Polet, 11. december 1950
Mlada generacija je dosegla v kopni skali raven najboljših evropskih alpinistov
Skrivnostne koprene, ki ovijajo neprehodne predele naših gora, se vse bolj umikajo stopinjam mladih slovenskih alpinistov. Stene, ki so bile do danes samo skrita želja starejših plezalcev, so danes oživele, saj so mladi slovenski alpinisti z veselimi vzkliki prav na teh krajih ne samo oživeli skrivnostno tišino, ampak dokazali, da je njihova plezalna tehnika na višku. Ob koncu letne sezone bo prav gotovo zanimivo pogledati nazaj, kaj so letos dosegli naši plezalci in kakšni so bili njihovi uspehi v mednarodnem merilu.
Vidna predstavnika mlade generacije, Kočevar Rado in Perko Marjan, sta v živahnem pripovedovanju razlagala vse težave in tudi vesele urice, ki jih doživi alpinist v strmem in skrivnostnem skalovju. Prisluhnimo tudi mi!
»V letošnjem letu se je izredno veliko preplezalo. Lahko bi rekel, največ do danes,« je začel Rado, ki je z značilnim nasmehom na licu, premišljeval, kako bi začel. »Ja, ne pozabi, da to velja predvsem za suho skalo,« ga je prekinil Marjan, ki se nikakor ne more ločiti od svojega usnjenega jopiča. »Zimska alpinistika pa je za nas še vedno rakova rana, čeprav smo tudi tu dosegli znatne uspehe. Vzrok temu so predvsem slaba oprema, nezadostna hrana, večkrat pa zelo slabo vplivajo na plezalce nesreče, ki nastajajo predvsem v zimskem času. No, Rado, pa ti pripoveduj, ker ti boli jezik teče.«
Zopet se je Rado hudomušno namuznil in začel: »Letošnji vzponi so bili predvsem v Julijcih. Večkrat smo ponovili znane težke smeri, ki jih pred vojno niso ponavljali. Tako smo na primer ponovili več kot desetkrat znani raz Jalovca. Nedvomno pa je naš največji uspeh petkratna ponovitev Aschenbrennerjeve smeri, ki jo primerjamo po klasifikacijskimi težavnosti z najtežjimi tudi v Dolomitih in Karwendlu (pri Innsbrucku). To smer so smatrali pred vojno naši plezalci za nepreplezljivo. Uvrščamo jo v šesto težavnostno stopnjo.«
To pripovedovanje je pozorno poslušal Marjan, pri zadnjih besedah pa je prekinil živahnega Radota.
Ocenjevanje težavnostnih stopenj
»Ob tej priložnosti se mi zdi primerno, da razložim bralcem »Poleta«, koliko težavnostnih stopenj imamo, in kako jih ločimo. Prva stopnja je nemarkirana. Tu uporabljaš samo roke brez kakršnihkoli tehničnih pripomočkov. Pri drugi že uporabljamo vrv za varovanje slabšega v navezi. Pri tretji stopnji mora plezalec poleg vrvi uporabljati tudi kline, med tem ko je v četrti stopnji klin nujno potreben za varovanje pri plezanju. Peta težavnostna stopnja pa zahteva od plezalca, da dobro pozna vrvno tehniko, saj je tu polno raznih previsov in mora. Alpinist vedeti, kako se bo znašel v takšnih okoliščinah. No, šesta in zadnja stopnja pa zahteva od plezalca višek telesnih in duševnih zmogljivosti.«
Rado, ki je nestrpno čakal, da bi nadaljeval svoje pripovedovanje, je zopet povzel besedo. »Naše ture so bile torej predvsem v Travnikovi skupini. Poleg prej omenjenih smeri je bila dvakrat ponovljena smer Jesih-Lipovec in sicer v istem dnevu, V Prisojniku smo preplezali Hudičev steber, v Triglavski steni Čopov steber, dalje Avčinovo smer v Rjavini ter direktno smer v Severni steni Široke peči. Naši plezalci so se povzpeli tudi na Kamniške Alpe. Preplezana je bila znana Kemperletova in Režkova smer v Rzeniku in severna stena Ojstrice.«
Zanimalo me je, kdo so bili mladi plezalci, ki so dosegli toliko lepih uspehov v letošnjem letu. Brez pomišljanja mi je na to vprašanje odgovoril Marjan, ki je hitro našteval: »Debeljak, Verovšek, Zupan. Kočevar, Perko, Keršič, Kilar, Levstik, Govekar, Vidmar, Vauken, brata Herlec, Krušič, Ferjan itd.«
»Dovoli dovolj,« sem ga prekinil, »saj mi bo to zadostovalo.«
»Ne, ne, ni dovolj, prav vse moram povedati, kajti vsak posameznik zasluži, da se ga ob tej priložnosti imenuje in tudi podčrta njegove uspehe.«
Uklonil sem se in sklenil, da ne bom več tako prekinjal pripovedovanja obeh znanih alpinistov, temveč, da bom poslušal vse do konca.
