Polet, 14. oktober 1962
Vrhunske storitve jugoslovanskih navez terjajo drugo odpravo v Himalajo
Z vrtoglavo naglico beži čas. V večnem krogotoku minevajo leta in z njimi tonejo v pozabo komaj minuli dogodki zadnjih let. Kot da je bilo šele včeraj, živijo v meni spomini na pot in doživetja ob odkrivanju neraziskanih himalajskih vrhov Trisulov, na katerih smo jugoslovanski alpinisti prvič v zgodovini našega alpinizma zasadili našo zastavo in ponesli tudi v ta svet glas o našem človeku. Veliko se je takrat pisalo in govorilo o tem, veliko se je obljubljalo za naslednja leta in načrtovalo o novih podvigih naših alpinistov v evropskih in izvenevropskih gorah. Med alpinisti so se pojavila nova imena mladih, zagnanih in talentiranih plezalcev, ki so si zastavili za cilj nadaljevati delo te prve »himalajske« generacije in si v prihodnjih letih zastaviti nove in zahtevnejše cilje v Andih in v Himalaji. Žal jih je pri teh prizadevanjih spremljal strah pred našo dedno obremenjenostjo: pomanjkanju denarja, ob katerem so odgovorni možje Planinske zveze šele po uspelem povratku s Trisulov izprosili zadostna finančna sredstva za kritje vseh stroškov odprave, ki je našo skupnost stala točno osemnajst in pol milijona. To je desetkrat manjša vsota, kot je bila povprečna cena večine italijanskih, avstrijskih ali nemških odprav, da o angleških, švicarskih ali francoskih ne govorimo. Z odpravo na Trisule je bilo zaključeno dobro desetletje našega povojnega alpinizma, pa tudi desetletje včasih obupnega zbiranja denarnih sredstev. Izkazalo se je, da je bilo tistih osemnajst in pol milijona dobro naloženih in naš ugled v mednarodnem alpinističnem avditoriju več kot uspešen. Pričakovali smo, da je bil s prvo himalajsko odpravo led prebit in da za podobno naslednjo odpravo ne bo težko zbrati denarja, ki bi ga bilo treba nekaj žrtvovati tudi za sistematične priprave novega moštva. Tega lahko dopolnjuje le nekaj imen stare »himalajske« generacije. Lani se je res dobilo za te namene nekaj dinarjev in je v okviru subvencij Planinske zveze Slovenije komisija za alpinizem lahko podprla okrog 25 mladih alpinistov, ki so obiskali centralne Alpe s skromno podporo 8 do 12 tisoč dinarjev na moža. To je seveda skrajno malo, saj je s tem denarjem posameznik lahko plačal komaj potni list s potrebnimi vizumi. Vse ostale stroške potovanja in prehrano so morali plačati udeleženci sami. Če povemo, da stane vožnja do Chamonixa in nazaj 18 tisoč dinarjev, vemo, da je vprašanje denarja za posameznika posebno če je študent, več kot kritično. Kljub temu pa je bila lani opravljena kopica pomembnih in skrajno težavnih vzponov, o katerih so naši časopisi poročali zelo skopo.
Mlačna podpora merodajnih forumov je ob zaključku lanske poletne plezalne sezone marsikomu vzela voljo do nadaljnjega dela, ker je bilo kljub obljubam čutiti, da posamezni člani navez ne bodo zmogli le iz svojega žepa financirati dragih podvigov v domačih ali tujih gorah. Razvoj je namreč prinesel svoje: nihče več ne vstopa v izredno ali skrajno težavno smer s slabo in nezadostno opremo, kot smo to delali prva leta po vojni in plezali s slabimi konopnenimi vrvmi in premočljivo obutvijo. Lanska zima ni prinesla nobenih posebnih rezultatov, prvenstvenih zimskih vzponov ali važnejših težavnih ponovitev. Kljub najresnejšim pripravam je ostala letos doma prizadevna skupina Akademskega alpinističnega seka, ki je nameravala v južnoameriške Ande, samo zato, ker nikjer ne more izprositi 5 tisoč dolarjev, potrebnih za to pot.
