Nahrbtnik: UL Expedition
Foto: @markoprezelj @g.segel & Anja Petek
Med najbolj prepoznavnimi kosi alpinistične opreme niso le cepini, vrvi in klini, temveč tudi nahrbtniki. Prav nahrbtnik je tisti kos opreme, ki ga alpinist nosi na vsakem pristopu, (skoraj na vsakem) vzponu in sestopu, zato ni presenetljivo, da so se številni plezalci skozi desetletja lotevali tudi njegovega izboljševanja.
Slovenski alpinizem ima na tem področju zanimivo tradicijo. Starejše generacije se še dobro spominjajo nahrbtnikov Porenta, ki so dolga leta veljali za skoraj obvezno opremo na odpravah in v domačih stenah. V manjšem obsegu so alpinistične nahrbtnike šivali tudi v tovarnah, kot so bile Toper, Metka in Induplati, številni plezalci pa so opremo predelovali kar sami ali jo naročali pri lokalnih šiviljah in mojstrih, ki so razumeli potrebe gora bolje kot veliki proizvajalci.
Kot smo lahko prebrali 3. oktobra v Delu, prav zato zgodba oblikovalke in alpinistke (nekajkrat se že najde umeščena v Alpinistične novice) Neže Peterca ni nekaj povsem novega, temveč v marsičem nadaljevanje in posodabljanje stare slovenske tradicije. Pod znamko »Kaj se dogaja na prostem« izdeluje nahrbtnike po meri posameznika, pri čemer izhaja iz vprašanja, kaj uporabnik dejansko potrebuje v gorah. Namesto serijske proizvodnje nastajajo posamezni izdelki, prilagojeni dolžini hrbta, načinu gibanja, vrsti ture in opremi, ki jo bo uporabnik nosil.
Seveda so materiali drugačni kot pred desetletji. Kjer so nekdaj prevladovali težko platno, usnje in aluminijasti okvirji, danes uporabljajo ultralahke in izjemno odporne sintetične materiale. Toda osnovna ideja ostaja presenetljivo podobna: dober alpinistični nahrbtnik mora biti preprost, zanesljiv, lahek in prilagojen človeku, ki ga nosi.
Morda prav zato takšni izdelki vzbujajo zanimanje tudi zunaj Slovenije. Ne toliko zaradi trženjskih zgodb o »najboljših nahrbtnikih na svetu«, temveč zato, ker predstavljajo nasprotje sodobne potrošniške logike. Namesto množične proizvodnje in hitre menjave opreme poudarjajo popravljivost, dolgo življenjsko dobo in tesen stik med izdelovalcem ter uporabnikom.
V svetu, kjer je mogoče kupiti skoraj vse, ostaja nekaj privlačnega v misli, da je alpinistični nahrbtnik, ki se sčasoma prepoji z znojem, dovolj cenjen tudi s ceno, še vedno lahko narejen za konkretnega človeka, njegove rame, njegov način plezanja in njegove gore. To pa je filozofija, ki jo je slovenski alpinizem poznal že dolgo pred pojavom sodobnih visokotehnoloških materialov.
Ker nahrbtnikov sami nismo preskusili, lahko le dopišemo, da je sicer popularna bela barva v gorah, ki so res vse manj bele, iz varnostnih razlogov preveč »varovalna«, zato je barv seveda več …
