Pavle Šegula

Planinski vestnik 2018/04

Človek, ki je še vedno med nami

Pavle Šegula, 1923–2017

Kako naj se poslovimo od ljubega človeka, ki je še vedno ves čas pri nas, ob nas in z nami – s svojimi dejanji in knjigami, dobrohotnostjo in delavnostjo brez primere, s svojimi nasveti in zgledi, z nasmehom za vse?

K njemu smo se zatekali vsi od kraja, planinci, alpinisti in gorski reševalci ter še mnogi drugi obiskovalci, in se navdihovali nad njegovo delavnostjo in iskrivostjo, s katerima nas je obdarjal vsa leta. Njegovega najrazličnejšega dela je za celo goro; namenjeno je vsem nam, še posebej slovenskim planincem in gorskim reševalcem. Večinoma je delo opravil nemudoma in vedno temeljito, kolikor je le mogel, ob tem pa pomagal vsem po vrsti. Sadovi njegovega vzgojnega dela se vedno bolj poznajo v našem planinstvu, alpinizmu in gorski reševalni službi, že dolgo pa odmevajo tudi zunaj naših meja.

Rodil se je v Kranju in se že v mladih letih zagledal v gore, še posebno v domači Storžič. Prišla pa je vojna in komaj 21-leten je odšel v partizane. Bil je vedoželjen, še posebno ga je veselilo učenje elektrotehnike in tujih jezikov, za kar je izkoristil vsak prosti čas. Postal je odličen radiotelegrafist, po vojni pa je študiral ob delu in leta 1957 diplomiral na fakulteti za elektrotehniko. Bil je med glavnimi organizatorji radioamaterskih klubov v Ljubljani in deloval kot inštruktor po vsej Sloveniji. S svojim mladeniško neugnanim poletom in delavnostjo je bil izredno priljubljen. S skromnostjo in preprostostjo se je približal prav vsakemu, vsakomur je ponudil dobro besedo, strokovni pogovor in dejansko pomoč.
Ob tem je bil še vedno navdušen za gore. Po nesrečnem naključju, pri katerem je na zasneženem Storžiču izgubil prijatelja, je sklenil, da mora s svojo energijo in znanjem pripomoči, da bi bilo nesreč v gorah čim manj. Priključil se je planincem in gorskim reševalcem ter začel neutrudno vzgojno delo. Izkazal se je kot odličen organizator; kjerkoli je bil, česarkoli se je lotil, je vedno pokazal, kaj zmore. Nikoli se ni branil niti pisarniških opravil, ki jih pač vedno mora nekdo opraviti, da se kaj premakne. Njegova neverjetna delavnost ga je kmalu pripeljala v upravni odbor PZS, leta 1960 pa v Komisijo za gorsko reševalno službo – in pri tem najplemenitejšem poslanstvu je njegovo delo obrodilo najžlahtnejše sadove.
Takrat je začel skrbeti za ustrezno uporabo brezžičnih radijskih zvez v planinstvu in pri reševanju, ukvarjal se je z organizacijo raznih srečanj in v naslednjih letih poskrbel, da je večina planinskih postojank dobila brezžično radijsko povezavo. S svojim profesionalnim delom je veliko pripomogel k temu, da je takšna povezava zelo dobro urejena. Svoje znanje je prenašal na druge, predaval na posvetovanjih in seminarjih ter pripravljal ustrezno gradivo – od prevodov tuje literature do samostojnih strokovnih izdaj.
Govoreč več jezikov je bil izredno dobrodošel na zboru IKAR (mednarodne organizacije za gorsko reševanje) leta 1962 na Vršiču. Takrat je bila v okviru te organizacije ustanovljena Podkomisija za reševanje iz plazov. Takoj je postal njen član, v njej pa ni želel biti samo številka, zato je svojemu elektrotehniškemu znanju začel dodajati še spoznanja o snegu in snežnih plazovih in se osredotočil na njihovo raziskovanje. Kot izredno študijski človek in navdušen gornik je odtlej dejavno in častno zastopal našo GRS v tej mednarodni organizaciji, v kateri je deloval kar 27 let. Povsem upravičeno je bil deležen izrednega mednarodnega ugleda in posebnega priznanja kot zaslužni član te organizacije.
Nevarnost plazov v gorah, ob tem pa varovanje človeških življenj v plazovitih območjih, vse to je bilo zanj ne le izziv, ampak tudi življenjska naloga. Z velikim veseljem in požrtvovalnostjo se je posvetil preventivi med dejavnostmi v naravi, še posebej v hribovitem in goratem svetu. Temeljito je zbiral in raziskoval dosegljivo svetovno literaturo, še posebej o snegu in plazovih, svoje znanje pa nesebično posredoval naprej. Želel si je, da bi njegova opozorila prišla prav do vsakega obiskovalca gora, zato se je neutrudno oglašal s praktičnimi preventivnimi članki v dnevnem časopisju, strokovnih glasilih in revijah ter opozarjal na najrazličnejše nevarnosti v gorah, zlasti na snežne plazove. Leta in desetletja so skoraj v vsaki številki Planinskega vestnika izhajali njegovi članki, zapisi in opozorila; nizal je gradiva in poročila s simpozijev mednarodne reševalne organizacije IKAR, s seminarjev in posvetov GRS ter obiskov pri tujih gorskih reševalcih.
Bil je pobudnik in organizator različnih preventivnih tečajev, na primer posvetovanja Gore in varnost in še posebej Dni varstva pred plazovi, ki so bili prvi takšne oblike na svetu. Prav tako je organiziral tečaje za vodnike reševalnih psov, minerske tečaje za odstreljevanje plazov ter varnostne tečaje za javne uslužbence, ki lahko kdaj pridejo v stik s plazovi.
Razvil se je v našega najboljšega poznavalca snega in njegovih preobrazb – plazoslovca brez primere. Začel je načrtno zbirati podatke za kataster plazov na Slovenskem.
Konec leta 1962 je postal tudi načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva in s svojim nesebičnim delom odločilno pomagal preseči velike težave in pognati slovensko odpravarstvo. V tej vlogi je nadvse skromen in delaven med našimi alpinisti, ljudmi z najrazličnejšimi željami, cilji in značaji, deloval kar deset let. Poleg organizacijskih veščin je potreboval “obilo dobre volje, širok pogled na planinstvo, sposobnost sporazumevanja z domačimi in tujci brez posrednikov, požrtvovalnost” in verjetno še kaj. Pri vsakem je znal napake obiti in pravično upoštevati le dobre stvari, ki jih je vsak prinesel v skupno delo. Slišal je marsikatero pikro na račun svojega dela, vendar je vse to vzel le dobronamerno. Pri vsakem nesporazumu je želel doseči, da bi se duhovi pomirili in bi delo lahko teklo naprej. Enako prizadevno je delal tako v GRS kot v KOTG.
V domači Škofji Loki je bil prav tako zelo dejaven. Leta 1978 je bil med glavnimi ustanovitelji postaje GRS in je vedno pomagal pri stvareh, ki drugim niso šle prav od rok.