Debeljak in Perko v Travniku izvedla varianto, ki je težja od Aschenbrennerjeve smeri
Zopet je bil Rado na vrsti. »Največ uspeha so naši plezalci pokazali s tem, da so preplezali nove smeri. Tako so Keršič, Zupan, Herlec in Kočevar preplezali severno steno Šit v Travnikovi skupini. Najtežja pa je bila varianta v severni steni Travnika. To steno sta preplezala Debeljak in Marjan«, in pri tem pokazal na Perka, ki je z vso resnostjo sledil pripovedovanju svojega gorskega tovariša… Kakor smo pozneje izvedeli, sta Debeljak in Perko to, doslej pri nas najtežjo smer preplezala v zelo težkih okoliščinah (zajela ju je nevihta); opremljena sta bila z dvema nylon vrvema v dolžini 35 m. Spotoma sta porabila okoli 30 klinov. Zanimivo je pri tem še to, da je Debeljak plezal v posebnih gojzericah z gumijastim podplatom, kar ponovno potrjuje, izredne sposobnosti tega mladega alpinista. S tem izrednim podvigom se je Debeljak krepko uvrstil na čelo naše alpinistične generacije, čeprav je začel plezati šele leta 1947 in ima danes komaj 20 let.
»Bilo je strašno, včasih so se mi kar »hlače tresle«, ko sem videl, v kakšni izpostavljenosti pleza Ciril, vendar sem zaupal njegovim sposobnostim,« je zaključil Marjan svoje pripovedovanje.
»To je nedvomno poleg Dedca eden najtežjih vzponov v slovenskem alpinizmu,« je spet povzel Rado. »Smer odlikuje skrajno tvegano, in prosto plezanje. Končno se je izpolnila tudi dvajsetletna želja. Z Marjanom sva preplezala vzhodno steno Zadnjega Prisojnika. Postavila sva si sicer bivak, vendar sva svoj cilj dosegla. Še en vzpon, ki ga ne smem pozabiti, je severna stena Stenarja. V družbi s Herbstom sva z vso uporabo tehničnih pripomočkov dosegla vrh, kjer sva tudi bivakirala. Oživele pa so tudi stene iznad Krme, ki so bile že skoraj pozabljene. Verovšek, Zupan in Vauken Vido so dosegli lepe uspehe, saj so preplezali tri nove smeri. V dolini Trente pa je Ceklin pokazal svoje sposobnosti v Vršacu in dolini Zadnjice. Tudi v Kamniških Alpah so bile preplezane nove stene. Tako južna stena Kogla (vrh pod Skuto (Zupan-Šemrov) in pa severna stena Male Rinke (Debeljak). To so bili torej glavni naši uspehi v letošnjem letu. Morem pa tudi nekaj poudariti o zimski alpinistiki, dasiravno ni dosegla takšnega razvoja, kakor letna.«
Pri tem je nenadoma postal zgovoren Marjan, ki ga odlikuje izredna skromnost. »No, takšnih uspehov, kakor smo jih dosegli v letu 1949 (severna stena Triglava, Špika, raz Jalovca itd.) v letu 1950 ni bilo, razen vzpona Debeljaka v severozahodnem razu Ojstrice. Nekateri so preplezali številne ture lažjega značaja, kakor Debeljakove smeri v vzhodni skupini Savinjskih Alp, Jeseničani pa so se v glavnem udejstvovali v Julijskih Alpah, prav tako z lažjimi turami.«
Že na začetku smo omenili, da je zimska alpinistika slabše razvita kakor letna in zato bodo morali naši alpinisti v bodoče posvetiti več pozornosti zimskemu plezanju, razumljivo pa je, da jim bodo morali pri tem pomagati vsi merodajni forumi.
Imamo okoli 800 alpinistov, a za vrhunske vzpone jih je sposobnih komaj 20
Zanimalo me je, kako je z nasipi mladim kadrom na splošno, o njegovem razvoju in o bodočih nalogah. Tu se je Marjan nekoliko zresnil in poudaril, da posvečamo vse premalo pozornosti specialni vzgoji. »Res je, da je vključenih v AO okoli 800 plezalcev, toda za vrhunske storitve jih je sposobnih okoli 20. Naš cilj je, da najboljši plezalci začno resno vzgajati ostale, saj so dani vsi pogoji, da se uvrstimo med najboljše evropske alpiniste.«
»Koliko pa so vredni naši alpinisti v mednarodnem merilu?«
Zopet je bil Rado, ki je hotel priti do besede. »Letos so bili naši plezalci prvič v inozemstvu. To so bili sami mladi alpinisti, ki so dosegli v Avstriji lepe uspehe. Vendar sem prepričan, da bi bili lahko za takšno gostovanje izbrani še boljši posamezniki, saj so ostali doma prav tisti plezalci, ki bi lahko pokazali se več. Kvaliteta naših alpinistov je na splošno dosegla mednarodno raven. Vendar vrhunca še nismo dosegli, razen nekaterih posameznikov, tako, da so v tem pogledu še nekatere težave pred nami.
