Neizdelan turizem ni le vprašanje vedenja. Je simptom širšega odnosa do narave, do skupnosti, do izkušnje. Če želimo, da gora ostane gora, moramo znati reči: ne gre za to, da je dostopna vsem – gre za to, da je vredna spoštovanja. Razumevanje pojava, ki sicer ni prav nov je v času, ko imajo mlajše generacije več dopusta kot kadarkoli prej, a pogosto manj dela, manj odgovornosti in manj notranjega kompasa, starejši pa strumno sledijo na valu fenomena: turizma brez kompasa – ni lahko. Turismo cafone, kot ga poimenujejo v Italiji – neotesan, brezčuten, brez razumevanja prostora, v katerega vstopa.
Prispevek Turismo cafone – 1 na Sherpa gate opozarja na to, kako se gore spreminjajo pod pritiskom množičnosti. Ne gre več le za preobremenjenost poti, temveč za izgubo spoštovanja. Gore postajajo kulisa za selfije, ozadje za hitro potrditev, da si bil tam – ne pa prostor izkušnje, tišine, preizkušnje.
»Gore niso za vsakogar, ker so selektivne. In selektivne morajo ostati, sicer niso več gore.«
Ta misel, izrečena v kontekstu razprave o množičnem turizmu, se zdi provokativna – a je morda nujna.
Turizem v dolini – Pokopališče kot umivalnica
V Sirtoriju, majhnem mestu v hribovju Brianza, je župan Matteo Rosa izdal odlok, ki kolesarjem prepoveduje vstop na občinsko pokopališče. Razlog? Vstopali so v skupinah, se tam umivali, preoblačili, kričali in žalili domačine. Pokopališče, ki leži ob priljubljeni kolesarski poti Lissolo, je postalo postaja za osvežitev – ne za tišino in spoštovanje. »Dovolj je dovolj,« je dejal župan. »Kdo bi pomislil, da se bo nekdo spiral med grobovi? Pa se.«
Seceda: vrsta za selfi
V osrčju Val Gardene, na vrhu Secede, se vsak dan z žičnico povzpne na tisoče turistov. Razgled je veličasten, a okolje je postalo podobno plaži: ležalniki, senčniki, vreče za sedenje. Plastični trakovi ob poti naj bi varovali pokošena polja. Antonio Montani, predsednik CAI, zgroženo ugotavlja: »To ni več gora.« Predlaga, da se CAI ne ukvarja več s takimi kraji, temveč z »drugo goro« – tisto, ki še ni podlegla potrošniški logiki.
Številke, ki bolijo
Jezero Braies: milijon obiskovalcev v treh mesecih. Tre Cime di Lavaredo: 14.000 ljudi na dan. Skyway na Mont Blancu: 250.000 obiskovalcev na leto. Cerkev San Giovanni v Ranui: tisoči zaradi ene fotografije. V vseh primerih je povezava jasna: trženje + dostopnost = pritisk na prostor.
Montani, opozarja: »Tisti, ki se zdaj pritožujejo, so pogosto isti, ki so to omogočili. Krokodilje solze.« In dodaja: »Pravi napad na gore šele prihaja. Lokalnim skupnostim bo težko, saj tisti, ki pridejo, kupijo vse. To je model, ki bogati peščico in razkraja skupnosti.«
Naravna selekcija?
Montani ne poziva k elitizmu, temveč k razmisleku: »Lepota gora je v tem, da vsakogar potisnejo do njegovih meja. Ni nujno, da vsi dosežejo vsepovsod.« Fizični napor je del izkušnje. Žičnice, ki za 52 evrov pripeljejo vsakogar na vrh, brišejo razliko med trudom in udobjem. A gora brez truda ni več gora — je kulisa.
Komentar Carla Crovelle
»Manj ko bo kanibalov napadalo gore, bolje jim bo.«
Crovelle, dolgoletni zagovornik »gore za redke,« poudarja, da moramo imeti pogum povedati: če nisi pripravljen hoditi, se potiti, spoštovati – potem gora ni zate. Ne iz izključevanja, temveč iz spoštovanja.
Copilot
