Trditev, da v gorah ni primerno ustvarjati hierarhij, je tudi znano razmišljanje Riccarda Cassina. V dejanjih in zapisih, ki jih širijo »nad…,« pa je pogosto zaznati »tisto« o nadljudeh, kjer preseganje izvira iz nepoznavanja (pretekle) morale in iz ustvarjanja »nove vrednote,« ki omogoča vladanje.
Pietro Lacaselle – Če bi res morali predlagati merilo za določitev »prave hitrosti« v gorah (in na splošno v svetu), bi ga nedvomno morali iskati v besedi, ki jo je Cassin rad poudaril: »zavedanje.« Jasno in razločno razumeti nekaj je pravzaprav koncept, ki presega kategorije: prehaja skoznje, jih mehča in ponuja večdimenzionalno, dinamično in antielitistično izkušnjo. Pomembno sporočilo, ki nam ga je kot zapuščino zapustil Riccardo Cassin: zelo močan alpinist, ki se ni omejil le na alpinizem. Riccardo Cassin nas je zapustil 6. avgusta 2009 v svojem domu v Piani Resinelliju ob vznožju gorovja Grigne.
»Svojo kariero sem začel kot planinec in jo tudi končal kot planinec. To ni sramota. Pravzaprav so planinci pogosto boljši alpinisti kot mnogi plezalci.« Tako je (tudi) razmišljal Riccardo Cassin, njegove besede pa se projicirajo v sedanjost, kjer zanimanje za gorska območja postopoma narašča, prav tako kot se množijo različne oznake, prišite tistim, ki se vzpenjajo v gore, skoraj kot da bi oblikovale hierarhično lestvico obiskovalcev.
Toda hierarhični sistem je krhek, če temelji izključno na načinih potrošnje. Pravzaprav je v vse bolj niansiranem družbenem vesolju morda neprimerno razmišljati v smislu hierarhij, ki nekatere ljudi povzdigujejo in druge degradirajo. V gorah pač ne potrebujemo (še) več junakov (super reševalcev, vrhunskih ekstremnih protagonistov, zmagovalcev …) da se gore spremenijo v kuliso pustolovskega filma, v katerem igrajo izključno pogumni, trpežni ljudje, ki prezirajo nevarnost, so neobčutljivi na utrujenost. Ampak ne. Z našimi krhkostmi, z našimi slabostmi vemo, da to ni res. Nenehno strmimo navzgor med najožje vrhove v obupanem iskanju utopije, eksistencialnega modela, ki je projiciran proti popolnosti. Morda bi bilo modreje začeti gledati v naše doline, morda manj veličastne, a sposobne odražati tisto zdravo nepopolnost, ki je značilna za vsakega od nas.