Nylon vrvi in specialna oprema sta danes osnovna pogoja, ki nam lahko zajamčita nadaljnji uspešni razvoj
V nadaljnjem razgovoru smo se ustavili pri vprašanju specialne opreme, predvsem vrvi iz nylona. Brez obotavljanja sta mi oba alpinista priznala, da brez teh pripomočkov ne bomo dosegli tiste razvojne stopnje, do katere so se danes povzpeli najboljši avstrijski, italijanski, švicarski in francoski alpinisti.
»Samo nekaj primerov ti bom navedel,« je začel Marjan. »Letos se je v Brani smrtno ponesrečil alpinist Hufnagel. Čeprav je padel komaj 4 m, se mu je vita vrv iz manilske konoplje utrgala. Drug smrtni slučaj se je pripetil v Dolski škrbini, kjer se je ubil Košuta, ki je prav tako plezal z vito vrvjo iz manilske konoplje. Nasprotno pa vrv iz nylona, zlasti dvojna, praktično zdrži skoraj vsak padec. Lani je na primer padel Debeljak v Dedcu 30 metrov, pa je vrv iz nylona sigurno zdržala. Zato bo treba vsaj našim najboljšim alpinistom za vzpone v peti in šesti težavnostni stopnji preskrbeti vrvi iz nylona, kajti brez tega bo premagovanje teh težav vedno velik življenjski riziko. Naši nadrejeni forumi bodo morali na ta problem resne pomisliti. Smatram, da se bodo z dobro voljo in smotrno organizacijo lahko našla potrebna sredstva za nabavo 30 do 40 vrvi iz nylona (najboljša vrv iz nylona stane okoli 4000 lir), Kolikor jih približno potrebujemo za eno sezono.«
Že sem hotel povprašati, kakšno razpoloženje vlada med starejšo in mlajšo generacijo, ko je Marjan sam začel o tem pripovedovati.
»O tej stvari je sicer težko govoriti, toda povedal bom tako kot je. Do leta 1940 so bili nosilci razvoja samo nekateri izbranci, ki so ljubosumno čuvali svoje znanje. Teh je bilo okoli petnajst do dvajset. Dejstvo je, da se ti plezalci niso dovolj brigali za razvoj mlajših in zato tudi ni bilo tako naglega razvoja v slovenskem alpinizmu, kakor je danes. Tudi med vojno se je nekaj plezalo. To so bili v glavnem Jeseničani. Jezerjani in Celjani, ki pa so padli v narodnoosvobodilni borci (Arih, Krč, Grabnar Herle). Po vojni pa se je začelo znova. Dobili smo nov naraščaj, ki je bil revolucionaren in je nenehno stremel za napredkom. Ta revolucionarnost starejšim verjetno ni lastna ali pa je ne morejo oziroma nočejo razumeti. Tudi drugod lahko opažamo isti pojav, ki pa sega v predvojne razmere. Nekateri starejši očitajo mlajšim, da pri vrhunskih vzponih stremijo za rekorderstvom, njihova smela dejanja pa imenujejo »kleparsko delo v steni« ali tudi »vampirstvo«. Ti očitki so v glavnem izrečeni zaradi napak in slabosti nekaterih posameznikov mlajše generacije, ki pa jih starejši večinoma posplošujejo. Mlajši spoštujejo starejše in upoštevajo, njihove izkušnje in uspehe, a pravilno bi bilo. da bi tudi starejši razumeli stremljenja mladine po napredku. Prav ob tej priložnosti moram poudariti, da je vsak mlad alpinist izredno vesel, kadar je v družbi s »starim veteranom« Čopom, saj vsak njegov nasvet z veseljem sprejme kdorkoli od mlajših.
»Mislim, da sva s tem povedala vse, kar bo zanimalo čitatelje »Poleta«. So pa ostali še mnogi, premnogi trenutki, ki jih tu ne morem popisati. Rečem pa samo eno: ni lepšega, kot biti v neprestani borbi z naravo, seveda pa vedno preudarno in po pameti,« je končal razgovor Marjan Perko.
Lipar Marjan
To je v kratkem pregled nedvomnih uspehov naše mlade generacije, ki se smelo uvršča s svojimi podvigi med vodilne evropske narode, Smeri, ki so bile še pred dvajsetimi ali desetimi leti našim alpinistom nepristopne, so danes večkrat preplezane v eni sami sezoni. Razumljivo je, da predstavniki mlade generacije v revolucionarnem poletu in mladostnem zagonu marsikaj zagrešijo in dostikrat zablodijo, vendar ne kaže sredi napak posameznikov teh pojavov posploševati: povsod bo treba po pameti in preudarno najti pravo mero. Uspehi naših mladih alpinistov so nedvomni, vsa pozitivna stremljenja in vzgone bo treba vsestransko podpreti, če nočemo, da nas bodo, po začetnih uspehih, ki jih kaže današnji razvoj, napredni evropski narodi prehiteli in pustili v zaostalosti.