Prišlo je poletje in z njim nova plezalna sezona v letošnjem letu. Komisija za alpinizem pri PZS ga je začela z okrnjenim proračunom, ki je bil od 1,450.000 znižan na 1,015.000. S tem zneskom je komisija lahko financirala le en zimski in en letni republiški plezalni tečaj, plačala del zarovalnine plezalcev pri DOZ in poslala v inozemstvo enega delegata na mednarodni tečaj za vodnike visokogorskega smučanja v Švico in dva Bolgarijo. Za pomoč alpinistom pri vzponih v centralnih Alpah in Dolomitih je komisiji denarja zmanjkalo…
Kljub temu je šlo letošnje poletje v Dolomite in centralne Alpe precej navez, ki so se vrnile z več kot uspešno bilanco izredno in skrajno težavnih vzponov.
O uspelem podvigu Petra Ščetinina, 27-letnega absolventa metalurgije, in 21-letne Barbke Lipovšek šdentke geografije iz Ljubljane, v severni steni Cime Grande di Lavaredo v Dolomitih, so nekateri naši časopisi že poročali. V dveh dneh, ali točneje v 20 urah z enim bivakom sta preplezala direktno smer (Direttissimo), ki so jo leta 1958 preplezali štirje nemški ekstremni plezalci: Brandler, Hasse, Löwe in Löhne v petih dnevih in s štirimi bivaki v steni. Ob njihovem prvenstvenem vzponu jim je pomagala številna druščina prijateljev, ki jim je po 500-metrski pomožni vrvi podajala v steno toplo hrano in pijače ter jih po skrajno tveganem plezanju čez ogromne prevesne strehe oskrbovala s stotino potrebnih klinov in vponk.
Naša dva alpinista sta se te smeri lotila odlično pripravljena. Ščetinin je imel za seboj številne najtežje domače smeri, kot so: Aschenbrenerjeva. Čopov steber, direktna Avčin Dolarjeva smer v Šitah, Raz Dedca in Kočevarjeva smer v Štajerski Rinki ter kot edinstvenpodvig: solo vzpon v Rumeni zajedi Kogla. To zajedo sta pred njim preplezala samo Šara in Zagorc. Lipovškova se je pred pohodom v Dolomite brez moške pomoči, v ženski navezi s Kamničanko Helenco Lužarjevo povzpela čez Čopov steber in direktni Raz Dedca, s čemer sta popisali novo stran v zgodovini slovenskega alpinizma.
Preden sta se Ščetinin in Lipovškova lotila »Direttissime«, sta v tej skupini vrhov preplezala 8 zelo in
skrajno težavnih smeri — med njimi smeri Comici Dimai v Veliki Cini in Cassinovo smer v Picolissimi.
Preplezana »Direttissima« v Veliki Cini nosi oceno težavnosti VI+ z več mesti A1 in A2. kar je najvišja ocena težavnosti sploh. Letos sta bila sedma ponavljalca te smeri. Po letu 1958 je to smer preplezalo 61 navez. V vpisni knjigi sredi stene so vpisana vsa v evropskem alpinizmu pomembna imena, kot so: Hibeler, Cesare Maestri, Conzi, Marchandt, Franco, Teray, Kinshofer in podobni. Da sta bila naša dva alpinista v odlični kondiciji, nam pove dejstvo, da sta priplezala na vrh odlično razpoložena in niti najmanj izčrpana, Hiebeler pripoveduje o svojem ponovitvenem vzponu, da je bil tik pod vrhom že
tako izčrpan, da je bruhal. (Naj povemo, da je Hiebeler s tovariši lani pozimi preplezal severno steno Eigerja.) Med plezanjem sta se varovala z dvojno 40-metrsko vrvjo iz nylona in med vso ostalo tehnično opremo rabila čez 50 vponk in okrog 20 klinov. Na vprašanje, kakšni so bili stroški, sta povedala, da sta vsak zase odštela po 60.000 dinarjev. Nekaj denarja sta si nahranila s planinskimi predavanji po planinskih društvih z diapozitivi Planinske zveze, nekaj so jima podarili prijatelji, ki jih imata med alpinisti v Angliji, nekaj pa so jima posodili starši. Prenočevala sta seveda v šotoru. Za vožnjo tja in nazaj sta plačala 16.000 dinarjev, za stroške campingov in lokalnih avtobusov pa sta v banki dobila za dinarje le 18.000 lir. Ker sta si morala v Trstu nabaviti spalne vreče, jima je za življenje v gorali ostalo bore malo denarja. Rezultat njune podjetnosti je več kot presenetljiv.
