Aluminij, junij 1970, št. 6
Planinska zveza je v Sloveniji in tudi drugod po Jugoslaviji po številu članov ena izmed najmočnejših organizacij. Ni pa to organizacija zgolj na papirju, ampak se kaže njena dejavnost v najrazličnejših oblikah. Za primer bi navedel le dejavnost gorske reševalne službe kot enega izmed najbolj humanih društev pri nas. Neštetokrat se je že pripetilo, da so njeni požrtvovalni člani rešili mnogo mladih in upov polnih ljudi, ki so morda malo preveč tvegali in šli nepripravljeni v gore z namenom, da se tam razvedrijo in preizkusijo svoje moči.
Nadalje bi omenil številne alpinistične odseke in slovenske alpiniste na splošno, ki so dosegli že nekaj zavidljivih uspehov pri nas doma in tudi po gorah Evrope, Amerike in Azije. Ne bi našteval njihovih podvigov, ker nimam s tem člankom glavnega namena poudarjati uspehov naših vrhunskih alpinistov, ampak bi se posvetil raje nečemu drugemu.
V današnjem svetu, v času pehanja za čim večjim standardom in materijalnimi dobrinami, posvečamo vse premalo pozornosti samim sebi, vedno manj skrbimo za človeka, ki je osnovna celica družbe. Pozabili smo, da človek ni stroj, ki mu lahko zamenjamo nekaj sestavnih delov in zopet zadovoljivo opravlja svoje delo naprej. Človek je v bistvu najbolj zamotan sistem najrazličnejših mehanizmov in funkcij, in če se v njegovem mehanizmu nekaj pokvari, se pričnejo vrstiti težave druga za drugo. Zato je bolje preprečiti kot zdraviti.
Štejem za nujno potrebno, da pričnemo vsaj malo misliti na te stvari, konkretno na človeka kot proizvajalca v naši družbi. Pri osnovni organizaciji sindikata obstaja komisija za šport in rekreacijo, ki skrbi, da se člani našega kolektiva vse leto ukvarjajo z rekreativnim športom in tako obnavljajo svoje moči. Dejstvo je, da ima rekreacija popolnoma določen namen. Namesto da zavijete zvečer v kavarno ali v kakšen drug gostinski lokal, greste raje v telovadnico in tam nekako pozabite na skrbi, ki vas tarejo čez dan v službi. Če vam to uspe za nekaj uric, se boste drugi dan na delovnem mestu počutili mnogo bolje.
V načrtu pa imam drugo obliko rekreacije, ki bi naj zajela večje število članov našega kolektiva. V mislih imam izlete in hojo po gorah. Zdi se mi, da je to eden najboljših načinov, kako bi naj našemu delovnemu človeku popestrili življenje in spremenili enoličnost dnevnih opravil. Ne mislim tukaj na plezanje po stenah, ampak na planinarjenje za ljudi, ki bi jim naj bilo to v razvedrilo. Nobenega tveganja in nevarnosti, samo izleti v rekreativne namene!
V naši tovarni so delovni pogoji zvečine zelo težki. Plini in prah v zraku, čezmeren ropot v raznih obratih, vročina in prepih obenem po halah elektrolize, obeh kalcinacij in drugod ter naporno izmensko delo, vse to vpliva na delovne sposobnosti naših delavcev, ki so potrebni rekreacije.
Kaj je lepšega, kakor da greste čez soboto ali čez nedeljo kam na izlet v hribe, se tam nadihate svežega zraka, ki vam ga je čez teden manjkalo, in si v tišini gora odpočijete razrvane živce. V ponedeljek boste kot prerojeni in delo se vam bo zdelo dosti lažje.
Planinsko društvo v Kidričevem še ne obstaja, vendar ga bomo v kratkem ustanovili. Če pogledate malo naokrog po drugih tovarnah, lahko opazite, da imajo skoraj povsod matična društva ali pa vsaj njihove podružnice in da skoraj vsako nedeljo v poletju prirejajo izlete.
Pri nas bomo imeli matično planinsko društvo. Poleg članov TGA Boris Kidrič bi zajeli tudi ljudi ziinaj tovarne. Morda ste že seznanjeni, da so pred leti prerojeni in delo se vam bo bomo v kratkem ustanovili. Že izvedli pionirji in mladinci osnovne šole v Kidričevem pod vodstvom Andreja Goršeta izlet na Triglav in da se vsako leto povzpne na očaka naših planin sto žensk pod vodstvom izkušenih hribolazcev. Mnoge od teh so prvič prišle na njegov vrh, ko so se že srečale z Abrahamom. Za vsakega zavednega Slovenca bi bila sramota, če se vsaj enkrat v življenju ne bi potrudil, da bi si osvojil biser naših planin.
Mnogi bi radi šli v hribe, pa jim zdravje tega ne dopušča. Lepa je naša Slovenija, vendar pretežni del Slovencev sploh ne ve za njene skrite lepote, ampak jo zadnje čase spoznavajo vse bolj skozi okno avtomobila. To pa je prav tako, kot da bi se hoteli iz dobre znanstvene ali kakšne druge knjige čim več naučiti, pa jo samo bežno prelistate.
V kratkem bomo imeli ustanovni sestanek planinskega društva. Pripravljalni odbor, ki je sestavljen iz članov Stanka Debeljaka, dipl. inž., Jožeta Kuzme, dipl. inž., Lovra Beraniča, Petra Kropca, Hermana Prejaca, Franca Gradišnika, Branka Planinca in Milana Slavinca, je že pripravil vse potrebno za ustanovitev društva in bomo že letos organizirali nekaj izletov. Posebej bi priredili izlete za tiste, ki jim je iz zdravstvenih razlogov onemogočena napornejša hoja in bi takšni izleti bili le kot ogledi naših planin.
Če bomo lahko kje dobili finančna sredstva, nam bo delo olajšano. Za ustanovitev društva pa je po propozicijah Planinske zveze Slovenije potrebno zbrati najmanj petdeset članov. Nekaj članov našega podjetja je že vpisanih v drugih planinskih društvih, zaželeno pa bi bilo, da bi se priključili naši matični organizaciji. Naj še omenim, da bomo imeli tudi mladinsko sekcijo, v kateri bodo v glavnem včlanjeni učenci kidričevske osnovne šole. Apeliram na vse zaposlene v naši tovarni, da nas podprejo v naših prizadevanjih in da se v čim večjem številu vključijo v vrste bodočega planinskega društva v Kidričevem! Za konec navajam posvetilo h knjigi Kjer tišina šepeta avtorja Franceta Avčina: »Gore so vselej čiste. Kakor žareče plamenice nad Somrakom izrojene človekove civilizacije sijejo vzvišeno, prek vseh časov. Tudi v čase, ko nihče ne bo več hodil po njih, po tej Zemlji. Ko ne bo ne tebe ne mene in nikogar več, ki bi s Turgenjevim še iskal skritih svetišč, kjer le tišina šepeta.«
Stanko Dobrovnik, dipl. inž.