Z njim se po njegovem delu tako srečujemo pravzaprav vsak dan, v številnih planinskih knjigah, še posebej v Planinskih vestnikih, ob vsakem našem izletu, plezalni turi in tudi na reševanjih. Zelo veliko nas je, ki so nam še vedno živo pred očmi njegovi prijateljski nasveti in opozorila, ob tem pa prisrčni spomini na dolga kramljanja o gorah.
Sam je velikokrat skromno poudaril, da je čisto navaden planinec, da ni pravi gorski reševalec, ker ni bil alpinist. Pri tem smo se vsi le hudomušno nasmehnili. Zavedali smo se, da o tem ne odločajo naziv, oprema ali lepe slike, ampak človek – torej njegovo delo in srce. Zato naj velja prijateljska zahvala – dragi Pavle, prisrčna hvala za vse, kar si naredil za slovensko planinstvo in reševanje v gorah!

France Malešič, Pavle Podobnik

– – – –

Spomini – Pavle Šegula

Nekaj podatkov iz mojega življenja

Rojen sem bil 10. decembra 1923 v Kranju materi Pavli, roj. Bodlaj, šivilji, in očetu Francu Šeguli, strojnemu ključavničarju. Poleg mene so se jima rodili še trije otroci: Franci, ki je kmalu po rojstvu umrl, sestra Anica in brat Marjan.