Skoraj istočasno kot Ščetinin in Lipovškova v Dolomitih je četverica mladih »Gorenjcev«: Milan Valant, 25-letni elektrotehnik tovarne »Iskra«, iz Radovljice, 21-letni Srečko Travnik iz Kranja in Tomaž Ažman, študent medicine z Jesenic, ter 21-letni Franc Ekar, elektrotehnik iz kranjske »Iskre«, plezala v italijanskih Alpah okrog Mt. Blanca. Z doma so odšli 1. avgusta in se po treh tednih vrnili domov z opravljenim vzponom čez enega najtežjih centralnoalpskih grebenov: Aiguille Noire in Aig. Blanche de Peuterey do vrha Mt. Blanca. To grebensko prečenje je eno najdaljših in najvišjih v skupini najvišjega vrha Evrope, z višinsko razliko ca. 3000 m in skupno dolžino skoraj 5 km ter nosdi naziv t.i. grand cours vzponov.
To grebensko prečenje so opravili s pristopom iz romantične italijanske doline Val Veni čez zavetišče Gamha (2663 m) in Col d`Innominata ter s prečenjem ledenika Fresney dosegli 8. avgusta zjutraj škrbino pod južnim razom Aig. Blanch du Peuterey. V 14 aluminijastem zavetišču Vallot na višini 4362. Devetega avgusta so sestopili čez Dom de Gouter na sedlo Col du Bionnassay in čez ledenika Dom in Miage nazaj v dolino Val Veni do svojih šotorov. Sestop je dolg skoraj 12 km.
10. avgusta so počivali in ugotavljali žalostne posledice slabe obutve pri. Srečku Travniku, kateremu so prejšnji dan med vzponom v hudem mrazu zaradi premočenih čevljev pomrznili prsti na nogah.
11. avgusta je moral Travnik ostati v taborišču zaradi bolečin v nogah. Ostali trije so odšli na Riffugio del Noire (2325 m) in v njem prenočili. 12. avgusta navsezgodaj zjutraj so se lotili izredno težavnega južnega grebena Aig. Noire de Peuterey nin do noči dosegli Pointe Welzenbach. Tu so poti bivak vrečo prebili noč in naslednji dan dosegli vrh Aig. Noire de Peuterey (3772 m). Po vzhodnem grebenu so sestopili v bivak Riffugio de la Noire, v njem prespali noč in 14. avgusta sestopili v taborišče. 15. avgusta so se iz Courniaverja z žičnico zapeljali na Col du Geant (5359 m). Tam so si na ledeniku v bližini razkošnega hotela Riffugio Torino postavili taborišče. Takoj naslednji dan. so vsi štirje splezali na Dent du Geant (Velikanov zob) po normalni smeri in si ogledali težavno južno steno. 16. avgusta sta Ekar in Ažman splezala na Tour Ronde (3?92 m), Valant in Travnik pa sta preplezala skrajno težavno smer v južni steni Velikanovega zoba. 18. avgusta so zaradi slabega vremena počivali. 19. avgusta so se v troje: Valant, Travnik in Ažman, brez Ekarja, lotili še grebenskega prečenja Aig du Diable — Mt. Blanc du Tacul (5955 m), sestopili čez Col du Midi in Valle Blanche na ledenik Geant in z nočjo prispeli nazaj v taborišče na Col du Geant. 2. septembra so zaključili vzpone in odpotovali v domovino.
Izredna kondicija in zagnanost sta bili kronani z vrhunskimi uspehi. Ko so ob povratku v domovino napravili obračun, so bile njihove listnice prazne in dva od njih do vratu zadolžena. Le Ekar in Travnik sta dobila od Planinskega društva Kranj denarno pomoč v znesku po 50.000 dinarjev. Ta denar sta tovariško delila med vse štiri. Vso hrano, razen kruha, so iz domovine nesli s seboj, za bivanje v zavetiščih in lokalne vožnje je vsakemu ostalo le po 18.000 lir, ki so si jih pred odhodom kupili na potne liste. _ Šotore so si izposodili pri PD Jesenice, spalne vreče in ležalne blazine pa pri prijateljih. Ker so žal domače dereze še vedno nesolidno izdelane, so si morali kupiti kvalitetne italijanske, kar je spet vsakemu požrlo dragocenih 4500 lir. Šele zdaj, ko je uspeh njihove odprave več kot očiten, obljublja matični alpinistični odsek Valantu in Ažmanu izdatnejšo denarno pomoč. Upamo, da bodo obljubo tudi držali.
