V sredo zvečer se je nebo nad Bovcem že umikalo mraku, ko je zazvonil poziv. Štirje — dva odrasla in dva otroka — so se izgubili med sestopom z Mangarta. Njihova sled se je končala na območju Hude Škrbine, tam, kjer se gora ne šali. Kjer se pot spremeni v rob, rob v prepad, in vsaka napačna odločitev lahko pomeni konec.
Deset reševalcev GRS Bovec je krenilo v noč. V nahrbtnikih so nosili več kot opremo — nosili so odgovornost, izkušnje in tiho zavezo, da bodo prišli do njih. Iskanje je bilo dolgotrajno, teren zahteven, svetloba skopa. A našli so jih: nepoškodovane, a premražene, ujeti med skalami, brez možnosti varnega nadaljevanja.
Ni bilo druge možnosti kot bivakirati skupaj. Reševalci so jim ponudili topla oblačila, nekaj hrane, predvsem pa občutek, da niso sami. Noč je bila dolga, tiha, prežeta z vetrom in čakanjem. Otroka sta zaspala, stisnjena ob starša, medtem ko so reševalci bedeli — kot stražarji med zvezdami.
Ob prvem svitu je nebo spet zadihalo. Helikopter Letalske policijske enote je priletel in jih prepeljal na Mangartsko sedlo. Intervencija je bila končana, a sporočilo ostaja.
Gora ne odpušča nevednosti
Visokogorski svet je čudovit, a neizprosen. Preden se podate vanj, preverite razmere, izberite pot, ki ustreza vašemu znanju, in nikoli ne podcenjujte terena — še posebej, če ste v družbi otrok. Gora ne loči med pogumom in nepremišljenostjo. Ločimo jo mi.
Copilot
