režiser vzponov, ki so spremenili zgodovino
Norman Gunther Dyhrenfurth je bil človek, ki je znal povezati svetove — Himalajo in Hollywood, alpinistični idealizem in ameriški pragmatizem, filmski trak in vrh sveta. Rodil se je 7. maja 1918 v Breslauu (danes Wrocław, Poljska) v družino pionirjev himalajskega alpinizma. Njegov oče Günter Oskar Dyhrenfurth je vodil znamenite odprave v Karakorum in Himalajo, mati Hettie pa je bila prva ženska, ki je presegla višino 7000 metrov.
Družina je zaradi nacističnega režima emigrirala v Švico, Norman pa se je leta 1937 preselil v ZDA, kjer je postal državljan in se posvetil filmski umetnosti.
Norman je prvič pritegnil pozornost alpinistične skupnosti v Združenih državah Amerike leta 1939, ko je opravil nekaj zahtevnih vzponov v Grand Tetonu. Bil je udeleženec švicarske odprave na Mount Everest leta 1952. 1960 je bil snemalec švicarske odprave na Dhaulagiri.
V petdesetih letih je Dyhrenfurth predaval na UCLA in ustanovil Oddelek za filmsko umetnost, a ga je zapustil, da bi se posvetil goram. Kot snemalec je sodeloval pri švicarski odpravi na Dhaulagiri leta 1960, kar ga je spodbudilo k organizaciji lastne ameriške odprave na Everest.
Sin preseže očeta
Norman je že kot otrok plezal z očetom v Alpah, bil prisoten pri pripravah na himalajske odprave in odraščal v okolju, kjer so bili zemljevidi, ledeniki in višinske tabele del vsakdana. Günter je bil strog, metodičen, znanstveno usmerjen — geolog, geograf, profesor. Njegove odprave v Himalajo (Kangčendzenga 1930, Sia Kangri 1934) so bile pionirske in natančno dokumentirane. Norman pa je bil bolj umetniški, intuitiven, svobodomiseln — filmski ustvarjalec, ki je v gorah iskal tudi zgodbo, ne le podatke.
Po drugi svetovni vojni se je družina razšla: Normanova mati Hettie je emigrirala v ZDA, Norman ji je sledil leta 1937, Günter pa je ostal v Švici. Kot poroča American Alpine Journal, je Hettie želela, da se ji Günter pridruži, a ta ni želel zapustiti akademske kariere. Norman je tako preživel tri desetletja v ZDA, medtem ko je oče ostal v Evropi — razdalja, ki je bila tako geografska kot čustvena.
Norman je že kot otrok plezal z očetom v Alpah, bil prisoten pri pripravah na himalajske odprave in odraščal v okolju, kjer so bili zemljevidi, ledeniki in višinske tabele del vsakdana. Günter je bil strog, metodičen, znanstveno usmerjen — geolog, geograf, profesor. Njegove odprave v Himalajo (Kangčendzenga 1930, Sia Kangri 1934) so bile pionirske in natančno dokumentirane. Norman pa je bil bolj umetniški, intuitiven, svobodomiseln — filmski ustvarjalec, ki je v gorah iskal tudi zgodbo, ne le podatke.
Po drugi svetovni vojni se je družina razšla: Normanova mati Hettie je emigrirala v ZDA, Norman ji je sledil leta 1937, Günter pa je ostal v Švici. Kot poroča American Alpine Journal, je Hettie želela, da se ji Günter pridruži, a ta ni želel zapustiti akademske kariere. Norman je tako preživel tri desetletja v ZDA, medtem ko je oče ostal v Evropi — razdalja, ki je bila tako geografska kot čustvena.
Ko je Norman leta 1963 vodil prvo uspešno ameriško odpravo na Everest, je s tem presegel očetove dosežke — ne le v višini, temveč v vplivu. Günter je bil sicer prejemnik olimpijske medalje za alpinizem (1936), a Norman je postal mednarodno prepoznaven kot vodja odprave, ki je združila vrhunski alpinizem, znanost in filmsko pripoved.
Viri ne omenjajo neposrednih konfliktov, a je razvidno, da je Norman gradil svojo pot ločeno od očetove sence. Njegova odprava je bila demokratična, čustveno odprta, medtem ko so bile očetove ekspedicije strogo hierarhične in znanstveno usmerjene.
Njegova največja zapuščina je ameriška odprava na Everest leta 1963, ki jo je vodil z izjemno organizacijsko spretnostjo in etično občutljivostjo. Ekipa je dosegla dva vrhova: Jim Whittaker je kot prvi Američan stopil na vrh po klasični poti, Tom Hornbein in Willi Unsoeld pa sta opravila prvi vzpon po zahodnem grebenu in sestopila po južnem sedlu — kar je bil takrat revolucionaren podvig.
Ko je član odprave Jake Breitenbach umrl v seraku nad baznim taborom, je Dyhrenfurth, je bil znan po demokratičnem slogu vodenja, sklical skupni posvet. Ekipa se je soglasno odločila za nadaljevanje — v duhu spoštovanja in odgovornosti.
Za ta podvig je Dyhrenfurth prejel Hubbardovo medaljo, ki mu jo je izročil predsednik John F. Kennedy. Film Americans on Everest, ki ga je posnel med odpravo, je postal temeljni dokument ameriškega alpinizma in bil predvajan na National Geographic.
Dyhrenfurth je imel švicarsko in ameriško državljanstvo. Služil je v ameriški vojski, bil Fulbrightov štipendist v Italiji, deloval kot gorski vodnik v Tetonsih in kot svetovalec za filme, med drugim za The Eiger Sanction z Clintom Eastwoodom.
V zadnjih desetletjih je živel v Salzburgu z življenjsko sopotnico Mario Sernetz. Umrl je 24. septembra 2017 v starosti 99 let. Bil je zadnji živeči član druge švicarske odprave na Everest (1952) in eden redkih, ki je združil vrhunski alpinizem z umetniško vizijo.
Norman Dyhrenfurth je bil režiser vzponov — ne le v filmskem smislu, temveč v življenjskem. Njegova zapuščina ni le v vrhovih, ki jih je pomagal osvojiti, temveč v zgodbah, ki jih je znal povedati. Bil je človek, ki je razumel, da je najvišja gora sveta tudi najgloblja pokrajina človeškega duha.
