Nekaj pred sedanjim časom, ko evropske države v arktični prostor pošiljajo častnike, analitike in strateške svetovalce, da bi merili led, nadzorovali morske poti in iskali nove geopolitične prednosti, so se štirje alpinisti odločili za povsem drugačno pot. Namesto uniform, mandatov in protokolov so s seboj vzeli vrvi, dereze, čoln in tisto staro, skoraj pozabljeno željo: odkriti nekaj lepega. Vibram in Ferrino … the unknown still exists
Odiseja Borealis je film o Grenlandiji, kakršne ne vidimo v poročilih in političnih analizah. Je zgodba o 300-kilometrskem prečenju arktičnih voda, kjer se morje in led pogovarjata v jeziku, ki ga razumejo le tisti, ki znajo poslušati. Je zgodba o 1.200-metrski steni Drøneren, ki se dviga iz fjorda kot kamnita katedrala, nedotaknjena, neizmerna, povsem ravnodušna do človeških ambicij. Matteo Della Bordella, Symon Welfringer, Silvan Schupbach in Alex Gammeter niso prišli meriti ozemlja. Prišli so meriti sebe.
Ne zato, da bi dokazali, da je človek močnejši od narave, temveč zato, da bi se spomnili, kako majhen je v resnici.
Film spremlja njihovo potovanje skozi pokrajino, ki je hkrati surova in krhka, kruta in čarobna. V njem ni zmagovalcev, ni poražencev, ni političnih interesov. Je le štiričlanska ekipa, ki se v tišini fjordov in v senci granitnih stolpov uči tistega, kar je Evropa nekoč znala, danes pa pozablja: da je svet večji od nas.
Morda je prav to največje sporočilo filma. Da bi morali v Grenlandijo – in v vse druge robne pokrajine sveta – pošiljati manj častnikov in več ljudi, ki znajo gledati. Manj tistih, ki iščejo nadzor, in več tistih, ki iščejo lepoto. Manj tistih, ki merijo, in več tistih, ki poslušajo prvotne prebivalce.
