Trenutna italijanska vlada nadaljuje svoj strateški načrt gradnje sprejemnih centrov za prosilce za azil. Po tistih, ki jih postavljajo v Albaniji (slika zgoraj), naj bi kmalu odprli še enega v Bellunskih Dolomitih, nedaleč od Cortine d’Ampezzo (slika spodaj).
Oprostite, piše Luca Rota – popravek. Izkazalo se je, da objekt v Bellunskih Dolomitih ni center za prosilce za azil, temveč nova olimpijska vas za športnike, ki bodo nastopili na prihajajočih zimskih olimpijskih igrah Milano–Cortina.
Ah!
Na to se je na svojem Facebook profilu odzval arhitekt in profesor Antonio De Rossi, eden najuglednejših poznavalcev alpske arhitekture. Njegov komentar je bil kratek in boleče natančen: »Prosim, naj nekdo gre na grob Edoarda Gellnerja* in ga pomiri!«
Težko bi si predstavljali, da bi se olimpijski menedžerji sploh zavedali, kdo je Gellner – kaj šele, da bi se mu opravičili.
Medtem pa igre Milano–Cortina s svojo objektivno neprivlačno in improvizirano infrastrukturo še naprej poglabljajo vtis »olimpijske katastrofe«. Zdi se, da gre za še en dokaz skrajnega amaterizma, s katerim je bila organizacija iger zastavljena – in še en sramoten projekt, vsiljen državi, ki ga, roko na srce, sploh ni potrebovala.
*Edoardo Gellner (1909–2004) je bil eden najpomembnejših italijanskih arhitektov 20. stoletja, tesno povezan z alpskim prostorom. Njegovo delo je temeljilo na iskanju ravnotežja med sodobno arhitekturo in gorsko krajino, pri čemer je vztrajal pri spoštovanju lokalnih materialov, merila in identitete.
Najbolj znan je po:
– zasnovi celotnega turističnega kompleksa Corte di Cadore (v sodelovanju z Enricom Bassom), ki velja za enega najambicioznejših modernističnih projektov v Alpah;
– cerkvi Natività della Beata Vergine Maria v Borci, ikoni modernistične sakralne arhitekture;
– številnih projektih v Dolomitih, kjer je razvil prepoznaven slog, ki združuje racionalizem, tradicijo in občutek za krajino.
