Planinski vestnik 2008/12
Peter Ježek (1928–2008)
Radovljiški planinci in gorski reševalci smo 10. novembra 2008 v Mošnjah pri Radovljici pokopali Petra Ježka, ki je pustil globoke sledove v Planinskem društvu Radovljica in v Gorski reševalni službi v Radovljici. Ko gorski vetrovi premagajo macesnov viharnik, ki se je dolgo upiral naravi, zaječijo sosedje, mlajša drevesa. Veter se upre v njihove veje in ostane le malo sledi od dolgoletne, a uporne rasti, vendar spomin živi naprej, življenje teče v večnem krogu rojstva in smrti. Podobno je bilo s Petrom Ježkom, ki je pognal korenine v Radovljici in za seboj pustil mlada drevesa, generacijo alpinistov, planincev in reševalcev. V Planinsko društvo Radovljica je v 60. letih prejšnjega stoletja vnesel nov polet, mladi so se zopet odpravili v stene, vzporedno s tem pa je Peter poskrbel za nadgradnjo, za gorsko reševalno službo.
Peter Ježek je bil rojen 1. avgusta 1928 v kamniškem koncu, večji del življenja pa je preživel v Radovljici, kjer si je tudi ustvaril družino. Član planinske organizacije je bil od leta 1947, od leta 1956 pa je bil najprej pripravnik, potem pa gorski reševalec. Ob prihodu v novo okolje se je vključil v planinsko srenjo in presekal mrtvilo, ki je nastalo ob menjavi generacij. Mlade alpiniste je postopoma vodil v vedno težje stene. Peter se ni zadovoljil z domačimi apnenčastimi stenami, spoznaval je gore in navpične stene Dolomitov, Zahodnih Alp in Tater. Ob službi, ki jo je vestno opravljal, se je nesebično razdajal tudi v postaji Gorske reševalne službe Radovljica, ki jo je ustanovil in ji načeloval petnajst let. Znal je vzpodbujati alpiniste, da so se vključevali v to humanitarno organizacijo, ki ima na slovenskih tleh dolgoletno tradicijo.
Njegovo planinsko udejstvovanje pa je bilo širše, saj je bil aktiven tudi v mladinskem in gospodarskem odseku. Svoje bogate izkušnje je prenašal na tečajih mladih planincev na Valvasorju in drugje, poprijel pa je tudi za delo pri gradnji tovorne žičnice iz Trente do Pogačnikovega doma na Kriških podih. V težkih in z današnjega zornega kota primitivnih razmerah se je Peter takrat razdajal skupaj z ostalimi, da je dom na Kriških podih še pridobil na veljavi. Dolga leta je bil gospodar te planinske postojanke, ki je ponos našega društva. Z legendarnim oskrbnikom Pavlom Poljancem sta bila dober tandem, da so bili obiskovalci visokogorskih podov pod Razorjem in Stenarjem zadovoljni. Kasneje je bil še gospodar Roblekovega doma na Begunjščici in društveni gospodar. V začetku osemdesetih letih se je spoprijel z dokončanjem žičnice, delu v upravnemu odboru Planinskega društva pa je ostal zvest trideset let do leta 1991. Za svoje predano delo ga je planinska organizacija večkrat nagradila, vendar je bila to le skromna oddolžitev za vloženo prostovoljno delo. Naj omenim le zlati znak PZS, red zaslug za narod, Bloudkovo plaketo in častni znak GRS. Leta 2002 je prejel tudi svečano listino Planinske zveze Slovenije, častni član našega društva pa je bil od leta 2000. Dolgotrajna bolezen in izguba sina Aleša sta ga dodobra načeli, pod težo teh bremen je skoraj klonil. Toda našel je moč, zopet je vstal in srečevali smo ga na ulicah in kakšno rekli. S šegavostjo, ki jo je izžareval, je skrival tegobe, ki so se mu kopičile. Žal pa je bila bolezen tokrat močnejša. Izčrpala se je Petrova volja in viharnik, ogoljen od viharjev, je klonil.
Peter Ježka res ni več med nami, znanje in trud, ki ju je prenašal na nas, pa ostajata. Na planinskih poteh, v stenah nad Trento in v soseščini ga ne bomo srečevali, toda spomin nanj bo živel naprej.
Janez Pretnar