Vsekakor pa je uspeh tretje naveze, dveh mladih alpinistov: Toneta Sazonova, 25-letnega finomehanika in Branka Pretnarja, 20-letnega študenta medicine iz Ljubljane, doslej v analih našega alpinizma najpomembnejši. Letos, 2. septembra, sta namreč v enem samem dnevu, brez bivaka v steni, preplezala legendarno severno steno Matterhorna v smeri bratov Schmid. Smer je bila leta 1934 prvič preplezana in za la vzpon so Toniju in Franzu Schmidu na olimpiadi v Berlinu leta 1936 podelili zlato medaljo za alpinizem, kar je bil v zgodovini olimpijskih iger edinstven primer.
Sazonov in Pretnar sta odpotovala iz Ljubljane 13. avgusta na motornem kolesu BMW skozi severno Italijo v Courmayer. Ker nista imela veliko denarja, se nista mogla posluževati žičnic. Peš sta jo mahnila čez Col du Geant v Chamonix. Na sedlu Geant sta srečala jeseniške prijatelje, s katerimi so izmenjali načrte za naslednje dni. V Chamonixu sta morala slediti z valuto, zato sta prenočevala v nekem skednju na golih tleh, le v spalnih vrečah (nakupila sta le kruha in barvne dia-filme, s katerimi bosta zdaj predavala po alpinističnih odsekih o uspelem podvigu. V naslednjih dneh sta opravila grebensko prečenje Mt. Blanca čez Grands Mulets — Relf. Vallot. čez vrh Mt. Blanca na Mt. Moudit, Mt. Blanc du Tacul in čez Valle Blanche nazaj preko Col du Geant na italijansko stran v Val Veni, kjer sta pustila svoj šotor. Na Col du Geant so ju jeseniški fantje razburili z novico o uspelem podvigu grebenskega prečenja Aig. Noire in Aig. Blanche de Peuterev. Takoj sta se namenila, da tudi sama opravita zahtevno turo v prihodnjih dneh. Že naslednji dan sta odšla spat v bivak Noire. 22. avgusta sla že s svitom vstopila v greben Aig. Noire de Peuterey. Šele tam sta opazila, da je Sazonov pozabil v zavetišču sončna očala, brez katerih je plezanje v ledu in snegu nemogoče. Začela ju je spremljati smola … Tekel je nazaj v zavetišče, toda očala so vzeli s seboj nemški alpinisti, namenjeni na isti vrh, v drugi smeri. Računali so, da se bodo nekje srečali in mu očala vrnili. Zgrešili so se. Čeprav brez očal, sta nadaljevala s plezanjem in Sazonov si je obraz pokrival z robcem. Dosegla sta vrh Aig. Noire de Peuterey ter tam zaman čakala na nemške alpiniste. Z vnetimi očmi Sazonov ni mogel več nadaljevati vzpona. Sestopila sta nazaj v taborišče. Ker jima je potekla v prihodnjih dneh italijanska viza,, sta morala sestopiti v Courmayer, kjer sta srečala Nemce, ki so jima vrnili pozabljena očala. Nemci so tisti greben plezali skoraj tri dni in zato tudi niso nadaljevali vzpona čez Aig. Blanche de Peuterey na vrh Mt. Blanca.
