Povedna risba je visela v Kotu …
Od skupnostne pobude k institucionalnemu investiranju – in poseganju v gorski prostor
Nekoč so planinske koče rasle iz skupnosti. Planinci so sami zbirali sredstva, najemali kredite, gradili z lastnimi rokami in z veliko mero prostovoljstva. Danes pa se zdi, da se planinska infrastruktura vse bolj seli v roke občin, koncesionarjev in še bolj grabežljivih bio ter gradbenih podjetij, pri čemer se porablja skupni javni denar za projekte, ki niso nujno v javnem interesu – zlasti kadar gre za gradnjo v občutljivem gorskem prostoru.
Primer Kocbekovega doma: simbol spremembe
Kocbekov dom na Korošici, ki je leta 2017 pogorel (secure and burn?) v požaru zaradi (uradno) domnevne nepazljivosti obiskovalcev zimske sobe, je že skoraj desetletje nadomeščen z zasilnim zavetiščem v bivalnih zabojnikih. Čeprav je zavetišče v sezoni odprto le dva meseca, se zdaj načrtuje gradnja novega doma – z ocenjenimi stroški vsaj milijon evrov, ki jih bo v veliki meri pokrila Občina Luče (novi lastnik), ob vnaprej pričakovani pomoči države.
Gradnja naj bi se začela po pridobitvi gradbenega dovoljenja leta 2026, izvajalec pa naj bi bil izbran do leta 2027. Dom naj bi bil dokončan do leta 2030, morda leto prej.
S pridajanjem pridevnikov goram se hote širi lastninska pravica?
Od samoiniciative do institucionalne gradnje
Ta prehod od planinske samoiniciative k občinsko-državni gradnji odpira več vprašanj:
– Ali je gradnja nove koče na Korošici res nujna? Zavetišče že obstaja, dostop je mogoč, bližina ceste pa zmanjšuje potrebo po klasični planinski postojanki.
– Ali je smiselno vlagati milijon evrov v objekt, ki je bil skoraj desetletje neaktiven?
– Ali se z načrti za dostopno cesto v gorski prostor ne posega prekomerno in kot smo videli povzroča nove hudournike? Ena boleča izkušnja iz leta 2023 ni dovolj?
– Izkušnje iz neprestanih obnavljanj, ki so jih izvajali prejšnji lastniki neprestano po petletkah, kažejo na pranje denarja (tudi povezave sedanjega pristojnega ministra s posamezniki iz okolja o katerem pišemo kličejo k prižigu rdečih luči) in močno izkoriščanje tuje delovne sile. Mar ni tako, da gre osel le enkrat na led? Mar nimajo Lučani in okoličani dovolj, da jim preobljudena, prerita in posekana Velika planina prinaša močan veter, hudo onesnaženje (pitnih) voda in si bodo naredili še en problem? …
Vse to se dogaja v času, ko se po poplavah (2023) in naravnih nesrečah odpira prostor za intenzivne investicije v infrastrukturo, pogosto brez širše razprave o okoljskih in kulturnih posledicah. Gorski prostor postaja (s popolnim pristankom neodgovornih javnih zavodov in agencij) poligon za gradbene posege, ki jih poganja logika investicij, ne pa nujno logika zdravega planinstva.
Okoljska sprejemljivost – ali pozabljena odgovornost?
Občutljivost gorskega prostora zahteva več kot le tehnično izvedbo. Zahteva etično presojo, spoštovanje narave in zavedanje kulturne dediščine planinstva. Gradnja dostopne ceste do koče, ki je že zdaj blizu obstoječe poti, pomeni dodatno obremenitev za okolje – in simbolno oddaljevanje od vrednot, ki so nekoč oblikovale planinske koče: skromnost, le peš dostopnost, prostovoljstvo in naravno vpetost.
Kam gre planinstvo?
Če se planinske koče spreminjajo v investicijske objekte, če se gorski prostor odpira za gradbene projekte, in če se skupni denar porablja za infrastrukturo, ki ni nujno potrebna – potem se moramo vprašati, kdo še varuje dušo planinstva?
Planinstvo ni le logistika, ni le prenočišče. Je kultura, je odnos do narave, je skupnost. In če to izgubljamo, izgubljamo več kot le koče – izgubljamo temeljno vez z gorami. Kocbek, Roban, Suhc, Derganc in še več njih iz “nekdanjih njega dni” so se ob malomarnem početju sedanjih generacij že zdavnaj obrnili v grobovih … Pustoslemšek pa še vedno zre iz groba in razmišlja, kako bi bil lahko navrtal tunel v skalo nekje pod Štajerskim Rakom, da bi njegovi potomci prišli na Kranjsko več kot pol hitreje – po 6 m široki cesti in da se Solčavanom ne bi bilo treba voziti vse do Šentruperta, da bi lahko šli na delo v belo Ljubljano.
RN