Živeli smo “Pod mestom” v Kranju, kjer sem mimo dokaj nepopolne “enajste šole pod mostom” dokončal štiri razrede osnovne šole ter sedem razredov realne gimnazije, ki jo je moj razred predčasno končal 1. aprila 1941, na pragu druge svetovne vojne. Samo dan kasneje mi je, veliko premlada, umrla mama. Osmi razred z maturo sem opravil po vrnitvi iz partizanske vojske, 18. oktobra 1946, pri Stalni izpitni komisiji za srednješolske izpite za borce in aktiviste v Ljubljani. Na fakulteto za elektrotehniko, smer šibki tok, sem se prvič vpisal leta 1945. Ker se nisem mogel demobilizirati, sem željo lahko uresničil šele leta 1949 kot delavec RSNZ SRS (Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije.), pred tem pa se že 8. maja 1948 poročil z Jano Herbst, s katero sva imela sina Andreja. Diplomiral sem ob delu leta 1957. Od novembra 1958 sem v Delftu na Nizozemskem obiskoval Mednarodni tečaj o organizaciji male industrije in ga zaključil z diplomo maja 1959.
Samo en dan po maminem pogrebu, 5. aprila 1941, sem z zadnjo skupino kranjskih visokošolcev odšel kot prostovoljec v Ljubljano, kjer me je dežurni oficir zavrnil, nakar sem se še istega dne peš vrnil domov. Nepričakovana okupacija je mladi rod zelo presenetila, vendar smo od vsega začetka neomajno verjeli v poraz sil osi in se vključili v odpor, takoj ko smo izvedeli za Osvobodilno fronto (OF). Nekje sem moral biti “spravljen”, da bi se ne znašel v zaporu ali na prisilnem delu v Nemčiji, zato sem se zaposlil na Davčnem uradu Kranj. V nemško šolo pa se nisem vpisal. S prijateljem in sošolcem Danilom Ravnikom sva se kar sama učila matematiko, fiziko in angleščino. Od okupacijske oblasti sem kot večina drugih rojakov dobil osebno izkaznico “Schutzangehöriger Slowene” in bil leta 1942 kljub svoji “manjvredni rasi” poklican na nabor za nemško vojsko. Zaradi sistolnega šuma na srcu so mi služenje “odgodili” za leto dni.
S prijatelji sem bil aktivist OF in ves čas do odhoda v partizane zbiral orožje, zdravila, širil propagando proti okupatorju, opravljal trosilne in napisne akcije. Pri prijatelju, sošolcu in somišljeniku Stašu in s svojim doma izdelanim radijskim aparatom sem poslušal oddaje radiev Bern, Londona in Moskve, novice pa širil v slovenskem okolju. Poleti 1943 se je naše gibanje v Kranju s prihodom Iva Slavca – Jokla zelo razmahnilo, postalo pa je tudi zelo izpostavljeno zaradi bele garde, zato me je tovariš Lojze Pirnat iz Tuštanja pri Moravčah, s katerim sem bil tudi povezan v OF, 26. februarja 1944 pospremil v Kamniško-zasavski odred, ki je operiral v Zasavju. V odredu so me aprila imenovali za “odrednega propagandista”. Urejal sem glasilo Zasavski partizan, pripravljal poročila za soborce in prebivalce, sicer pa opravljal vse tisto kot drugi borci. Ko je junija prišla zavezniška misija pri IV. operativni coni NOV in POS (Narodnoosvobodilna vojska in Partizanski odredi Slovenije.), me je odredni štab dodelil kot prevajalca v zaščitnico, ki je spremljala ameriškega poročnika Gordona Busha. Z njim sem ostal do poznega poletja, ko je organiziral zavezniško oskrbovanje borcev NOV v Zasavju s pošiljkami orožja, eksploziva in municije iz letal. Jeseni, po osvoboditvi Savinjske doline, me je štab odreda poslal na VII. radiotelegrafski tečaj pri Oficirski šoli NOV in POS na osvobojenem ozemlju v Črnomlju. S šolo sem 9. maja 1945 vkorakal v osvobojeno Ljubljano, postal inštruktor in “dodeljen” OZNI (Oddelek za zaščito naroda.) za Slovenijo delal v radiotehnični delavnici. Ko sem se želel demobilizirati, sem pristal v radio delavnici KNOJ (Korpus narodne obrambe Jugoslavije.), nato sem v Upravi državne varnosti (UDV) za Slovenijo do jeseni 1966 delal v tehnični službi. Pol leta sem bil zaposlen v knjižnici Zavoda za avtomatizacijo Iskre, nato pa poleti 1967 prišel v podjetje PTT Ljubljana. Jeseni tega leta sva se na ženino željo razšla; k ločitvi je zanesljivo precej pripomoglo moje neprestano amatersko in planinsko delo, ki sem mu posvetil dosti več časa kot družini, ki sem jo sicer imel rad. Kmalu potem sem se še isto leto poročil s Katarino Verčič, planinko in smučarko, s katero imava sina Miho in hči Marjano. Človeku se pač marsikaj primeri. Konec junija 1975 sem se upokojil; odtlej ves svoj aktivni prosti čas posvečam planinstvu.