Čez Aosto in prelaz Bernard sta zadnji hip pred potekom italijanske vize prekoračila švicarsko mejo, dosegla 50. avgusta St. Nikolai in 31. avgusta prispela v Zermatt. Ker je dostop za motorna vozila v to dolino prepovedan, sta morala motorno kolo pustiti v St. Nikolaju. Denarja za vlak sta imela za oba premalo, zato se je z vlakom peljal samo Sazonov s prtljago, Pretnar pa je šel peš. V Zermattu sta si kupila le zalogo kruha in barvne filme in noč prespala na prostem v spalnih vrečah, na srečo ob lepem vremenu. Prvega septembra sta mimo Schwarz Seea dosegla popoldne Hornli Hütte, pa vanjo nista mogla vstopiti, ker sta bila z denarjem skoraj čisto pri kraju. Popoldne sta šla na oglede pod severno steno Matterhorna in si po slikah ogledala potek smeri. Noč sta prebila na prostem med skalami, zavita v spalne vreče (prenočnina v koči je draga) in 2. septembra ob svitu vstopila v steno. Ob vstopu sta ju prehitela dva Avstrijca, od katerih je bil eden že pozimi v steni . . . Vreme jim je bilo naklonjeno, zato so hitro napredovali. Snežišča z izredno strmino se vrstijo drugo za drugim, vmes pa granitni odstavki s previsi in nevarnimi prečnicami čez ledene odstavke. Ure so jima minevale kot minute, ko sta se prebijala proti vrhu. Razmere v steni so bile letos izredno ugodne, v glavnem goli led, brez snega in skala kopna, z mesti V. težavnostne stopnje. Žal sta imela en sam cepin in vsak svoje kladivo, zato je bilo plezanje v snegu in varovanje v ledu večkrat iluzorno. Z mrakom sta dosegla greben tik pod vrhom in tam že izven stene pod šotorsko vrečo prebila noč.
Doslej je le dvema navezama uspelo to 1200-metrsko steno preplezati v enem samem dnevu: obema v tem dnevu, torej obema Avstrijcema in naši navezi. Zgodaj zjutraj sta ob šestih dosegla vrh Matterhorna (4505 m) in nemudoma sestopila mimo Hornli Hütte v Zermatt. Naključje je hotelo, da je bil za vožnjo z vlakom iz Zermatta v St. Nikolaj na vrsti Pretnar, ki je imel neusmiljeno ožuljene noge. Sazonov je moral pot ob železnici prepešačiti. Z zadnjim drobižem sta zapustila Švico, pot do doma je bila še dolga in bencin v inozemstvu tudi ni poceni. Posnela sta 7 barvnih dia-filmov, od katerih vsak stane okrog 20 švicarskih frankov …
Tako … Človek lahko samo vprašuje in ne more verjeti, ob kakšnih materialnih pogojih so bili doseženi vsi ti uspešni vzponi. Res je, da je vse te podvige spremljalo letošnje izredno lepo in suho vreme in snežne razmere, ki so bile ugodnejše kot desetletja nazaj. Ob idealizmu in skrajni požrtvovalnosti nam v vrstah mlade generacije alpinistov rastejo nove osebnosti. Polagoma prodirajo imena jugoslovanskih alpinistov na seznam mož, ki so premagali najtežje smeri v evropskih gorah in neosvojene vrhove v Himalaji. Ne bo nam težko sestaviti moštva naslednje odprave v Himalajo ali v Ande. Fantje so se izkazali v tujih stenah, zraven pa so tako skromni, da o sebi nočejo sami govoriti. Ne bi bilo prav, da javnost ne bi zvedela za njihova pogumna dejanja. Zato sem se lotil tega pisanja, čutim pa za svojo dolžnost povedati Še tole: nerazumljivo je, zakaj je pri nas za podpiranje takih smelih podvigov tako težko najti prepotrebna denarna sredstva? Pri vsem tem pa delamo včasih premalo problemov ob izdaji težkih milijonov, ki jih moramo tu in tam izplačati na račun zavoženega gospodarstva v kakšnem deficitnem podjetju … Nikomur ni treba ničesar podariti in nikomur nuditi denarne podpore vnaprej; povrnimo le del stroškov vsaj takim, ki za take velike uspehe žrtvujejo vse, kar imajo in se ne vračajo iz inozemstva praznih rok in nepopisanih dnevnikov. Na prvo himalajsko odpravo smo čakali po vojni 15 let; ali bomo na naslednjo čakali spet toliko časa? Ne zamudimo spet podjetne in sposobne mlade generacije, kot smo jo ob naših prvih pripravah za Himalajo leta 1956!
Marjan Keršič – Belač
