pa sem zagrabil za cepin in se lotil poličke, na kateri bi prečepela noč. Končno sem tudi s tem odnehal, usedel sem se v sneg in dremal.
Nenadoma se oglasi iz teme: »Tehnika narodu!«
»Kaj?«
»Tehnika narodu!«
»Ja, pa kaj?«
»Sveti Bernard.«
Odprl sem oči. »To pa ni tako neumna ideja. S tem bi pa morda spravila vrvi dol.« Zabila sva še nekaj klinov in napravila škripec. Vlekla sva kot nora, toda vrvi so se še vedno le napenjale kot elastike. Kljub temu nisva popustila kajti to je bila za naju edina rešitev. Končno so se vrvi le premaknile. »Gre!« sva zarjula oba hkrati. Vlekla sva, da sva bila vsa mokra od potu in ko so padle vrvi pred naju na tla, je bila ravno polnoč.
Urna se je skrila za oblake in veter je z vrha metal na naju pršič, ko sva sestopala naprej. Naravnost navzdol ni šlo. V steni se je lesketala požled, zato sva morala na greben. Spuščala sva se po žlebovih in snežnih strminah na grebenu in kmalu sva stala tam, kjer sva včeraj začela. Napetost je počasi popustila. Bila sva že v lažjem svetu in ko sva stopila v plaznico ped grebenom, sva bila popolnoma srečna. Zapodila sva se navzdol proti Babam.
Ob pol treh sva stala pred kočo. Še kratek stisk rok in skobacala sva se v zimsko sobo. V dolino se nama sedaj ni izplačalo, pa tudi vleklo naju ni nič. Zarila sva se pod slamnjače in zaspala kot ubita. Vse težko je bilo že za nama…
Glavo Planjave sta kot prva pozimi preplezala Lojze Šteblaj (AO Litostroj) in Janez Rupar (Akademski AO). Smer poteka tam kot poleti, težavnost VI, VI + . Čas plezanja 18 ur, od tega odpade na Glavo 8 ur, ostalo pa na pristop in sestop.