Zanimivejša je moja športno-radioamaterska in planinska pot. Telovadil sem pri Zvezi fantovskih odsekov, kjer sem bil kar dober orodni telovadec in tudi tekmovalec pri “mladcih”. Gojili smo tudi lahko atletiko: tek, skoke, metanje kopja, diska in suvanje krogle. Pridobil sem spretnosti, ki so mi prišle prav pri plezalnih podvigih v strminah in skalah Gradišča nad izvirom Belice pod Storžičem. S telovadbo sem po osvoboditvi nadaljeval v Fizkulturnem društvu Spodnja Šiška, ki se je kmalu po osvoboditvi združilo z društvoma v Zgornji Šiški in Bežigradu v enotno društvo Triglav, katerega predsednik sem bil v prvem mandatnem obdobju. Pred vojno sem bil tudi član Aerokluba Kranj in do okupacije imel za seboj 13 skokov z jadralnim letalom tipa vrabec.
V gore sem hodil, odkar pomnim. Najprej s starši na Šmarjetno goro in Sv. Jošta. Veliko smo hodili v bližnje gozdove, nabirali gozdne sadeže in storže za kurjavo, pešačili na Brezje in do Medvod. Ko sem se seznanil s prijateljema Danilom in Vladom Ravnikom, so me njuni starši zelo pogosto povabili s seboj v Bašelj, kjer so imeli počitniško hišico na Vaškem pod Sv. Lovrencem. Leta 1938 sem bil prvič na Storžiču, kar je pomenilo začetek prave hoje po gorah, ki je odtlej nisem nikoli več prekinil. S prijatelji, zlasti s Tinetom Prinčičem, povojnim članom AO in GRS Kranj, smo se v gore podajali tudi pozimi. Po vojni sem se spoprijateljil z alpinistom in reševalcem PD Kranj Jožetom Žvokljem, ki me je uvajal v veščine zahtevnejše hoje in tudi plezanja.
Kot medvojni radiotelegrafist sem se takoj po vojni vključil v Ljudsko tehniko. Aktivno sem deloval pri ustanovitvi Zveze radioamaterjev Slovenije in Radiokluba Brata Blažič v Šiški. Podobno kot kasneje v planinski organizaciji sem tudi tu posvetil glavnino časa organizacijskemu delu, vzgoji, tečajem in pisanju poljudnih tehničnih člankov za revijo Življenje in tehnika, kjer sem sodeloval od njenega nastanka naprej, nekaj let pa tudi v jugoslovanskem glasilu Radioamater in v dnevnem časopisju. Vodil sem tečaje Osnove elektro- in radiotehnike ter radiotelegrafije. Med radioamaterji sem aktivno deloval do leta 1967 in potem ostal samo še član, delo pa opustil, ker mi to zaradi službe ter dela v GRS in KOTG ni bilo več mogoče. Po diplomi leta 1957 sem nekajkrat občasno kot predavatelj mašil kadrovsko stisko v Srednji tehniški šoli elektrotehniške stroke v Ljubljani.
Leta 1957 sem se včlanil v PD Ljubljana – Matica. Februarja 1960 sem doživel smrtno nesrečo sopotnika Marjana Beravsa, ki je zdrsnil z vzhodnega grebena Storžiča in se ubil. Obvestil in počakal sem kranjske gorske reševalce, ki jih je vodil Franci Gašperlin in sodeloval v akciji prenosa ponesrečenca v dolino. Prijateljeva smrt me ni odvrnila od gora. Bine Vengust mi je predlagal, da ga nekaj časa nadomeščam v Komisiji za GRS pri PZS in me spomladi 1960 povabil na sejo komisije, ki je bila v provizoriju na Likozarjevi ulici v Ljubljani. S te seje se poleg Bineta Vengusta in načelnika dr. Mihe Potočnika spominjam dotlej neznanih Pavleta Kemperla, dr. Oskarja Končana, Igorja Levstka, Andreja Moreta – Gandija, dr. Andreja Robiča, Nadka Salbergerja in Staneta Veninška. Ta seja je usodno zaznamovala mojo kasnejšo življenjsko pot.
V GRS sem želel biti koristen. Uvajal sem se v vrste znanja, ki jih mora obvladati gorski reševalec. Prevedel sem učbenik francoske GRS in poskrbel, da je prišel med reševalce. Odzval sem se razpisu uredništva Planinskega vestnika in postal sodelavec glasila. Za začetek sem opisal nedokončano pot prijatelja Marjana in objavil projekt zvez GRS. Prvega junija 1961 sem bil v KGRS zadolžen za zveze, jeseni leta 1962 pa na zboru delegatov IKAR na Vršiču imenovan za delegata v Podkomisiji za plazove IKAR, v kateri sem deloval neprekinjeno do leta 1989.
Moje glavno delo v GRS so bili plazovi in publicistika. Pisal sem vzgojno, preventivno pa tudi doživljajsko planinsko literaturo, članke za časopise, PV, RTV in druge. Tega se je do danes nabralo razmeroma veliko. Za marsikaj sploh ne vem, ker dolgo nisem vodil rednega pregleda, kopije pa so se izgubile. Leta 1963 sem na Skupščini PZS postal načelnik novoustanovljene Komisije za odprave v tuja gorstva. Do leta 1975, ko sem odstopil s položaja načelnika komisije, smo v KOTG organizirali kar šest odprav v Himalajo, po eno v Ande in na Svalbard, sedem v Kavkaz, dve v Pamir in še kaj. Pomagali smo tudi vsem dotedanjim društvenim odpravam. Kot načelnik KOTG sem bil član IO in UO (Izvršni in upravni odbor.) PZS, v katerem sem reševal tudi druge naloge, od katerih se mi zdi najvažnejše zavarovanje planincev. Delo sem začel po sklepu IO PZS, potem ko smo iz Švice prejeli visok račun za reševanje Barbke in Petra Ščetinina v Piz Badile. Končal sem ga leta 1980 s pomočjo planinca in alpinista Zvoneta Čemažarja, uradnika Zavarovalnice Triglav. Izvedba se je potem zaradi divje inflacije v osemdesetih letih zakasnila, delo so šele kasneje lahko dokončali drugi odborniki PZS.
Na povabilo dr. Marjana Breclja, predsednika PSJ, sem bil nekaj let tudi načelnik KA PSJ (Komisija za alpinizem in Planinski savez Jugoslavije.), ki so jo takrat pestile kadrovske krize. Tako sem bil tudi član UO PSJ. Mislim, da sem glavno delo pri GRS opravil kot načelnik in še nekaj let kot član Komisije za snežne plazove pri GRS, tako da smo pomagali ustanoviti Komisijo za snežne plazove pri Sekretariatu za okolje in prostor SRS (1975) ter Službo za sneg in plazove pri HMZ SRS (1976). Pripomogel sem, da je GRS dobila nekaj skript in slovenskih knjig o snegu in plazovih ter mnogo člankov na to temo.
Leta 1975 smo uvedli Dan varstva pred snežnimi plazovi, poljudno, a solidno prireditev, ki se je obdržala do današnjih dni. Na teh srečanjih se udeleženci, zlasti planinci, seznanijo s osnovnim znanjem o snegu, plazovih in varnem gibanju v zasneženih gorah. Po zgledu IKAR sem skrbel za uvedbo umetnega proženja snežnih plazov v letih 1964 in 1975.
Kot pogost udeleženec “pomenkov v Kaprunu” v Avstriji sem s kolegi v KGRS organiziral tudi štiri in snoval peti posvet Gore in varnost. Zelo poučna in kakovostna prireditev je žal po nemarnosti PZS in lahkovernosti KGRS propadla takoj, ko posveta nismo več organizirali gorski reševalci.
V Odboru za analizo nesreč sem vsaj dve desetletji ustvarjalno deloval od njegovega nastanka naprej in tudi zdaj še postorim kakšno malenkost. Tu in tam opravim predavanje s področja varnosti v gorah in dela GRS. V glavnem pa pišem in po potrebi prevedem ali napišem kako pismo, zapisnik ali poročilo za KGRS. Tako za silo ostajam v stiku s tovariši in novostmi v tehniki reševanja.
Reči moram, da je planinsko obdobje v mojem delu za skupnost, poleg radioamaterskih let, najlepši in najučinkovitejši čas mojega življenja. Marsikaj se je naredilo, bil sem na mnogih, tudi visokih gorah, ki bi jim sicer nikoli ne stopil na teme. Sodeloval sem z neštetimi odličnimi in imenitnimi planinci doma in v tujini ter bil v glavnem deležen iskrenega prijateljstva. Če se vprašam zakaj tako, je vselej odgovor, da prav gotovo zaradi želje koristiti skupnosti na način, kot to lahko najbolje in najlažje storim. V tem delu razen samega delovanja in veselja nad skupnimi dosežki nikoli nisem iskal osebnih gmotnih koristi; če bi ne bil tak, ne bi bilo tudi marsikatere knjige, skript ali članka. Zato sem imel pri delu razmeroma proste roke, zagotovo pa mi je bilo prihranjeno prenekatero razočaranje. Morda tudi zato so se me PD, PZS in GRS, Zveza radio amaterjev Slovenije in še kdo večkrat spomnili z različnimi odličji in me predlagali za visoka državna odlikovanja in priznanja.

† Pavle Šegula je svoje spomine zapisal okoli leta 2003.